Pesniški spopad s krizo Evrope

renshi.eu: evropski dialog v verzih. Poesiefestival Berlin, 2. 6. 2012

Andrej Hočevar

Ob koncu prejšnjega meseca, teden dni, preden so slovenski udeleženci Andrej Hočevar, Gregor Podlogar in Staša Pavlovič obiskali Berlin, je nemški nobelovec Günter Grass že drugič v tem letu razburil javnost – s pesmijo. Potem ko je Grass pred nekaj meseci spore zanetil že s svojo pesniško kritiko izraelske atomske politike in si z njo prislužil celo obtožbe antisemitizma – še toliko bolj, ker je njegovo sodelovanje z SS bilo razkrito tako rekoč pred kratkim –, je časopis Süddeutsche Zeitung objavil še pesem z naslovom “Sramota Evrope.” Objavi so seveda sledili burni odzivi, še posebej med komentarji in tviti na spletu, ki so na obsojajoči ton pesmi odgovorili bodisi s kimanjem bodisi z dvomi glede njene kvalitete, relevantnosti in ne nazadnje celo avtorstva (avtor članka v Frankfurter Allgemeine je pesem zmotno ali nemara satirično razglasil kar za ponaredek) …

Težko si je predstavljati, da ima poezija danes še takšno moč, in vendar vedno znova vznikajo pobude, da bi pereče družbene teme – torej tiste, ki presegajo tradicionalno izpoved oz. tožbo posameznika glede njegovih nujnih notranjih neskladij – širše občinstvo dosegle prav skozi poezijo. Toda, konec koncev, tradicija do politike kritične poezije sega seveda v Antiko (za nadaljevanje je tudi to pomenljiva referenca) in je bolj ali manj osamljene odmeve vedno uspela najti. Spomnim se na Miroslava Košuto in v zadnjem času še bolj Borisa A. Novaka, ki s se priložnostnimi pesmimi neposredno odziva na aktualne politične kot tudi druge teme, ki jim polemično in satirično odgovarja s poezijo. A bolj zanimivo je, da  je zapisana beseda (poezija, slogani) menda imela tudi svojo vlogo pri protestih v Tahrirju, politična kritika pa je v besedilih “rapsodičnih” raperjev tako ali tako povsem običajna tema.

Toda glavni razlog, zakaj je bila Grassova pesem tako odmevna, sploh ni v dejstvu oz. naključju, da gre za poezijo, temveč v načinu, kako njen govorec izreka svoje stališče, oz. v načinu, kako so se ga bralci odločili ali ga bili pripravljeni brati – kot glas posameznika, ki se z zoperstavitvijo diskurzu oblasti implicitno postavi na stran množic. Ostra osebna mnenja danes bolj kot v pesniških satirah beremo pač v časopisnih kolumnah, njihove objave pa nujno spodbudijo tudi ustrezno ostra in prav tako osebna mnenja v odzivih posameznikov. Pa ne, da je Grass s svojo pesmijo kaj posebej izviren, v tem se s kritiki ni težko strinjati; pri njegovi objavi sta za dvigovanje prahu zadostovali že domnevna vzvišenost in samozadostnost geste, ki pa po drugi strani nikakor ne moreta biti v prid nujnosti avtorjeve izreke.

Osemindvajset poskusov o Evropi

Na trinajstem pesniškem festivalu Poesiefestival Berlin, ki ga prireja Literaturwerkstatt, je bilo 2. junija premierno (in edinič?) uprizorjeno branje vseevropskega projekta “renshi.eu,” v katerem je 28 pesnikov držav članic EU s pridruženo Hrvaško v soočenju različnih jezikov prebralo svojevrstno verižno pesem. Organizatorji so povabili Grčijo in grškega pesnika Yannisa Stiggasa, da z otvoritveno pesmijo pripravi pesniški predtakt, nakar so vsi ostali s povzemanjem tem, motivov in zadnjih verzov prejšnjega pesnika po naročilu napisali vsak po eno pesem, torej en člen te dolge verige, ki poskuša s poezijo odgovoriti na izzive sodobne razosebljene in razcepljene Evrope. Ne spomnim se, ali je na literarnem večeru kdo omenjal Günherja Grassa, se mi pa izhodišče ne glede na to niti ne zdi kaj posebej izvirno. Pri projektih, ki se v izhodišču naslanjajo na preveč pereče, aktualistične teme, je pogosto žal tako, da njihova dejanska vsebina na koncu izgubi pomen. Tako izbira Grčije za osnovni poriv v nekem smislu samo nadaljuje in podpira že znani diskurz s predvidljivimi poudarki.

