Nomadstvo kot vrednota

Mednarodni festival Vilenica. Slovenija, 5.–9. 9. 2012

Manca Klun

V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj, ki naj bi podkrepila njuno branje, a je teža večera ostala predvsem na prebranih odlomkih. Najprej je brala Masłovska, in sicer iz romana Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo. Prebrani odlomek je razkril hitri tempo napisanega, podkrepljen s poetičnim slengom. Zahteven, a z razsežnostmi magnetne privlačnosti. Nomadstvo pisateljičinega pripovedovalca pahne v položaj krhkosti, a mu hkrati nudi tudi možnost razsvetljenega vpogleda v svet onkraj, (globoko) za mejo. Več je na temo nomadstva povedal Marko Sosič, ki izhaja iz lastne izkušnje – vpetosti v dvojezično/dvokulturno okolje. Nomadstvo kot status mu zveni kruto, zahtevno, hkrati pa dopušča svobodo, bogastvo in stik z drugim. Pisatelj je bral iz zadnjega romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, v katerem poskuša glavni junak najti svojo resnično identiteto.

Moje romanje za Vilenico se je nadaljevalo v četrtek v Braniku na večernem literarnem branju šestih avtorjev s povezovalko Vesno Humar. Po varnem zavetju hitre ceste do Ajdovščine sem pristala na ovinkastih tleh primorskih nasadov breskev in vinogradov. Cesta je bila čedalje bolj vijugasta in spuščajoča se strmo navzdol. In čisto na dnu Branik in njegov kulturni dom. Domače primorsko vzdušje. Večer je odprl braniški moški pevski zbor s pesmijo “Slovenec sem” (kako prikladno za temo letošnjega festivala). Z branjem je začel gost Vilenice Jiaxin Wang iz Kitajske (svoj nastop je pospremil s komentarjem, da se ob pogledu na rdečo zvedo na spomeniku pred kulturnim domom počuti kot doma in da se kitajski intelektualci nasploh počutijo blizu vzhodnoevropskim), ki je z občasnimi opombami svoji poeziji omogočil še širše razumevanje, na primer ob pesmi “Mandarine”, ko je dodal, da so v otroštvu le redko jedli sadje in je morala biti prav posebna priložnost, da so ga dobili (v pesmi je za to kriva bolezen lirskega subjekta). Sebastijan Pregelj se je z zgodbo “Mir”, ki govori o pričakovanju in sprejetju (vsaj začasnega) nomada in pomembnosti trenutka bližine, navezal na letošnjo osrednjo temo festivala.

Z makedonskim pesnikom Igorjem Isakovskim se je na Vilenici odprlo temačnejše vzdušje. Medtem ko Isakovski odpira predvsem (ali najprej) svojo lastno pandorino skrinjico, se bolgarski pesnik, letošni dobitnik kristala, Rumen Leonidov osredotoča na širšo skupnost (verjetno kar človeško civilizacijo), ki je v krizi. Globoko v krizi, saj ji je nekdo ali nekaj (ali kar sama sebi) nasilno spodneslo tla pod nogami. Iz kaosa apokalipličnih razsežnosti pa pesnik že vidi vstajati novega človeka, Poslednjega človeka. V kritičnosti do (trenutnega) stanja duha družbe je zadnjemu soroden tudi beloruski pesnik Dmitrij Strocev, ki je kot s prižnice prevzel oder in z močnim glasom oddal svoje kratke pesmi, ki upehane od teže sveta obsojajo čredni nagon nekritične mase. Nastopila je tudi Dorota Masłovska, ki je prebrala malo daljši, že v Sežani slišani odlomek.

V petek se je dogajanje preselilo v Ljubljano, v resne prostore visoke kulture. Sama sem poslušala intimno branje v Konzorciju. Od petih napovedanih so brali trije avtorji. Bekim Sejranović (pravi nomad, saj se je iz Bosne in Hercegovine preko Hrvaške preselil na Norveško) je prebral zgodbo “Sandali”, ki postavlja v ospredje (nomadske) marginalce, ki si z zadnjim, kar jim je še ostalo – to je z instrumentiranjem – prizadevajo, da bi splezali z dna družbene lestvice ali vsaj zaslužili za pivo in kebab. Tudi Erica Johnson Debeljak spada v skupino »pravih« nomadov Vilenice. Svoje nomadstvo je po priselitvi v Slovenijo prelila v prozo, tokrat pa je prebrala odlomek iz zadnjega romana Antifa cona, v katerem so o ospredju mladi, obteženi z bremenom zgodovine. Zadnji je svoje pesmi v irski angleščini delavskega razreda prebral Irec Colm Keegan, ki je poudaril trdo nasprotje med vseprisotnim betonom mesta in težko dosegljivo naravo, ki sta ga zaznamovala v otroštvu. Povezovalko branja Bredo Biščak je zanimal tudi pesnikov odnos do irščine. Nekoliko v zadregi ji je odgovoril, da irsko ne govori. Je težka in ni kul.

Po okrogli mizi in branju na temo hebrejske literature se je dan zaključil na Ljubljanskem gradu, kjer je po uradnih nagovorih in s pomočjo povezovalca Janka Petrovca sledilo branje šestih avtorjev. Najprej je bral glavni nomad festivala in letošnji nagrajenec Vilenice David Albahari, pisatelj judovskega rodu in srbskega jezika, ki živi v Kanadi. V zgodbi “Ne, ne in ne” se glavni junak ne more sprijazniti z mislijo, da bo svet obstajal tudi, ko njega ne bo več. Hkrati pa v nezadržnem toku misli razrešuje še druga bolj ali manj pomembna vprašanja človekovega obstoja. Seveda ne brez kančka humorja in ironije, s katerima vprašanje smrti in tesnobo ob njem banalizira. Estonski pesnik Indrek Mesikepp je v svojim pesmih nadaljeval tematiko smrti predhodnika, le da je slednji ozračje večera premaknil v drugo smer. Z njegovo smrtjo hodi z roko v roki žalost, kjer si že bodi. S humorjem na račun (skupnega) komunističnega sistema v zgodbi “Poslušajva radio”, ki je povsem sprostil resno publiko, da se je lahko na glas smejala, je nadaljeval bolgarski pisatelj, ki živi v Avstriji, Dimitré Dinev. Tudi v drugi prebrani kratki zgodbi, “Brez čudeža”, kjer trije fizični delavci z neurejenimi papirji gradijo hiše, je pisatelj poskrbel za (vsaj delno) istovetenje poslušalca z odrinjenimi, »tretjerazrednimi« Evropejci.

Latvijski pesnik Karlis Vērdiņš je v prebranih pesmih neprijetno pomešal z estetskim in s humorjem. Za njim je svojo prozo, odlomek iz dela Spomin zlate ribice, brala švicarska pisateljica, živeča v Nemčiji, Monique Schwitter. V odlomku previdno namiguje na zapleten in nič kaj topel odnos, ki ga ima z očetom glavna junakinja. Nazadnje je svojo poezijo prebral tudi letošnji slovenski avtor v središču, Boris A. Novak. Tri pesmi so veljale njegovim trem ženskam: noni, materi in ljubezni. V pesmi “Cunjologija” nam je s strogo hierarhijo cunj za brisanje najrazličnejših površin odprl vrata v skrivni in hkati krhki nonin svet. S fragmentom “Pospravljanje mrtvih” iz še neobjavljenega epa pa je pesnik razkril mučno izbiranje med predmeti pokojne matere, ki jih deli na tiste, ki so vredni ohranitve, in tiste, ki jih je treba zavreči. Uradni del večera je zaključil Duo Limonium.

Letošnja Vilenica je predpostavila, da so izbrani avtorji tako ali drugače nomadi. Nekateri, tisti najbolj očitni, so najprej »geografski« nomadi, ki se premikajo po zemeljski obli in meje lastne identitete mehčajo ter jih širijo zaradi premikov med kulturami in jeziki, drugi (in tudi prvi) pa so nomadi pravzaprav že sami po sebi, saj s svojim pisanjem nenehno vstopajo, prestopajo in izstopajo v različne svetove. Nomadstvo je torej tisto, ki omogoča spajanje svetov in iztisnjenje bistvenega.

(O obstranskem dogajanju fastivala pa naj dodam, da se je dobro jedlo in pilo, na posameznih literarnih postajah pa se nisem mogla izogniti občutku, ki nas podobno lahko dregne ob prizoru, ko pride omikani gospod na obisk k svojemu podeželjskemu bratrancu.)

O avtorju. Manca Klun raziskuje jezik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O čem sanja Srednja Evropa

    Muanis Sinanović

    Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.

  • Vihar v kozarcu vode

    Ana Geršak

    »Balkan, odprta žila Evrope« Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov … →

  • Kamele, laži in idioti

    Barbara Leban

    Literarni večeri Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res … →

Izdelava: Pika vejica