Blišč in predvsem beda razodete vizije slovenske literature

Branje med nakupovanjem. Ljubljana: Center Interspar Vič, petek, 21. 4. ob 10h in 17h. (22. Slovenski dnevi knjige)

Vid Bešter

Preliminarne opombe: Na Patmosu gledam, kako se rojevajo svetovi

Na dan 21. 4. 2017 so bile v Intersparovem supermarketu na Viču ljudske množice, ne da bi to vedele, priča Dogodku, katerega pomen za slovensko literaturo ima neslutene razsežnosti. Dogodek z naslovom Branje med nakupovanjem, ki se je odvil v sklopu 22. Slovenskih dnevov knjige, je bil več kot simptom časa, v katerem živimo, časa v katerem bomo živeli. Bil je nič manj in nič več kot Dogodek v mestu Gogi. V najboljši tradiciji performativnega gledališča se je v dvakrat po pol ure sredi nakupovalnega središča sestavil položaj, prizor, ki perfektno povzame in v celoti vsebuje vsoto težav, rešitev, upov, blokad in potencialov slovenskega literarnega polja.

Po tem, čemur sem bil tukaj priča in vam zdaj prinašam, nikoli nič več ne bo, kot nikoli ni bilo. 

Prva slika: Ladja norcev pluje v Novi Jeruzalem

Supermarketi so posebni kraji. Drugi kraji. Nekraji. Arhitektura supermarketa obstaja zgolj kot njegov urbanizem. Kajti supermarket je prostor zgolj toliko, kolikor se obzida od svoje okolice kot nekakšna utopija. Tudi v notranjosti njegov prostor ni oblikovan, je le organiziran. To pa seveda tako, da obiskovalci kar največ zapravimo.

Supermarket je tudi premaknjeni prostor. Prostor, ki v nekakšni kapsuli prinaša posnetek mestnega jedra v predmestja: supermarket niso samo trgovine, ki so zapustile mestna jedra, so tudi ulice in trgi ter včasih kulturne ustanove (na primer kino ali gledališče). Navsezadnje najbrž ni naključje, da propadli supermarketi v ZDA predstavljajo prostore avtonomnega organiziranja in kulturne centre nekaterih skupnosti (cf. Leteči pilot).

Na tem utopično zasnovanem kraju torej pijem kavo v kafiču, kot bi jo tudi kje drugje ob tej zgodnji uri. Kafič se nahaja poleg tistega, kar v idealni shemi supermarketa ustreza trgu. Poleg dveh kavarn (v eni od njih sedim), trgovin z oblačili in podobnim, ki ga obkrožajo, se na njem nahajajo Loterija Slovenije, dva nova avtomobila, precej velika površina, namenjena legokockam … In – razlog moje prisotnosti – skromen pano Slovenskih dnevov knjige, pred njim nekaj modrih kamperskih stolčkov, en zvočnik in en mikrofon. To je naš oder, naša scena. Občinstva še ni, kljub temu da je supermarket vključno z obema kafičema precej poln upokojencev in njihovih vnukov. Predstavnik organizatorjev začne z nagovorom – mikrofon ne deluje; čeprav sedim le kakih pet metrov od govorca, ne slišim ničesar. Geste napovedovalca in avtorice, ki do zadnje potankosti nikomur odigravata obred začetka vsakega literarnega večera z vsemi nasmehi vred, pa postajajo vse bolj groteskno tragične. Nihče se ne meni za prizor, ki se odigrava – literatura nikogar zares ne briga. Nekdo iz kafiča, v katerem sedim, privleče otroka, ga posadi na stolček in se vrne za svojo mizo. Otrok mu hitro sledi. Zazdi se mi, da potrebujem neposredno izkušnjo okrutnosti, nasilja, obupa in trpljenja, ki se ima odviti pred praznimi modrimi kamperskimi stolčki. Zato plačam in se usedem na enega med njimi, zdaj lahko avtorico – Cvetko Bevc – slišim, kako bere. Še vedno se nihče ne meni zanjo. Poskus literature, da bi se umestila v supermarket – periferno mestno jedro – točno tja, kamor se je poskusila umestiti dober mesec nazaj ob Dnevu poezije, na trg, je propadel, še preden se je zares začel.

Popolna simetričnost obeh postavitev (in še marsikatere druge) predoči realno stanje. Supermarket učinkuje tako, da funkcionalistično olupi meglice iluzij in nas pusti zgolj z realnim; z mestnega jedra olušči meščansko-kulturno patino promenade in nas pusti z bistvenim: trošenjem. V odnosu do literature nam predoči neko resnico, ki velja tudi za literaturo na mestnih trgih. Literatura ne potrebuje bralca, za delovanje literanega stroja in nadaljnjo (re)produkcijo zadostujejo avtor, producent in novinar (ki smo predstavljali celoto občinstva na obeh dogodkih). Problem je seveda, da je ta model v kapitalizmu nevzdržen. Ideja, da bi postavili literaturo v supermarket, pomeni implicitno priznanje (s strani organizatorjev, Društva slovenskih pisateljev), da literatura ne potrebuje bralca, temveč potrošnika, kupca.

