Recept za najboljše muffine … mmmmm

Tadej Meserko

Obiskati katerokoli dogajanje, ki je sestavljeno iz večjega števila partikularnih dogodkov, pomeni za obiskovalca v prvi vrsti selektorsko izbiranje. Če nič drugega, so dogodki na sporedu pogosto istočasno, kar pomeni avtomatsko nujo izbire, pa tudi sicer so redki, ki imajo dovolj časa, da bi obiskali vse, kar se obiskati da. Vprašanje, ki si ga bom zastavil ob letošnjem knjižnem sejmu, je ravno izbiralni proces obiskovalca, ki mora svoje odločitve sprejeti na podlagi precej omejenih podatkov, njegova izkušnja pa je odvisna tudi od ujemanja predstave o tem, kaj bo obiskal, z realizacijo tega, kar je videl in slišal. 

Naj začnem s faktičnimi napakami, ki so morda v nekaterih primerih zgolj to, torej razni škrati, v drugih morda preambiciozni promotorski izdelki. V prvo kategorijo bi se verjetno uvrstil dogodek LUD Literatura/Antologija svetlobe, ki ga je organizator poimenoval v prej zapisano, čeprav je v resnici šlo za predstavitev knjige Antologija tesnobe. [Op. ur.: šlo je seveda za duhovito napako v najavi.] Verjetno je, da gre zavoljo sorodnosti zvočnosti dveh besed zgolj za napako, čeprav je možno predvideti, da je pozitivni dogodek, kot je antologija svetlobe, potencialno lahko bolj privlačen od rahlo mračnjaško zvenečega antologija tesnobe. Drugo faktično napako smo lahko opazovali pri dogodku, ki je nosil naslov Pisateljevanje: 25 let Društva Knjižna zadruga in predstavitev nove knjige Toneta Peršaka. Kmalu je namreč povezovalec dogodka in predsednik društva Slavko Pregl izpostavil, da društvo ne praznuje petindvajestletnice, pač pa dvajsetletnico, pa tudi te ni praznovalo letos, pač pa lansko leto. Torej podobno kot pri prvem omizju, a je tukaj bolj verjetno, da je šlo za rahlo preambiciozen marketing (srebrni jubilej le nekaj pomeni), ki se je verjetno dobro vklopil v privabljanje čim večjega števila obiskovalcev. Očitno samo dejstvo, da bo na dogodku tudi aktualni minister za kulturo, ki bo povrhu predstavil svoje novo delo, ni dovolj (glede na zgodnjo nedeljsko uro pa očitno nič ne bi bilo, saj je bilo praznih stolov kar nekaj).

Seveda se po prebiranju naslova, ki nas privabi, odločimo za nadaljnji proces afirmacije svoje izbire, ki ga ponavadi baziramo na opisu dogodka. Ti so bili prisotni tudi na knjižnem sejmu oziroma na organizatorjevi spletni strani, vprašanje, ki je verjetno precej splošno, pa je, koliko naj bi napoved oziroma opis dogodka že reflektiral dejansko temo pogovora. Seveda nihče ne pričakuje, da bodo ti opisi stoodstotno natančni in verjetno tudi ne morejo biti, a naposled naj bi vsaj do neke mere zajeli in orisali, kar se bo dogajalo. No, dogodek, na katerem je bil tudi minister Peršak, naj bi vključeval predstavitev njegove zadnje knjige, poleg tega pa naj bi se še: »… kratko prikazalo literarno žetev iz dobrih 25 let neprekinjenega delovanja [zadruge].« V kolikor je prvi del držal, pa drugega zagotovo ni bilo. Namesto njega smo prisotni lahko prisluhnili predvsem načinu, kako zadruga deluje, to je kot nekakšno združenje prijateljev, hkrati smo lahko poslušali o tehnični izvedbi knjig, sicer nenajavljenega dodatnega gosta Kazimirja Rapoše, naposled pa smo slišali še nekaj bolj ali manj posrečenih povezovalnih šal. 

Podobno se je dogajalo tudi na eni od debatni kavarn, naslovljeni Knjige z novinarskega terena: preteklost brez prihodnosti? Verjetno je zdaj že jasno, da sem se odpravil predvsem na dogodke, ki predstavljajo literarno obrobje, torej se ne ukvarjajo neposredno z literaturo (no, v primeru Peršaka tudi), pač pa s tistim, kar je z literaturo povezano posredno ali kar spada v polliterarne vrste. Debatna kavarna je ob omenjeni okrogli mizi gostila Toma Križnarja in Boštjana Videmška, povezovalec pa je bil dr. Samo Rugelj. V tem primeru me glede na moj prvotno zastavljeni, prej opisani okvir niti ni motiviral naslov, pač pa bolj opis, v katerem je pisalo: »Literarni žurnalizem, desetletja vrhunec pisnega novinarstva, ki je pogosto izhajal tudi v knjižni obliki, je hitro izumirajoči žanr.« V opisu nato sledijo bolj kot ne splošna opažanja o težavah medijev, a mene je dogodek privabil že s prvo besedno zvezo »literarni žurnalizem«. Bolj kot ne forma, ki v našem času res ni toliko prepoznavna in za katero morda niti ni najbolj jasno, kaj je oziroma kako se razlikuje od klasičnega novinarskega dela. 

