Relevantnost poezije med zasebnim in političnim

Zaključni dan festivala Dnevi poezije in vina. Ptuj, 25. 8. 2012

Andrej Hočevar

Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – zamenjali za poezije potrebni Ptuj, si ni bilo lahko predstavljati, kako bo na Vrazov trg preneseno tudi vzdušje. V tretjem letu in z novim vodstvom je bil uspeh ponovno potrjen, presežki pa, kot zmeraj, v razlikah. Ne nazadnje Dnevi poezije in vina odgovarjajo predvsem na vprašanje sodobne svetovne poezije, po možnosti dobre – kar pa zaradi narave premikov sodobnih pesnikov in njihovega pesništva tako rekoč nobenemu festivalu ne more biti že vnaprej zagotovljeno. Med spremembami, ki so festival ob selitvi izboljšale, je bila tudi letos obilica dogodkov tista podrobnost, ki iz naključnega literarnega večera naredi festival. Za festivalsko vzdušje (festivalskost je v vzdušju), ki s svojimi dogodki zavzame mesto od jutra do večera, pa tako kot za kvaliteto nastopajočih velja, da pač ni nujna lastnost vseh, temveč zgolj presežek nekaterih festivalov.

Naključna političnost

Katja Perat, Gale BurnsPo dopoldanski okrogli mizi o poeziji Milana Jesiha se je niz živih branj začel že ob dveh popoldne z “zasebnim branjem” Katje Perat in Gala Burnsa. Nastop brez moderatorja je na sproščen in avtorski način jasnovidno odprl nekaj vprašanj, ki so se kot osrednja tema pojavljala tudi kasneje. Po pričakovanjih je bila elokventna predvsem Katja Perat, ki je s sklicevanji na teorijo (modernizma in postmodernizma) o poeziji razmišljala tudi v luči razpetosti med zasebno in družbeno. Izhajajoč iz značilnosti našega po-postmodernističnega časa poeziji ni odrekla njenega potenciala, temveč je opozorila na to, da mora, kolikor hoče biti (družbeno) relevantna, seči toliko globlje v zasebno, da bi se izognila sterilnosti larpurlartizma. Britanski pesnik Gale Burns (na spletni strani objavlja za nas bizaren podatek, da neka založba resno razmišlja o izdaji njegovega polnokrvnega prvenca) je svojo avtopoetsko predstavitev začel s še bolj neposrednim vprašanjem političnega v poeziji, ki da se v tekste lahko prikrade samovoljno in po naključju, včasih celo z jasnovidno natančnostjo. Ob projektu pisanja o stvareh, ki jih tradicionalna predstava o poeziji takoj izpljune kot neprebavljivo koščico, je razložil ozadja nekaterih motivov, kot so borova kislina, avtobusne postaje in kraji, ki jih nikoli ne obiščeš. Pesnika sta vsak po svoje prepletala branje poezije in njeno komentiranje, kar je izpadlo izjemno osvežujoče: namesto tendencioznih vprašanj sta avtorja svojo misel razvijala prostovoljno in brez zadržkov. In če je Katja Perat ponovno pokazala, da med njenim mišljenjem poezije in poezijo, ki je že sama izrazito diskurzivna, ni prepada, je Gale Burns v poeziji izpadel vendarle bolj romantično-melanholičen kot bi bilo pričakovati iz njegovega pripovedovanja.

Širjenje sprejetega mnenja

Aljaž Kovač, Gregor Podlogar, Maarja KangroIz hladne vinske kleti se je pogovor o poeziji nadaljeval z nastopom Gregorja Podlogarja in estonske pesnice Maarje Kangro (na dogodku nisem slišal ničesar o odsotnosti prav tako napovedanega slovaškega gosta, pesnika Martina Solotruka), ki ga je povezoval Aljaž Kovač. Izhodiščna tema je bilo sodelovanje pri verižnnem pesniškem projektu “renshi.eu” (preberete lahko tudi poročilo s premierne predstavitve v Berlinu). Polemičen pogovor, ki je potekal na prijetnem dvorišču, podčrtan z antičnimi ostanki in, za ozadje, svežo zelenjavo z grede, je na dejanskem primeru pokazal rezultate tistega, o čemer sta skozi teorijo spregovorila prejšnja nastopajoča. Projekt je bil kot pesniška refleksija trenutnega stanja namreč financiran – in v nekem smislu naročen – od Evropske unije, kar je bilo za nekatere že v izhodišču problematično. Razveselilo me je trezno mnenje prodorne in duhovite Estonke, ki je poskušala prevladujoči diskurz ironizirati in opozorila na neprijeten občutek, da so mnogi izmed pesnikov nemara čutili dolžnost do širjenja tistega mnenja, ki se kot dominanta vzpostavlja preko medijev. Ne nazadnje, sta se strinjala oba avtorja, je pogovor pesnikov o evropskih financah ob sprejemu v tujih ambasadah vsaj sumljivo, če ne že kar reakcionarno dejanje. Vendar je Gregor Podlogar ob vsem tem kot pozitivno plat projekta poudaril združevanje evropskih pesnikov v skupen dialog, pri čemer pa ne morem mimo pomisleka, da za takšno povezovanje ni potreben kolonialistični dežnik evropske politike. Maarja Kangro je opozorila, da ima poezija že zaradi nujnosti vsakokratne izbire ob ustvarjanju politično vsebino – s tem pa se je približala pri nas odmevni misli Miklavža Komelja, za to debato še kako relevantni. Na kratko: poezija, če naj bo politična (transformativna, ne propagandna), ne sme biti niti učinek neke politike niti potopljena v dnevno-aktualne dogodke, zaradi česar bi izgubila spodobnost bistvene kritične distance. Po kratkem branju so se tudi iz mednarodne publike oglasila radovedna, skeptična in pritrjujoča mnenja. Pogovor o problematiki, ki se ji dandanes težko izognemo, čeprav se pogosto izognemo njenemu bistvu, se je duhovito zaključil z genealoško navezavo renge in renshija na rap in sodobni hip-hop.

Nagrada za zažgano knjigo

Ghayath Almadhoun, Barbara SkubicObiskovalci zasebnih branj smo se nato odločali med recitalom poezije pokojne danske pesnice Inger Christensen in nastopom Ghayatha Almadhouna s prevajalko Barbaro Skubic. Čeprav je bila moderatorka odsotna, sem o recitalu kasneje slišal vznesene besede glede interpretacije igralke Jette Ostan Vejrup, sam pa sem izbral raje nepredvidljivo političnost žive poezije. In nastop Ghayatha Almadhouna je pokazal še tretjo razsežnost problema političnosti – tokrat v pretresljivi življenjski izkušnji in spoju različnih (literarnih) tradicij. Ghayath Almadhoun je vzneseno in s humorjem pripovedoval svojo zgodbo Palestinca v Siriji, kako s ponarejenim potnim listom potuje v Evropo. Ker avtoritetam svoje identitete ni mogel dokazati niti z lastno knjigo (!), je po pošti naročil ponarejen potni list, na povabilo odpotoval na švedski literarni festival in tam zaprosil za azil … Almadhoun verjame v nujnost napredka: pravi, da nad svojim preteklom delom ni razočaran zgolj tisti, ki ga še ni prerasel. Tako je povedal duhovito anekdoto o zgroženosti ob lastni poeziji, v čemer je šel celo tako daleč, da je začel izvode svoje knjige načrtno zažigati – nakar je izvedel, da je zanjo dobil nagrado. Zgovoren avtor je pripovedoval o političnih težavah in neizbežnih pasteh orientalizma, vendar kljub prefinjeno sugestivnim, komaj opazno kritičnim vprašanjem dobro pripravljene voditeljice na koncu le ni želel spregovoriti o tistih sodobnih pesnikih, ki so prav zaradi naših pričakovanj glede širšega arabskega izročila po krivici spregledani … Sicer pa je Almadhoun opozoril na nekatere zanimive razlike med evropskim in arabskim literarnim izročilom; med drugim je denimo omenil za nas nepredstavljivo odsotnost delitve na posamezne diskretne sloge. Zdaj, tako pravi, nekatere od evropskih idej poskuša v svoji poeziji združiti z arabskim izročilom, denimo zanj težko sprejemljivo paradigmo poezije brez metafore. Prebral je odlomka iz svoje daljše pesmi o prestolnici, v kateri sodobno izkušnjo dialektično sopostavlja zgodovini. Dobil sem vtis, da je priljudni avtor trenutno v živahni fazi, ko je odpiranje vprašanj še bolj pomembno od iskanja dokončnih odgovorov.