Stiggas je v svoji krajši uvodni pesmi poudaril dihotomijo med dvema časoma, med tistim, ki v Grčijo (in, posledično, k nam vsem) priteka še iz antike, in tistim, ki ga “uvažamo iz Greenwicha.” Njegova pesem je sicer odprta in pomensko sugestivna, obenem pa, tako kot Grassova, odvisna od predvidljivih asociacij in vnaprej določenih zaključkov. Zgovorna je Stigassova zaključna metafora: kipi brez rok, pravi, so okameneli šele pozneje, torej v času, ko svetloba iz antike Grčiji, in sploh Evropi, ni več služila kot glavna luč dneva.

Branje pesnikov v skupinah po pet oz. šest je imelo videz nečesa med protokolom in parado, kar je celotnemu dogodku vtisnilo rahlo reakcionaren pečat in pri nastopajočih poskrbelo za kanček nelagodja. Če je bilo Stiggasovo otvoritveno branje še plašno, pa je bil avtor ob zaključku že vidno ojunačen s seštevkom pesniške moči, ki se ji je podalo tudi nekaj patetike. Za najboljša branja so – kot vedno – poskrbeli tisti, ki na odru niso igrali neke domnevno pomembne vloge, temveč edino svojo. Kolikor je bilo razbrati iz mimobežnih sprotnih prevodov, so vsaj nekateri teme in motive iz grške mitologije povzeli premalo kritično in izvirno. Povezave z mitologijo so namreč vsakomur na dlani, hitro dosegljive in malo povedne. Tudi ko Günter Grass družbeno-politični kaos sodobnosti sooči z neizprosnimi tržnimi razmerami, se zanaša predvsem na grško antiko kot zibelko evropske civilizacije. Ne pravim, da gre za preživele vrednote, temveč to, da bi jih bilo treba ponovno kontekstualizirati v skladu s sodobno izkušnjo. Ko aktualni moč in oblast Grčiji zategujeta pas, s tem pozabljata na vrednost nekdanjega bogastva in kulturnega izročila v trebuhih muzejev, pravi Grass. “Brez dežele, katere duh te je v mislih ustvaril, / boš, Evropa, prazna duha, izhirala,” se v prostem prevodu glasi zaključek njegove pesmi. Ta zaključek bi veljal tudi za prenekatero pesem projekta “renshi.eu.” Sotos Stavrakis, s Cipra, je svojo pesem menda tudi objavil v nemškem dnevnem tisku kot odgovor Grassu: “Vsakdo rad oprosti kraljici, / saj se s tem počuti poplemeniteno.” Ne predstavljam si, da bi novi grški film doživel toliko pohval, če bi svoj jezik krojil po tovrstni slovnici, ko pa je prav zaradi tega lahko aktualen in družbenokritičen.

Zdrs v abstrakcijo

Glavna težava evropske verižne pesmi, ki na krizo odgovarja z nekakšnim, kot so zapisali organizatorji, “pesniškim parlamentom,” je prav v tem, da je preveč parlamentarna in premalo pesniška. Potrebovala bi več izrazito subjektivne izvirnosti, ki bi v svojih lastnih sredstvih lahko našla bolj nevarno orožje. Namesto patetičnega naslavljanja nekih antropomorfiziranih abstrakcij bi celota lahko delovala bolj porojena iz osebne potrebe kot pa parlamentarnih dogovorov in pedagoškega obujanja prežvečenih motivov. Pomirjujoče je, da nekatere izmed mojih pomislekov delijo tudi pesniki sami. Angleška pesnica Jen Hadfield je dobro pesem napisala nemara prav zaradi lastnih pomislekov in zato, ker se je zavedala, na kako spolzkem terenu se je znašla: zdrs v “gromozanske abstrakcije” je bil oddaljen samo za en verz. Njeno prevzeto izhodišče je bilo “Zaradi vere stojimo obrnjeni proti zidu” – od koder je preko izkušnje obiska mlina do zaključka “nič ni bilo vredno, a je izgledalo natanko kot posoda / tekočega plamena,” samo treba dovolj previdno prehoditi razdaljo natanko ene dobre pesmi.

