Obeležje nekdanje bojevitosti z udarnim zaključkom

ŠKUC 40 – prvih 10: Živa književnost (Ljubljana, 12. 3. 2012)

Andrej Hočevar

Prejšnji ponedeljek je z udarnim glasbenim zaključkom nastopilo pet avtorjev različnih generacij, ki imajo s Škucem takšno ali drugačno povezavo, se reče, že nekakšno ali pa tudi sploh nobene. Kolikor je bilo namreč razumeti, je izbor sledil zamislim in povabilom voditeljice, mlajše pisateljice Vesne Lemaić, sicer tudi dejavne (lezbične) aktivistke in tako vsaj posredno povezane s Škucem ter njegovo družbeno-kritično vlogo. Dobro pripravljena voditeljica – ki odra ni zapustila niti med avtorskimi branji, s čimer se je pravzaprav uvrstila med nastopajoče – je vsakega izmed gostov na kratko predstavila in zastavila vprašanje o njegovih spominih ali asociacijah na Škuc. In čeprav so od petih gostov vsi bili premladi, da bi se lahko spominjali njegovih začetkov, trije od njih celo odločno premladi za kakršnekoli spomine in je eden poleg tega še živel v drugi državi, so se vsi bolj ali manj strinjali s podobo Škuca kot osišča nekih pomembnih premikov. V tem je bilo nemara prepoznati tudi solidarnost z idejo boja za neke (pa naj bo katerekoli) ideale, ki jih je v današnjih časih splošne apatije kot posledice iluzije o tem, da je vse dovoljeno, težko negovati.

Vesna Lemaić je osnovno biografijo Mirane Likar Bajželj (letos bo v zbirki Prišleki pri Literaturi izdala svojo drugo knjigo kratkih zgodb) prijazno dopolnila z osebnim poznavanjem avtorice kot spretne zgodbarke, zmožne prevzeti vsako druščino. Ker je Mirana Likar Bajželj zamolčala svoje literarne uspehe, jih je s komentarjem omenila voditeljica. Mirana Likar Bajželj je nato povedala duhovito anekdoto o tem, kako je nekoč sprva prestrašeno poučevala skupinico odpadniških panksov, ki so se šolali za pomočnike naftnih vrtalcev – prav oni so predstavljali njeno vez s Škucem. Voditeljičine besede o pripovedovanju zgodb so s tem dobile potrditev, Mirana Likar Bajželj pa je prebrala še čustveno močno zgodbo, v kateri se ženska med opazovanjem tujega moškega in njegovega otroka sprašuje o življenju in (zamujenih) priložnostih.

Pričakovani kontrast je vzpostavil nastop Stanislave Chrobákove Repar. Če je prva svoje zgodbe o uspehu poskušala skromno prikriti in pri tem staviti na emocionalni naboj svojega nastopa, je Stanislava Chrobáková Repar voditeljici menda poslala nekaj strani (pre)dolgo biografijo. Po navadi avtorji, ki svoje polfiktivno življenje na papirju živijo tako zelo prepričljivo, v živo, v osebi, z branjem sami sebi težko sežejo do boka. Avtoričin uvod je zgodbo Škuca in Ljubljane elokventno povezal z dogajanji na Češkoslovaškem in pri tem kaj hitro zdrsnil v omembe revije in založbe, s katero je avtorica intimno povezana. Ime bi bilo tukaj odveč ponavljati, saj gre vendar za naš osrednji literarni mesečnik, ki se je edini obdržal do danes … Stanislava Chrobáková Repar je nato prebrala nekaj pesmi z neinovativnimi metaforami, nekoliko bolje, čeprav ne brez občih mest, pa je izpadla njena esejizirana “avtofikcija” z motivi morja in doživljanja bolečine kot dokaza življenja. Slovenska pisateljica je svoj nastop zaključila s pesmijo o (kolikor je bilo razumeti) Dobravi, napisani v – slovaščini.

Mlajša, prodorna in vsebinsko domišljena pesnica Katja Perat je odkrito in preprosto povedala, da nima izkušenj, ki bi zares prečile polje Škuca, za kar ji je lahko samo žal, a je pač premlada. Prebrala je nekaj novih pesmi, ki v primerjavi s teksti iz njenega nagrajenega prvenca delujejo bolj umirjeno, s čimer je samo utrdila miselno ostrino svoje poezije, ki brez agresivne glasnosti nemara deluje še bolje. Kar je prebrala, je bilo sugestivno v svoji zapleteni sintaksi in miselnih dometih, kot bi z nogami stala v filozofskih konceptih in z iztegnjeno roko v pesti držala življenje za transcendenco. Nobeno ji ni niti težko dosegljivo niti preveč pomembno, da ne bi bilo podvrženo vbodom njenih besed.

Svojevrstni posebnež naše literarne scene Dejan Koban je ultimativni alterpesnik s knjižico v samizdatu in bralec, ki bi svojo strast do poezije lahko razdajal na debelo, pa bi je še vedno ostalo dovolj vsaj za angažirano vodenje Mladih rim. Koban je menda pozabil poslati svoj življenjepis, ki ga je dopolnila voditeljica, s čimer je “avtofikcijska” satira dobila svoj drugi ekstrem. Ta tipična gesta dobi svojo težo v časih, ko spretno napisan ceve zabriše meje med nobelovcem in vaškim štoserjem, ko so vsi avtorji najboljši in nagrajeni in prevedeni, hkrati pa je edino, kar niso – dobri pisatelji … Koban je svoj prispevek h komentarjem Škuca podal s kraktim in izbranim citatom iz knjige, nato pa prebral nekaj svoje kao šokantne poezije, ki pa žal ni imela prave teže niti prave ostrine. Njegova dekadenčna tematika je preko hlastnega tuljenja povezana s postromantičnim sentimentom in zato nekoliko preveč podvržena konvenciji.

Mlajši pesnik Uroš Prah, novi urednik revije I.D.I.O.T., je predstavil nekaj svoje poezije, ki bo menda kmalu izšla tudi v knjižni obliki. O njegovem nastopu se da reči, da je bil plaho umirjen, o poeziji, ki vsebuje tudi v nemščini napisane komade z jezikovnimi zvočnimi igrami, pa bo verjetno laže soditi, ko bo izšel njegov prvenec. Šele takrat bo jasno, ali in kako bo Prah iz množice pesniških poskusov znal izbrati tiste, ki predstavljajo njegov lastni glas. Mogoče se bo odločil za lapidarne, kratke zapise – ki ne delujejo v živo – ali pa za daljše tekste z življenjskim erosom – ki bodo na papirju podvrženi strožji kritiki kot v živo –, verjetno pa za tiste, ki iščejo meje in razgaljene točke resničnega čustva.

Toda pravi vrhunec večera se je zgodil na koncu z nastopom zasedbe Nevemnevem, v kateri poleg Dejana Kobana in njegovega pesniškega kolega Blaža Božiča nastopa še nekaj glasbenikov, med njimi tudi takšnih, ki jih poznamo že iz drugih zasedb. Udarni nastop je odlično zaokrožil energično uporniškost, ki je bila preko lastnih ali umišljenih spominov na dogajalni prostor bolj ali manj ves čas prisotna. Njihova glasba zveni kot mešanica industrijskih zvokov, katerih utesnjujočo težo dopolnjuje oglati no-waveoski raztur s poudarkom na hrupni improvizaciji, ki se tu in tam prelevi v sugestivno post-punkovsko avtodestruktivno evforijo. Koban je bolj kot v vlogi vokalista sicer še vedno nastopal pretežno v vlogi pesnika-recitatorja, vendar je občasno nasilna in gosta zvočna masa njegov glas ravno prav pogoltnila. Tu in tam se je dalo razumeti posamezne besede, ki jih je Koban obsesivno ponavljal in razdiral na posamezne zloge, pri čemer bi si zlahka dovolil tudi več svobodnega tuljenja. Posebej velja pohvaliti težko in obsesivno, vendar s hotenimi napakami nalomljeno ritmiziranje Sama Pavlice – Linča, ki je s svojo vztrajnostjo presegala efemernost improvizirane sredice. Koban, ki se je v čvrsti rockovski pozi tako rekoč nalepil na stene, je s tem tudi dodobra izkoristil prostorsko globino in vanjo vnesel zanimivo koreografijo. Aja, pa razbita glaževina Martina Ukmarja je bila sprva nekam srhljiva, je pa mogoče predstavljala tudi odmev voditeljičinega mnenja, da so Škucevi avtorji od nekdaj dobri pivci …

Literarno-glasbeni dogodek je v prvem sklopu dogodkov ob jubileju s svojim izborom avtorjev med drugim pokazal, da Škuc pri mnogih, ki nis(m)o doživeli niti njegovih najpomembnejših prelomnic, kaj šele začetke, kljub drugačnemu družbenemu podnebju ohranja mitično podobo bojevitosti, ko se je angažma zdel vreden več kot danes. Kar ostane prepuščeno razmisleku, je njegova konkretna aplikacija tukaj in zdaj.

Andrej Hočevar

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • Opazovanje VS Participacija

    Robert Kuret

    I Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika … →

  • Manifestacija ob izidu revije IDIO7

    Jernej Županič

    Končno imamo spet Generacijo, ki se je predstavila na skupni multimedijski »manifestaciji« ob izidu 7. številke revije Idiot in njenega best-of izbora.

Izdelava: Pika vejica