Mah, pa zlato

Jure Detela. Nekaj besed o pesniku, branje pesmi iz angleškega prevoda zbirke Mah in srebro in koncert Raymonda Millerja. Ljubljana: Pritličje, 18.9.2017.

Aljaž Krivec

Dogodek, o katerem teče beseda, bi se po prvotnem planu moral odviti 17. 9. 2017 v Pritličju. Ob 21:30, eno uro po začetku finala evropskega prvenstva v košarki, kjer sta se pomerili Slovenija in Srbija. Toda dogodek je bil prestavljen. Po neuradni poti sem izvedel, da bi naj ta odločitev padla prav zaradi finala. Iiiiiiiin … dogodek so prestavili na naslednji dan, 18. 9., ob 20:45 (kasneje spremenjeno na 21:00), se pravi le nekaj minut po začetku sprejema slovenskih košarkarjev, ki so prejšnji dan zmagali in prejeli zlato medaljo, na Kongresnem trgu. Z dežja (in tega v prejšnjih dnevih, tudi v času obeh dogodkov, res ni manjkalo) pod kap, skratka. Pa ne samo to, nov datum nas je stal obljubljenega gosta, Miklavža Komelja, ki bi naj poleg Iztoka Osojnika in Raymonda Millerja povedal besedo ali dve o Juretu Deteli.

Tisti_e, ki smo tistega večera hodili_e proti Pritličju, smo lahko slišali_e težko opredeljive zvoke (karbit? petarde? ognjemet?) iz skoraj neposredne bližine (recimo 200–300 m zračne razdalje), nato pa vstopili_e v prireditveni prostor, tako rekoč prazen. Ko je glavnina slavja nekako pojenjala, so vsake toliko tudi v ta prostor uleteli kakšni navijači, ošalani in odresani. Če si se kasneje še kaj sprehajal_a po mestu si lahko slišal_a in videl_a manjše gručice ljudi, ki so hodile proti železniški postaji, bijoč ta ali oni naglas, kar morda priča o tem, da so se v Ljubljani znašli s točno določenimi nameni.

Torej, skoraj prazen in več ali manj tihoten prostor, ki ga je sčasoma skoraj preglasilo nabiranje gostov_ij v preostalih delih lokala. Tistih, ki so se počasi prelili_e do Mestnega trga s Kongresnega. Pomislil sem: a bi lahko bila to ena tistih priložnosti, ko bi dali Jureta Detelo za nekaj ur dneva in noči na hladno, da ne bi zganjal pizdarij? Bojda je to rad počel ob obiskih kakšnih državnikov_c in drugih pomembnih dogodkih, dokler niso uvedli represalij … Morda pa niti ne, morda bi množica sama regulirala njegovo prislovično čudaškost. Vsekakor so Osojnik, Miller in Detela ostali skoraj sami, s tistimi nekaj stalnimi gosti_jami, entuziasti_kami, znanci_kami in prijatelji_cami (#mojtim), kot se ne nazadnje od literarcev pričakuje, je zanje primerno in značilno.

V vsakem primeru se je bistveno že zgodilo. Zgodil se je Detela, zgodila se je zmaga na evropskem prvenstvu. In kakor da bi tudi oboji ob svojem času stali pred nekakšnim breznom, pred nekakšno grozo. Množica se je post festum branila z vanitas in trashem, Detela je bil postavljen pred (boleč) razmislek (Jure Detela, morilec). In morda bi Detela na ta dan (če bi mu sploh pustili, da pohajkuje naokrog) stal ob kakšni od nepreštevnih ljubljanskih luž deževnega dne, deževnega mesta in skušal iz nje spraviti kakšno utapljajočo se žuželko. V ozadju bi se slišal hrup. In večji ko bi bil hrup ljudi, tišji bi bil Detela. Bolj ko bi se eni zaganjali v besede, bolj bi se drugi pred njimi ustavljali, bolj ko bi jih eni izgovarjali vnemar, bolj bi bili drugi z njimi pazljivi. Na eni strani totalna kultura, na drugi totalna narava. Na eni strani totalna razsrediščenost, na drugi totalna centriranost. Toda ne vem, kje je kaj.

Detela je kontinuiteta (Osojnik: »Že ko sem prvič slišal Juretove pesmi, sem vedel, da gre za žlahtnega klasika.«), v Ljubljani se odvija že desetletja in ne utihne, nenehno ima razlog, da obstaja in govori oz. lahko utihne le sam, od znotraj. Potem sem padel v molk in v praznino. A bo s pomočjo Raymonda Millerja le postal svetovni pesnik tudi iz povsem pragmatičnega vidika? Prevodi Detele zvenijo kot najpreprostejša stvar na svetu in morda prav to pove nekaj o prevodih in nekaj o Deteli. V tistih evropskih modernistov_k skoraj vselej zavohaš pot izmučenega_o prevajalca_ko, pa tudi s tem ni nič narobe. Nekako ni ničesar preveč. Ni preveč napisanega, ni preveč prevedenega. Tudi ko Raymond Miller zapoje (med drugim je namreč kantavtor, ki se nam je v drugi polovici dogodka predstavil z nekaj komadi), je nekako tako. Variacije na več ali manj tradicionalne glasbene podlage iz bazena več ali manj popularne glasbe in čeznje besedila. Neposredna, včasih tako rekoč banalna (o nesramnih prebivalcih_kah Bostona), pogosto temačna ali celo depresivna in zapeta v glasu, ki bi ga na oddajah talentov nemudoma izžvižgali. Ampak zdi se, da tudi za Detelo prvi vtis ni bil bistvenega pomena. Ali pa je ravno narobe. Morda prvi vtis kanalizira občinstvo. Nekoč sem bral, da je e-pošta somalijskih princev zapisana v polomljeni angleščini zato, da se bi nanjo odzivale samo žrtve s potencialom.

Po dogodku je deževalo še močneje. Kongresni trg je eksplodiral in participante je razneslo po celi Ljubljani. Drugi smo bili še na enem od ljubljanskih literarnih dogodkov in bomo kmalu spet šli na kakšnega. Nekaj nas je šlo na falafel. Morda bi šel tudi Detela in na Miklošičevi Fariju recitiral kakšno pesem v perzijščini. Bojda jih je recitiral v vsemogočih jezikih.

Čudak pač.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • ko me je poslušal uroš zupan

    Kristina Kočan

    motilo me je da je bil v modri trenirki in tako nenavadno majhen

  • Ples v temi

    Blaž Iršič

    Torek je minil, torki vedno minejo. In jaz točno vem, kje bom nocoj spal.

  • Lisičke

    Andrej Hočevar

    Ko se pingvini ob morju drenjajo na obali − packe črnila na odpadnem papirju −, ne mislijo na nič drugega kot na pomembnost.