In kako delajo to veliki?

V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. Stand-up komik in prevajalec fantazijske in otroške literature Boštjan Gorenc – Pižama je v svoji značilni sproščeni maniri kramljal z gosti, ki so tako z vidika založnikov kot tudi ljubiteljev literature delili svoje vtise s teh množično obiskanih knjižnih dogodkov. Brane Mozetič nam je pripovedoval o arabskem svetu, natančneje o knjižnih sejmih v Abu Dhabiju, Alžiru in Kairu, Polona Glavan o Sankt Peterburgu, Barbara Pogačnik o dogajanju na Salon du livre v Parizu, Andrej Blatnik o Indiji, Aleš Šteger pa o sejmih v Guadalajari in Buenos Airesu.

Seveda se je bilo ob tej priložnosti nemogoče izogniti primerjavam med slovensko majhnostjo in kozmopolitskim vrvežem, ki spremlja sejme takih dimenzij. Knjižni sejem v Abu Dhabiju s približno 400 razstavljalci daje, kljub temu, da je skoraj 90% knjig na sejmu v arabščini, občutek, da se na njem prepleta več kultur. Indijski knjižni sejmi po izkušnjah Andreja Blatnika niso le veliki, ampak je za njih značilna tudi množica jezikov, v katerih so tiskane razstavljene knjige. Poleg tega pa ima tam svoje izpostave tudi veliko tujih založb. Masovnost in potrošnjo, ki jo prinašajo taki prodajni knjižni sejmi, pa je mogoče doživeti tudi v Evropi, pravi Barbara Pogačnik, ki je redna obiskovalka pariškega sejma Salon du livre, kjer vsako leto razstavlja okrog 1200 založnikov iz različnih držav. Tovrstno dogajanje spremljajo še številni promocijski dogodki, med katerimi je najbolj razširjeno prav podpisovanje knjig – na pariškem sejmu naj bi svoje knjige vsako leto signiralo kar 2000 avtorjev.

Slovenski kupci  se po navedbi večine gostov v tem kar precej razlikujejo od tujih potrošnikov. Prisotnost avtorja v obliki literarnih branj ali podpisovanja v tujini po navadi znatno pripomore pri prodaji knjig, kar pa za Slovenijo ne velja. Kar se tiče potrošniških navad knjigoljubcev v tujini, je bil najbolj slikovit Mozetičev opis, ki je prodajne knjižne sejme v arabskem svetu opisal kot sejmišča, ki jih ljudje vidijo kot priložnost za družinske izlete, in čeprav je standard praviloma nižji in knjige niso poceni, se jih na takih dogodkih množično kupuje. Prav tako je bilo govora o kulturno pogojenih posebnostih posameznih knjižnih trgov. Za arabski svet je tako od 80.-ih let naprej značilen porast religiozne literature, Šteger je pripovedoval o fenomenu družbeno angažiranih ultralevičarskih založb v Latinski Ameriki, Blatnik pa o količini duhovne literature, ki se v Indiji producira za zunanji trg.

Gostje so načeli tudi problem prodora slovenske literature na tuji trg. Pogačnikova je tako podvomila, da bi bila lahko Slovenija v bližnji prihodnosti država v fokusu na tako velikem sejmu, kot je Salon du livre. Do sedaj je bilo v francoščino namreč prevedenih premalo slovenskih avtorjev, prav tako specifika francoskega trga zahteva dolg in vztrajen proces navezovanja stikov s kulturno elito, preko katere je šele mogoč prodor do širšega bralskega občinstva oziroma založb. Šteger pa je v tem kontekstu omenil simpatično posebnost latinskoameriškega trga, ki po njegovih izkušnjah nima zadrege pred književnostjo malih dežel. Prav tako je kritično zaključil serijo pogovorov z ugotovitvijo, da slovenskim založnikom primanjkuje zavedanja, da se njihova literatura lahko kosa s svetovno in da bi si morali prizadevati k povezovanju (tudi nadregionalnemu), ki bi jim lahko omogočilo širitev na tuj trg.