Praznovali smo poezijo

Dan poezije – odprto branje. KUD FP, 21. 3. 2012.

Katja Perat

Enaindvajsetega marca smo v KUD-u France Prešeren praznovali poezijo. Lepota KUD-ovega tradicionalnega bralnega maratona v čast Unescovega dne poezije je v tem, da ta samotna dejavnost intelektualnih elit enkrat letno sestopi s svojega slonokoščenega stolpa in na široko odpre svoja vrata upokojenkam Iskre Semič, uradnikom upravnih enot, temačnim srednješolcem, lastnikom servisov za popravilo koles, frizerkam in kar je sorodnega življa. Ker se nikdar ne ve, kdaj je morda zadnjič, smo se tudi tokrat zbrali v zadovoljivem številu, pripravljeni  nekaj ur svojega življenja žrtvovati na oltarju besedne umetnosti.

Slišana poezija je potrdila nekaj pričakovanih zaključkov: o smrti še vedno največ vedo gimnazijci in o seksu upokojenci, prizori iz narave med motivi še vedno zanesljivo zasedajo prvo mesto, tudi rima še ostaja priljubljeno pesniško sredstvo. Pogrešali smo: gospoda z alpskimi soneti, fanta, ki je vsako leto prišel opisat, kako je razkosal svoje dekle in neponovljivega Dražena Dragojevića, ki je verjetno edina oseba v srednji Evropi in širši regiji, ki je sposoben prenesti takšno količino besedovanja in pri tem ohraniti potrpežljivost.

O avtorju. Katja Perat se je rodila januarja leta 1988 v Ljubljani, najlepša leta svojega življenja je žrtvovala Filozofski fakulteti. Trenutno opravlja priložnostna dela v kulturi. Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Najboljši so padli, ki je prejela nagrado za najboljši prvenec in bila večkrat nominirana. Leta 2014 ji je sledila še prav … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Komu mar?

    Primož Čučnik

    Ko sem dobil vabilo na zgornji dogodek, si nisem predstavljal, kakšne raszežnosti bo dobil. Niti najmanj. Pač povabilo starih prijateljev, treba jih je iti pogledat. … →

  • Pust poezije

    Nekoč je bilo Kudovo odprto branje ob dnevu poezije tisti dogodek, na katerem je poezijo poslušalo – in se ji predvsem  smejalo – kar največ … →

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.