Junijsko iskanje prepiha

5. Prepišno uredništvo, festival bralne kulture in teden odprtih vrat LUD Literatura. Ljubljana: LUD Literatura, 29. 5.–2. 6. 2017.

Karmen Jordan

Začnimo na koncu. Tam naj bi se namreč skrivala poanta, nekakšen – morda celo moralni – nauk, bombonček, ki nas mami in spodbuja k temu, da ne obupamo pred ciljem, naj se zdi pot še tako naporna in nemogoča. Bombonček, ki lahko včasih osmisli vso prehojeno (ali pač presedeno) pot za nazaj. Ta bombonček na 5. Prepišnem uredništvu, katerega pot je bila tlakovana z »raziskovanjem razmerja med zasebnim in javnim v luči bralne kulture«, ni umanjkal. Kot je dokumentirano, ga je med občinstvo v petek, 2. 5. 2017, nekaj pred 21. uro vrgel Goran Č. Potočnik. Zavit je bil v besede o tem, da so dobili sodelujoči »navodilo«, da je njihova naloga predvsem kramljanje in da naj se izogibajo zahtevnejšim odgovorom. Vprašanje, čigavi napotki in komu konkretno so to bili, pravzaprav niti ni posebej relevantno. Morda je šlo celo zgolj za šalo, a tudi tu se ni smiselno zadrževati predolgo. Jasno je namreč, da bombončki pač niso najbolj zdravi, a včasih priletijo v trenutku, ko se težko upreš temu, da si jih enostavno vtakneš v usta. In medtem ko uživaš v pregrešni sladkobi, se ti nenadoma posveti, da je to tisti okus, ki si ga slutil vso pot, dolgo preden je prišel v stik z jezikom. In šele potem je bila beseda … 

S kramljanjem konec koncev ni nič tako zelo narobe, da si ga ne bi smeli občasno privoščiti brez pretirano slabe vesti. Težava pa lahko nastane, če smo si pred začetkom poti ali celo vmes obetali, da bo končni okus vendarle nekoliko drugačen. Osrednja rdeča nit pogovorov je bila zastavljena precej široko in je tako dopuščala možnost, da se zgodi marsikaj. Kaj natančno se je torej zgodilo oziroma dogajalo? Ker je bila celotna pot precej razvejana in je grozila, da se popotniki, ki bi precenili svoje sposobnosti, izgubijo na enem od odsekov, bomo ubrali relativno varno linijo skozi letošnje Prepišno uredništvo in se tako ustavljali ob postojankah, za katere je bilo mogoče predvidevati, da bodo najbolj obljudene. Naša varna linija pa nam kljub temu dopušča občasne »en korak naprej, dva koraka nazaj« tehnike pri doseganju cilja, še posebej ker je bilo že na začetku razjasnjeno, da tja zagotovo pridemo. 

V napovedi dogodkov je bilo mogoče opaziti trditev, da postajata polji javnega in zasebnega, ki sta bili nekoč zelo jasno razmejeni, danes čedalje bolj prepleteni, morda celo neločljivi. Ena glavnih težav, povezanih s to trditvijo, je zelo hitro privrela na plan na samih pogovorih. Kaj so tista področja, ki so v resnici lahko mejna in tako zanimiva kot predmet razprave, in kje so meje tudi »v dobi družbenih medijev« še vedno zelo jasne? Omenjena težava se je najbolj očitno kazala v tem, da so se pod označevalec »mejno zasebnega« trpale povsem neprimerljive vsebine. Problematičnost takšnega neselekcioniranja je prišla zagotovo najbolj očitno do izraza pri četrtkovem dogodku, naslovljenem Z lastnega vrta v skupno skledo, ki si je kljub zdravi konkurenci s precejšnjo prednostjo priboril tudi naziv najbolj kramljajočega. Pogovor »hišnih kolumnistov« se je že kmalu sprevrgel v nekakšno knjigo priznanj v živo, ob kateri bi verjetno tudi najbolj zagreti voajerji na določeni točki vzkliknili, da jih takšne podrobnosti vendarle ne zanimajo. Občinstvo tovrstnih dogodkov je pač obzirnejše, zato smo družno prisluhnili informacijam o tem, kdaj kolumnisti pišejo, kakšne pregrehe si privoščijo med tem pisanjem, koliko rokov so že zamudili, kdo so njihovi testni bralci, kako močno jih prizadene, če so ljudje neumni, in kje lovijo tisti »ščepec magije«, ki ga nato posipavajo po svojem »pisanju kot obrti«. Na določeni točki je bilo tako vendarle potrebno opozorilo, da se je pogovor neopazno prevesil v neformalnega, pri čemer je ostajalo odprto vprašanje, kdaj se je formalni del sploh začel. 

Večer prej je potekal precej drugače zastavljen dogodek oziroma pogovor z naslovom Z gmajne na vrt. V tem primeru je bil namreč na polje mejno zasebnega – ali pa navsezadnje mejno javnega – med drugim postavljeno vprašanje socialne varnosti kulturnikov, predvsem pa umetnikov. Kontrast med obema dogodkoma jasno nakaže nevarnost pristajanja na posplošeno trditev o tem, da so vse meje enakovredno zabrisane. S (še tako pogostim) prestopanjem meje pač ni mogoče enostavno izbrisati, naj bo »narcisizem, ki (morda povsem nezavedno) tolče ven in se oblači v formo svobode« (parafrazirano po Goranu Č. Potočniku) še tako vztrajen. Tako je nujno ohranjati tudi ločnico, razliko med zasebnostjo, znotraj katere se ukvarjamo z vprašanjem, kako nizko lahko pozimi sploh še spustimo temperaturo v stanovanju, in tisto, v okviru katere, malce karikirano, a ne prav dosti, se zastavlja vprašanje, katero znamko cigaret kdo kadi med pisanjem. Prav zaradi neselektivnega bruhanja zasebnega v javno je verjetno treba danes še toliko bolj glasno zastaviti vprašanje, katero zasebno je res lahko tudi javno (oziroma v katerega javno vdira), s tem pa tudi politično, ter ali so meje zares tako zabrisane, kot se morda zdi na prvi pogled. 

Še vedno smo torej pri sredi. Kot že omenjeno, je bil pogovor v osnovi zastavljen precej kompleksno. Odpirala so se relevantna vprašanja, povezana s takšnimi in drugačnimi anomalijami znotraj družbenih polj, seveda predvsem kulturnega, ki pogosto golta umetnost, še raje pa kar umetnice in umetnike. Problem tega pogovora je bil, da je bilo že v osnovi jasno, da se bo na koncu vrnil na začetek, kar bi bila lahko ena izmed definicij kramljanja. Tukaj kramljanje ni bilo vpisano v samo vsebino, ki je bila korektno zastavljena in izpeljana, ampak v strukturo. Enournega pogovora pač ni mogoče skleniti drugače kot z ugotovitvijo, da je problematika preveč kompleksna, da bi bilo mogoče v tem okviru podati bolj konkretne predloge rešitev. Tako je bil pogovor pravzaprav vnaprej obsojen na nekakšno neškodljivost. Morda bi lahko v povezavi s takšnimi dogodki govorili tudi o zelo posebnem socialnem korektivu, le da so tu v igri (tudi) potrebe, ki presegajo osnovne biološke. Andrej Blatnik je sicer eksplicitno ubesedil, da kakršno koli poenotenje niti ne bi bilo možno, saj je trenutni sistem pač povsem v redu za tiste, ki so »v«. Torej v javnih zavodih. Za to, da se pogovor le ni sklenil povsem brezupno, je poskrbela Svetlana Slapšak, ki je poskušala občinstvo navdušiti za mapiranje bogatašev, pri čemer pa je naletela na bolj ali manj zmedene vljudnostne nasmeške. 

Goran Č. Potočnik, Ana SchnablAgata Tomažič, Sonja Merljak Zdovc, Jedrt Lapuh Maležič, Arjan Pregl
Anja Cimerman, Katja Perat, Ana SvetelTvitniško maševanje. Dražen Dragojević

Zdaj je počasi čas, da gremo končno tudi na začetek. Prepišno uredništvo se je letos pričelo s pogovorom, ki ga je povezovala Ana Geršak, sodelovali pa sta Ivana Djilas in Tina Batista Napotnik. Verjetno najbolj zanimiva, čeprav ne nujno inovativna ugotovitev tega dogodka, ki nas je počasi privajal na dejstvo, da so letos časi pač taki, da prepiha ne bo kaj dosti, je bila misel Ivane Djilas, da je danes pravzaprav avtor tisto, kar se prodaja oziroma je treba prodati. Verjetno je težko oporekati dejstvu, da je mogoče opazovati pojav, ki bi ga lahko morda poimenovali celo novi pozitivizem, le da tu vlogo literarnih zgodovinarjev pogosto privzamejo kar avtorji (bolj ali manj) sami. Pojav je sicer, kot je ugotovila tudi Djilas, precej širši od zgolj literarnega. 