Seveda pa so med nastopajočimi bili tudi še nekateri drugi avtorji, pri katerih je vendarle bilo slutiti več zvestobe lastni poetiki in manj prilagajanja domevno pomembnemu poslanstvu projekta. Upor ne more biti prilagojen tistemu, zoper katerega pravzaprav nastopa. Zato je evropski renshi.eu povsem času primeren projekt (kulturno-jezikovna združevanja so tako rekoč zapovedana od oblasti), ni pa, vsaj ob svoji premierni uprizoritvi, pustil pretresljivega vtisa ginsbergovskega tuljenja, ki bi zares omogočilo katarzično očiščenje. Zanj je še najbolj poskrbel mladi avstrijski pesnik Christoph Szalay – kariero športnika je zamenjal za poskus s poezijo –, ki mu je kričava (a preveč neposredna) pesem dobesedno lila iz ust. Če pomislim samo na dogajanje na domači literarni sveni, so se mi “protestna” branja zadnjega časa zdela mnogo bolj prepričljiva še posebej zato, ker ob njih nisem imel občutka, da so narejena za oblast ali še en iz evropskih sredstev financirani projekt, temveč iz notranje želje žive poezije. Ne nazadnje je samosvoj upor, subjektiven in tak, ki se ne steka naravnost v lijake političnih sodov, grl in trebuhov, najbolj učinkovit, ker je krojen samo po svoji lastni meri.

 

Pesem Gregorja Podlogarja lahko preberete v celoti na Literaturini spletni strani.

 

Seznam sodelujočih pesnikov:

  • Jean-Baptiste Cabaud (Francija),
  • Svetlana Carstean (Romunija),
  • Claudia Gauci (Malta),
  • Georgi Gospodinov (Bolgarija),
  • Jen Hadfield (Velika Britanija),
  • Jonáš Hájek (Češka),
  • Maarja Kangro (Estonija),
  • Gabrielė Labanauskaitė (Litva),
  • Filipa Leal (Portugalska),
  • Luigi Nacci (Italija),
  • Edward O’Dwyer (Irska),
  • Josep Pedrals (Španija),
  • Ester Naomi Perquin (Nizozemska),
  • Gregor Podlogar (Slovenija),
  • Marko Pogačar (Hrvaška), 
  • Ravn (Danska),
  • Tom Reisen (Luxemburg),
  • Harry Salmenniemi (Finska),
  • Katharina Schultens (Nemčija),
  • Martin Solotruk (Slovaška),
  • Sotos Stavrakis (Ciper),
  • Yannis Stiggas (Grčija),
  • Gwenaëlle Stubbe (Belgija),
  • Christoph Szalay (Avstrija),
  • Zoltán Tolvaj (Madžarska),
  • Jenny Tunedal (Švedska),
  • Arvis Viguls (Latvija),
  • Agnieszka Wolny-Hamkało (Poljska)

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poezija kot komunikacijski izziv

    Andrej Hočevar

    I Da napisana pesem ni nujno isto kot prebrana pesem in da na tiho prebrana pesem ni nujno isto kot avtorjeva živa interpretacija, je osnovno … →

  • renshi.eu: Gregor Podlogar

    Gregor Podlogar

    Gregor Podlogar, slovenski člen pesniške verige renshi.eu, objavlja svojo pesem, ki jo je premierno prebral 2. junija 2012 v Berlinu.

  • Bliže svobodi

    Igor Divjak

    Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo … →