Da bi ne škripalo, pokljalo

Anagram svobode: kultura! Ljubljana, Narodna galerija. 5. 6. 2017.

Tadej Meserko

Vse skupaj je nekoliko spominjalo na mešanico trilerja, kriminalke in zarote. Četudi je debata potekala precej mirno in strukturirano, se je v govor vrivala prekinitev. Signal je očitno popuščal in živci organizatorjev so se počasi krhali. Sprva so neprijetnosti skušali reševati s subtilnimi gestami, namigovanji in bolj ali manj jasnimi opozorili, a stanju ni bilo videti konca. Ni trajalo dolgo, ko so pričeli odzvanjati prvi vzkliki nezadovoljstva, pogledi proti odgovornemu pa so postajali vse grši. Zadeva se je zlagoma, a neobhodno stopnjevala. Ko je besedo dobil Turk, je tehnologija že dominirala nad potekom dogajanja. Iz zvočnikov je prasketalo in govor se je komajda slišal. Za nameček je govorec v vsej tej zmedi očitno povedal še nekaj, kar je zmotilo enega od poslušalcev, ki se je pričel dreti: »To ni res«. Svetina je jezno pristopil do motilca, ki ga je še odločneje zavrnil. Pa spet škripanje in pokanje. Nezadovoljstvo je bilo na vrhuncu, še tiste besede, ki so že prišle do ušes, pa niso bile prav milozvočne: »Kultura naj se financira na trgu … nekoč so okus diktirali meceni, danes pa …« itd. Jasno je bilo, da je na tej točki dogodek začel drseti v svojo digresijo, realno je zmotilo simbolno in sprva precej svečana in pričakovanj polna debata je bila neizbrisno zaznamovana.

Govorimo o dogodku Anagram svobode: kultura!, ki je se je v organizaciji Društva slovenskih pisateljev pred nekaj dnevi odvil v Narodni galeriji in je imel zastavljen ambiciozen cilj spregovoriti o prihodnosti slovenske kulture. O prihodnosti pa ni govoril kar nekdo, pač pa so bili k besedi povabljeni vsi bivši in aktualni minister za kulturo, in na presenečenje marsikoga so vsi brez izjeme tudi prišli. Govorcev je bilo torej kar trinajst, kar je samo po sebi budilo občutek, da se neka prava razprava niti ne bo mogla razviti, ko pa je moderatorka Irena Urbič potrdila, da sta načrtovani za vsakega zgolj dve vprašanji, je smisel dogodka že postajal nekoliko vprašljiv. Kaj pa lahko skozi dve vprašanji dejansko pojasniš? Ko se je zaključil krog odgovorov na prvo vprašanje, sta minili že skoraj dve uri, tako da drugega vprašanja niti ni bilo, oziroma se je odvila zgolj še neka sporadična druga runda, kjer je vsak od ministrov in ministric povedal, kar se mu je pač zdelo potrebno. Nekateri so replicirali, spet drugi so z nekaj populizma želeli pridobiti aplavz, ki se je razlegel ob govoru nekaterih v prvi rundi, pri tretjih je delovalo, da so se oglasili zgolj zato, ker so se drugi itd. Pomenljivo pa je, da zgolj aktualni minister ni čutil potrebe, da bi se oglasil še enkrat.

Slišali smo lahko predvsem kar nekaj nejasnih vtisov o področju kulture, nekaj strankarskih navijanj pa nekaj osebnih zamer, nekaj priznanj in še kaj. Tako je Žiga Turk – ki pravzaprav ni bil toliko minister za kulturo kot bolj minister superministrstva, ki je med drugim upravljalo tudi s kulturo – skušal zbrane prepričati, kot je že bilo izpostavljeno na začetku, da je treba kulturo pač postaviti na trg, tako kot vse drugo. Pri tem se očitno ne zaveda, da vse le ni na trgu, da vse le ni deregulirano in da celo v teoriji ne drži, da je najbolje vse deregulirati, tako da s tem niti ni tako zelo samoumevno, da bi kultura morala obstajati zgolj preko mehanizmov trga. Glede na politično opcijo mu je bil v stališčih najbliže Vasko Simoniti, ki se je podobno spraševal, ali imamo tržni sistem ali kaj drugega. Poleg tega je čutil potrebo povedati, da je sam sodeloval pri pisanju alternativnega programa za kulturo, ki je dostopen na spletni strani SDS. Malo je kazal tudi nepoznavanje realnosti, ko je razmišljal o tem, da bi samozaposleni v kulturi morali imeti oblikovano neko skupnost ali konzorcij, ki bi se borila za interese in pravice ustvarjalcev. Kot da že nimamo društev, kot je Asociacija, pa na primer sindikatov s področja kulture, stanovskih društev in še česa. S tem se zdi od realnosti odlepljena tudi njegova domislica, da naj bi kulturniki sami producirali predloge in ne zgolj čakali, da jih oblikujejo birokrati na ministrstvu za kulturo. Teh predlogov je seveda ogromno, res pa je, da se razblinijo ob ušesih ministrstva hitreje kot mušice na vetrobranskem steklu.

Žal pa navedena govorca nista bila osamljena v produciranju nenavadnih mnenj. Jožef Školč je med drugim denimo načel tudi problematiko samozaposlenih v kulturi, kjer se mu očitno zdi najbolj pereč problem višina cenzusa. Verjetno najslajša med skrbmi samozaposlenih v kulturi, ki dejansko doleti le nekatere posameznike. Andreji Rihter se zdi problematično, da javni zavodi ne morejo finančno spodbujati zaposlenih. To je glede na kariero v javnem zavodu nekako razumljivo, vendar pa verjetno večina tega spet ne občuti kot poseben problem. Julijana Bizjak Mlakar je še kar prepričana, da so jo kulturniki podprli v njenem boju za višanje proračuna za kulturo, čeprav je realnost taka, da so se morali kulturniki sami boriti, da proračun ni še nižji. Za Žekša, ki je bil na položaju ministra zgolj nekaj mesecev in še to brez možnosti za resno delo, se zdi, da je prišel skorajda zaman. Andrej Capuder in Borut Šuklje sta malo poskušala zabavati z anekdotami, ki pa dejansko niso bile ne poučne ne zabavne. Skratka, če odštejemo vse nepotrebno, bi nekih dobrih premislekov lahko strnili za kakšne pol ure ali manj.

In kaj je to, kar si vseeno velja zapomniti? Kar dva ministra sta govorila o težavi razraščanja birokracije in njeni moči. Sergij Pelhan je izpostavil, kako so v začetku devetdesetih z veliko manjšim številom ljudi podprli praktično podoben obseg kulturne produkcije kot danes. Jože Školč pa se je posipal s pepelom, ker je na ministrstvo pripeljal nekatere posameznike, za katere danes ocenjuje, da niso primerni za zasedanje svojih položajev. Poleg tega je opozoril, da ti birokrati običajno ne odgovarjajo za svoja dejanja, se pogosto in radi spuščajo v spore s kulturniki, naposled pa imajo skorajda večjo moč od ministra. Slednje lahko navežemo na ugotovitev Uroša Grilca, da je ena večjih težav že kar dolžina omizja, saj smo imeli v šestindvajsetih letih kar štirinajst ministrov za kulturo. In ker se glava pogosto menja, potem njene funkcije pač prevzamejo drugi deli (birokrati), hkrati pa umanjka tudi celokupna razumnost, ki bi usmerjala odločitve. Nekaj resnice je tudi v mislih Simonitija, ki se je spraševal, koliko je vzrok za slabo stanje v kulturi tudi posledica nereflektiranosti estetskih meril oziroma koliko je materialna kriza povezana s krizo vrednotenja. Majda Širca je izpostavila, kako je pomembno tudi sodelovanje med ministrstvi, kar je bilo v njenem mandatu bojda možno in se je izvajalo, medtem ko so nekateri drugi govorili, kako ostala ministrstva ne dovolijo vdora na svoje področje oziroma niso tako odprta za povezovanje. Ob besedah Školča, da je treba dobro premisliti, kaj pojem kulture sploh zaobsega, je vsekakor treba premisliti tudi o tem, ali nekateri projekti s področja kulture ne kličejo po sinergiji oziroma financiranju iz različnih resorjev. Verjetno bi se našla še kakšna uporabna ideja, a prav veliko jih ni bilo. Morda izpostavim zgolj še prakso Andreje Rihter, ki bi nemara preko neformalnih kanalov vseeno uspela delovati blagodejno. Ministrica iz preloma tisočletja je namreč razlagala, kako so vsem ministrom in predsedniku vlade takrat podarili različne abonmaje, ob tem pa spremljali, kdo hodi na premiere in seveda izkoriščali priložnosti za neformalna srečanja, katerih pomen je včasih lahko tudi bistven.

Ker pa aktualni minister v svojih razmišljanjih ni bil kaj prida konkreten, ni moč sklepati, kaj nas v bodoče na področju kulture dejansko čaka. Ob prasketanju mikrofonov je moderatorka pozvala tehnika, naj uredi ozvočenje tako, »da bi ne škripalo, pokljalo«. A ta komunikacijski tehnični šum je bil pravzaprav zgolj amplifikator siceršnjih šumov v kulturi. Navedeni poziv pa je najbolje razumeti kot nezavedni klic, da bi v kulturi v bodoče vendarle ne škripalo in pokljalo kot dosedaj. Česar pa se ob tovrstnih dogodkih le stežka nadejamo. Bojda sledijo še nadaljnje razprave na temo prihodnosti slovenske kulture in nemara bodo bolj fokusirane, bolje izvedene in s tem tudi bolj smiselne. Glede tokratne razprave pa je predhodni odhod prvega ministra za kulturo v samostojni Sloveniji več kot zgovoren.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

Izdelava: Pika vejica