Ker se je nakazovalo, da se stvar giblje dovolj po robu, da mi je zanimiva, sem se na dogodek odpravil, a žal bil tudi precej hitro razočaran. V sicer zelo dobro zasedenem prostoru smo namreč obiskovalci lahko poslušali predvsem težave in tegobe držav, po katerih se avtorja potikata. Ne rečem, da to samo po sebi ni zanimivo, a napoved je kazala na neko drugo smer. Drži tudi, da je Rugelj nekajkrat skušal debato usmeriti bolj v napovedano temo, a sta se sogovornika po nekaj precej splošnih opazkah od problematike oddaljila. Tako smo povečini poslušali Križnarja, ki je razlagal, kakšna krivica se dogaja v Sudanu, Videmšek pa je tako ali drugače temu pritrjeval in dodajal lastne zgodbe. Malo sta tudi združno preklinjala in se jezila, govorila o zarotah kapitala itd. No, Videmšek je navrgel nekaj zanimivih podatkov tudi o težavah novinarstva nasploh, o samem literarnem žurnalizmu, o njegovem izginjanju in razlogih za to pa smo lahko poslušalci izvedeli kvečjemu preko obrobnih opazk. Naj ne bo pomote, dogodek je bil sicer čisto zanimiv, a sprašujemo se, kaj pravzaprav pomeni napoved v odnosu do realizacije?

Naposled bi omenil še dogajanje pod skupnim naslovom Teorija, humanistika, družboslovje, in sicer konkretneje del s podnaslovom Literatura kot način odpora in recepcija družbenokritičnih del. Po precej strokovnem uvodu je tudi v nadaljevanju razprava bolj ali manj potekala v teoretskih psihoanalitičnih in marksističnih okvirih, saj sta glavnino besede dobila prepoznavna Dolar in Krašovec. Drži sicer, da je razprava pogosto tekla o angažiranosti ali morda bolj o odporu oziroma zarisovanju novih družbenih gibanj, a hkrati je manjkalo pripenjanje slednjega na pojem literature. Edina, ki se je k temu pojmu bolj približala, hkrati pa bila tudi presenetljivo skorajda prezrta s strani moderatorja Marka Bauerja, je bila Jasmina Žgank. Slednja je prebrala odlomek iz dela Ferfikbarica v peklu avtorice Germaine Tillion (Sophia, 2016) in se skozenj skušala približati tematiki razprave. Žal ji to ni uspelo oziroma je bila bolj kot ne potisnjena na stran. Žigo Vodovnika je zamenjal Andrej Tomažin, ki je s tem literarno plat nekoliko bolj uravnotežil, se tudi bližal napovedani tematiki, a v celoti nekega pravega toka razprave o literaturi kot načinu odpora ni bilo čutiti. In bolj ko smo se bližali koncu, manj je bilo jasno, kaj je pravzaprav rdeča nit omizja. Poleg tega se pri tem konkretnem dogodku kaže tudi širša težava na čisto jezikovni ravni. Beseda literatura je namreč večpomenka in kot taka ne pomeni nujno leposlovja, pač pa skoraj katerokoli besedilo. S tem je čisto mogoče, da sem se kot obiskovalec ujel v past lastnih intencionalnih pričakovanj in dogodek kot tak projiciral v napačno smer. Morda.

Vprašanje, ki ga moramo ponovno nasloviti v zaključku, je torej, kaj sploh reprezentirata naslov in opis nekega dogodka (slednjega ne smemo mešati z leposlovnim delom, kjer naslov ni nujno vsebinsko pripet na vsebino, spet drugače je z zapiski na zavihkih itd.). Sta obravnavana elementa zgolj izhodišče, ali vseeno morata kar se da jasno reflektirati dogajanje? Če se moderator in govorci nekajkrat odaljijo od teme, je to verjetno povsem običajno in sprejemljivo, če napovedana tematika v celoti umanjka, je to seveda povsem drug problem. Jasno je, da se v nekaterih primerih za vsem skupaj skriva marketinška ambicija organizatorjev, skrb za privabljanje čim večje publike, posledično tudi kupcev itd. Do kakšne mere je torej še smiselno slepiti obiskovalce oziroma bralce in kakšna popotnica so te drobne napake in prevare za naprej? Verjetno vprašanja, ki nimajo enoznačnega odgovora in sem se jih v tej reportaži zgolj dotaknil, vseeno pa velja glede celokupne izkušnje sejma morda v prihodnje stremeti k večji jasnosti in natančnosti. Ker gre za enkratne dogodke, obiskovalci svojih odločitev ne morejo utemeljevati na sekundarnih mnenjih ali kritikah, zato je toliko večja odgovornost na organizatorju, da zadeve stojijo, kot so napisane, ali pa naj bodo najavljene bolj odprto.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Debele krave ali ta veseli meseci kulture

    Tanja Petrič

    Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja … →

  • Kaj ti bo predpasnik, če imaš potico?

    Urška Gabrič

    Spremljevalni program 32. Slovenskega knjižnega sejma se je poleg promocije novitet posvetil osvetlitvi aktualnih razmerij znotraj literarnega sistema. Odri so gostili vse od (uveljavljenih) avtorjev, ki … →

  • Na drugi strani

    Ana Geršak

    Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo … →