Najlepša slovenska beseda?

Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič ustavili nad Ptujem. Nekaj melanholije za Medano in čarobnostjo Goriških Brd je ostalo, a po drugi strani se Ptuj zaradi boljše infrastrukture, večjega števila kapacitet in, nenazadnje, bistveno večjega števila obiskovalcev na branjih in drugih dogodkih lahko ne le primerja z nekdanjo prestolnico Dnevov poezije in vina, temveč jo v marsikaterem pogledu tudi preseže. Novost letošnjega festivala so bile knjižice pesmi, ki so jih organizatorji namesto že tradicionalnega zbornika izdali za vsakega od povabljenih gostov. Če je bil obiskovalcem kateri od pesnikov še posebej všeč, so se tako lahko odločili za nakup knjižice z njegovimi pesmimi v izvirnem jeziku in slovenskem prevodu (med festivalom so knjižice stale 3 evre, redna prodajna cena je 5 evrov). Izjema sta častna gosta festivala, nizozemski pesnik Toon Tellegen in  Milan Jesih, ki jima je ob tej priložnosti izšla knjižna zbirka – prvemu izbor poezije, drugemu zbrane pesmi.

Že prvi večer je bilo osrednje festivalsko prizorišče, Vrazov trg na Ptuju, skoraj povsem polno. Zasedeni so bili takorekoč vsi lični stoli iz vinskih steklenic, marsikateri obiskovalec je stal v velikem polkrogu okoli odra. Po uvodnih pesmih Zorana Predina je prvo veliko pesniško branje otvoril japonski pesnik Ryoichi Wago, pesnik srednje generacije iz Fukušime, ki v pesmih med drugim tematizira jedrsko nesrečo v svojem rojstnem mestu. Bolj kot s samo poezijo je Japonec prevzel z nastopom – njegovo energično, čustveno in doživeto branje smo spremljali kot uročeni, čeprav se je v zadnjem trenutku odločil prebrati pesmi brez prevoda. Sledilo je branje Francoza Andréja Velterja, napovedanega kot enega vodilnih sodobnih francoskih pesnikov, vendar je njegovim gostobesednim in lepo zvenečim pesmim primanjkovalo vsebinske teže. Slovenki Mateji Bizjak Petit je uspel odličen nastop, a po njenih kratkih pesmih je ostal občutek, da nismo slišali najboljšega, kar bi nam pesnica lahko prebrala. Največji faux pas večera je naredil Avstrijec Semier Insayif, ki ga je zaneslo v želji po dobrikanju publiki – po uvodnih zahvalah organizatorjem je v angleščini povedal anekdoto, kako naj bi neko Slovenko vprašal, katera je najlepša slovenska beseda, in ta je odgovorila: ljubezen. S tem je nedvomno očaral marsikatero (starejšo) obiskovalko branja, njegova pesniška kredibilnost pa je nemudoma precej padla – ne neupravičeno, kot se je kmalu pokazalo. Estonska pesnica Maarja Kangro je navdušila s sproščenim branjem in pesmimi, ki so izdatno podložene z ironijo, večer pa je zaključil izvrstni japonski pesnik Keijiro Suga, ki je prepričal z otožnejšim, meditativnim tonom.

Poleg glavnih branj festival ponuja obilico drugih dogodkov; začne se že opoldne z zajtrkom s pesniki, nadaljuje pa z debatami, improvizacijskimi predstavami, zasebnimi branji (odličen način, kako se pobliže seznaniti s poetiko izbranega pesnika in mu zastaviti kakšno vprašanje, v prihodnje pa bi veljalo zaradi bolj strukturirane debate razmisliti o obveznem moderiranju teh dogodkov) in, seveda, nepogrešljivo degustacijo vin. Vendar, tole je veljalo že za Medano in nič manj ne velja za Ptuj: festival ni toliko v dogodkih samih kot v atmosferi. Je v druženju s pesniki, debatah, odkrivanju novih pesniških svetov in novih poznanstvih, predvsem pa v sproščenem vzdušju, ki ga občutijo tako povabljeni gostje kot obiskovalci in zaradi katerega je festival leto za letom izjemno uspešen.