Zadržano in vpijoče na velikem odru

Kenji Fukuma, Milan Jesih, Eduard EscoffetNa velikem odru je ob zaključku festivala prvi nastopil poljski pesnik Andrzej Sosnowski, razkuštran in s tiho dobro voljo – podložno obema razvadama iz imena festivala –, čigar pritajeni glas je (na branju v Ljubljani komaj slišen) zvenel z odtenkom ponižne hvaležnosti in nekakšne neopazne pesniške globine. Njegova čudovita poezija je kot tančica položena čez dogodkovne nize s prikritim čustvenim nabojem, njen sugestivni pripovedni tok pa tako varljivo gladek, da mojstrsko prikriva prav tako bistveno površinsko nakodranost. Radostno razpoloženje bolgarske pesnice Ekaterine Josifove je dopolnjevalo pesničino poantirano poetiko, ki zavajajočo krhkost fragmentarnih podob iz življenja sprevrača z lahkotnim opozarjanjem na njihove temne podtalne tokove. Vsebinsko napetost med lepoto in odvzemom svobode v njenih drobnih pesmih je na prevelikem odru nekoliko okrnila nestrpnost v pričakovanju veličine. Nastop Kenjija Fukume je bil obvladan, a ekspresiven, njegova poezija pa – toliko filmska kot so njegovi filmi poetični – bogata z referencami tako iz svetovne literature kot tudi popularne kulture. Lirično nežni in nepretenciozno poetični romunski pesnik Dan Coman je zaradi predčasnega odhoda nastopil že prejšnji večer, nemški pesnik José F. Oliver pa je svoj nastop žal odpovedal. Tako je kot predzadnji nastopil španski pesnik in zvočni umetnik Eduard Escoffet, ki menda zagovarja (politično?) stališče, da se poezije sploh ne izdaja v knjigah, temveč da mora svojo efemerno eksistenco vzdrževati izključno skozi žive nastope. Escoffet je s pomočjo vnaprej pripravljenih posnetkov z dvema kasetofonoma prepletal različne glasove, ki so v seštevku ustvarjali zvočno (in občasno pomensko) telo tekstov. Z zvočnimi prepleti in sintaktičnimi zankami se je zvočna plat njegove katalonske poezije osvobajala in ustvarjala nove prostore izrazito angažiranega opomenjanja, v katerih je narava jezika posebna telesnost, razpeta med mano in Drugim. To napetost je Escoffet v večini primerov dobro ujel, razen v zaključni točki s premalo izvirno performativno gesto slepega žvečenja časopisa. Kot zadnji je seveda nastopil slovenski častni gost, naviti in jezikovno briljantni Milan Jesih. Za razliko od ljubljanskega predvečera je tokrat pripravil nekoliko širši izbor, poudarek pa še vedno ohranil na pesmih zadnjih let. Čeprav je komaj opazno nihanje v njegovem glasu nemara izdalo šele nastajajoče prijateljstvo z novimi pesmimi – takojšnjimi in brezčasnimi šlagerji –, pa je bil njegov nastop kot celota odličen. Jesihov radoživo zategnjeni glas je jasno ujel umetelne jezikovne nianse, ki s hote zavajajočo in neposnemljivo fineso prikrivajo jedko ironijo patiniranih slik malomeščanskega razkroja.

Golota majhnega, romantika velikega

Že v prejšnjih letih je bilo med branji na glavnem odru opaziti neko ne najbolje prikrito nelagodje, ki nekatere avtorje prevzema iz tesnobnega občutka majhnosti pred prevelikim odrom. Zato je množičen uspeh teh nastopov pravzaprav anomalija, ki predstavlja nepričakovan presežek za poezijo, četudi njegova narava sama ni nujno pesniška. Po pričakovanju sta vzporedni odprto branje in gostovanje Pesniškega turnirja na velikem odru seveda pokazali drugačno, bolj realno sliko utesnjenosti zaradi vpijoče praznine sicer prijetnega prizorišča. Tudi zato so zasebna branja tako odlična ideja, saj se pesniki na njih počutijo očitno mnogo bolj sproščeno. Če se za hip spet vrnem k dialektiki romantično – politično, zame zasebna branja seveda niso bolj romantična, temveč, nasprotno, romantike slečena; veliki oder je tisti, ki projicira romantizirano podobo zvezdništva, ki ji redki uidejo drugače kot s pomočjo nehotene nerodnosti. A največja vrednost je vsekakor v tem, da lahko na enem festivalu celo v istem dnevu doživimo in primerjamo oboje. Dejanskih presežkov katerimkoli pomislekom navkljub pač ni bilo težko opaziti.

Ptuj, Dnevi poezije in vina 2012

Henning H. Bergsvåg, Per Bergström

Milan Jesih

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najlepša slovenska beseda?

    Julija Potrč

    Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič … →

  • Sanje za Brice

    Pavla Hvalič

    Letos se je v Medani od 28. do 31. avgusta že četrto leto zapored odvil festival (založbe) Sanje: Dnevi knjige in vina. Da se čas … →

  • Globalno in hkrati čvrsto vpeto v ptujsko okolje

    Mojca Kirbiš

    Ptuj se je za nekaj dni ponovno malo za hec malo zares prelevil v svetovno prestolnico poezije. Ni namreč kar tako, da se po ozkih … →