Precej široko je bil zastavljen tudi sklepni dogodek, ki naj bi bil nekakšna zrcalna slika sredinega. Če je bilo namreč v sredo v ospredju vprašanje, kdaj in kako javno vdira v zasebno (in s tem pravzaprav tudi odpre možnost obratnega vdora, kar zabrisuje jasne meje), smo ta večer krožili okoli vdorov zasebnega v javno. V izhodišču pogovora, v katerem je Jedrt Lapuh Maležič zamenjala vlogo, ki jo je imela prejšnji večer, in se tako prelevila v izpraševalko/povezovalko, je bilo sicer načelno oziroma vsaj implicitno strinjanje Gorana Č. Potočnika, zdaj že skoraj rdeče niti tega zapisa, in Ane Schnabl o tem, da meje med zasebnim in javnim vendarle (še) obstajajo ter da jih ni mogoče zabrisati izključno s prehajanjem. Žal pa sta sogovornika nato zelo hitro pozabila na to, da v občinstvu morda sledijo tudi »nevpleteni tretji«, ki sta jih poskušala še trenutek pred tem, ko je šlo za pretekle ali hipotetične situacije, zaščititi pred (neupravičenimi) vdori zasebnega v javno, katerih del so tudi namigovanja, ki jih ne razumejo povsem in tako ne vedo dobro, kam se pri vsem skupaj postaviti. 

Če dobro pomislimo, sicer ugotovimo, da bi bilo pogosto treba takšne »nevpletene tretje« precej dolgo iskati. Ali z besedami Andreja Blatnika: »Ulica, na kateri živimo, je tesna in ozka.« Namesto prepiha tako velikokrat naletimo na precejšno zatohlost. Vendar pa se zdi zato spoštovanje določenih meja v okoliščinah, ki naj bi bile vsaj v osnovi formalne, toliko pomembnejše. Sogovornika sta na zadnjem dogodku problematizirala tudi razliko med zapisi posameznika in tistim, kar pove, ko nastopa kot celostna umetnina. Namigovanja, da v tisto, kar je zapisano, nujno vdira zasebno in s tem skoraj nujno tudi žaljivo, so zelo posplošujoča, v skrajnem primeru pa lahko tudi žaljiva. Kriterij presojanja, kdaj (lahko) človek zares posega v javnost »z najmanj zasebne navlake«, je pač težko zamejiti le na vrsto prenosnika. Če nič drugega, je bilo letošnje Prepišno uredništvo zagotovo zelo zgovoren dokaz tega, kako hitro se lahko javni dogodek spremeni v zasebni šov. Na vprašanje, ali z vpletanjem »pristnega medčloveškega stika« za vsako ceno res vedno pridobimo, tako ne moremo enostavno prikimati (če še kar ne verjamete, preberite Rezmanov Zahod jame). Morda se je včasih bolje »skriti za zaslon« in dati prednosti tistemu, kar je bilo zares povedano, pred vzdušjem in naključnimi vtisi. Refleksiji pred »avtentičnostjo«. Ohraniti mejo med zasebnim in javnim ter s tem omogočiti, da vmesni prostor zavzame tisto, kar si res zasluži pozornost. Morda tudi zaradi tistega hipotetičnega »nevpletenega tretjega«, ki bo imel mogoče tako nekoč priložnost, da vstane in pove, da ima zdaj pa tega zares dovolj. 

O avtorju. Karmen Jordan, rojena leta 1990, študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Leta 2010 je bila v Literaturi objavljena njena kratka zgodba, poezije pa še ni objavljala. Udeležila se je branja v sklopu Mladih rim, kot avtorica pesmi sodeluje tudi pri projektu Rockerji pojejo pesnike 2012.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo, kaj in zakaj je urednik?

    Kaja Blazinšek

    Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

  • New York, New Crobuzon in zakaj so knjige fajn

    Tina Bilban

    Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Izdelava: Pika vejica