Medtem ko torej literatura na mestnem trgu še lahko – skoraj brez truda – vzdržuje videz javne manifestacije, objekta posebnega pomena, je poezija v supermarketu – torej na tržišču – zgolj še en objekt, ki se mora oglaševati in tekmovati za pozornost potrošnikov skupaj z novimi avtomobili, lotom in legokockami. Poseben pomen literature se torej izkaže ne kot aprioren, temveč kot aposterioren: literatura se mora, kakor katerikoli drugi potrošni predmet, oglaševati in pri tem bodisi preglasiti hrupno živahnost supermarketa bodisi se vzpostaviti kot nujno potrebna.

Tega ne more storiti, dokler je – tako kot tudi v mestnem jedru – prisotna le prehodno. V mestnem jedru to učinkuje, ker je tam kot atrakcija: literatura za turiste (turisti so v centru Ljubljane tudi Ljubljančani, ki živijo v predmestjih in okoliških vaseh in prihajajo v center živet svoje meščanstvo). Da bi se lahko prodajala, bi se morala najprej udomačiti v supermarketu, postati njegov integralni in privlačni del, predvsem pa bi morala biti sposobna vzdržati dolge ure, ne da bi ji kdorkoli namenil tudi kanček pozornosti. V takšni prehodni postavitvi pa ima za svoj uspeh na voljo le eno strategijo, in to je, da se predstavi kot intervencija v prostor, kot poskus subverzije, kritike prostora, v katerem se je znašla, kar pa je diametralno nasprotno cilju, ki ga ima: prodati se.

Kljub temu sta obe avtorici zavzeli takšen gverilski odnos do nedvomno izjemnega ponižanja, ki sta se mu izpostavili, ko so mimo njiju hodili brezbrižni potrošniki. Poskušali sta nagovoriti nekaj notranjega v njih, njihovo avtentično jedro, jih povrniti njihovemu človečanstvu. Cvetka Bevc mi je po dogodku povedala, da namen takšnega dogodka ne more biti, da bi bil literarni večer. Cilj in smisel manifestacije je potegniti brezbrižne mimoidoče v drug svet, da si vsaj za hip zastavijo vprašanje zakaj? Za to zadostuje že ena sama beseda ali verz.

Tudi med samim branjem – ki ga je morala na neki točki prekiniti, ker ni zdržala – je bilo čutiti, da se – nas – poskuša bodriti in opogumiti z zaupanjem in sklicevanjem na moč poezije. Poskušala je vzpostaviti fronto, bojno linijo poezije, ustvariti videz napada na brezdušnost supermarketa. Toda nemoč literature, da bi posegla v prostor in kogarkoli dosegla, je bila evidentna, in napad se je kazal kot sicer herojski, toda brezploden poskus obrambe.

Podobno je bilo tudi na drugem dogodku, ko je Nina Kokelj, dokaj tragi-komično, v nekakšnem monologu naslavljala neobstoječe občinstvo s pravljicami o umetnosti, namenjeni vsem ljudem, in balkanskih vaseh, kjer je njeni literaturi prisluhnila cela vas. Obe avtorici sta poskusili, ker je apel na ljudstvo spodletel, navezati osebni stik in nagovoriti otroke, toda tudi te taktike so spodletele oziroma diskvalificirale literaturo na raven še enega vzgojnega dogodka za otroke (in zmanjšale verjetnost, da bi ji prisluhnil kdo drug).

Preslišim pomembno novico,
da bo poezija zmagala.

Ne vem, kdo je na drugi strani,
ker sem sam na tej.

Ne vem, kdo je na drugi strani,
ker nimam lastnosti vednosti.

(Jernej Županič, Fronta)

Druga slika: »Ali se ne sliši dobro?«

Problem poskusa subverzije supermarketa ni le v tem, da je supermarket nujen in integralen del življenj, poezija pa ne – tudi pesniki, pisatelji in producenti so njihove stalne stranke, in da so to prej in bolj kot pesniki, pisatelji in producenti. Problem je predvsem v tem, da poezija, literatura, ki smo jo imeli možnost slišati v supermarketu, sploh ne more imeti takšnega učinka. V supermarketu je bila povsem brez objekta, brez reference in posledično ni imela nobene stične točke niti z realnostjo ljudi, ki jih je poskušala nagovoriti. Angeli, samorogi, gozdovi in rože so v supermarketu približno tako prepričljivi kot politične floskule o pomenu literature za slovenski narod in državo.

Če bi hoteli, da bi učinkovala takšna poezija, bi morali zbrati vojsko mladih prekarnih literarnih džihadistov in jih poslati v samo trgovino, kjer naj napadajo nič hudega sluteče potrošnike z vprašanji in verzi, ki bi neprijetno spominjali na zloglasno vprašanje: »Ali imate trenutek za Jezusa?« Neuspeh, na katerega bi bili obsojeni tudi oni in varnostniki, ki bi jih polovili in vrgli iz trgovine, ne bi mogel prizadeti njihovih idealov in njihove vere. To bi bilo neprimerno manj okrutno, saj bi jih njihova vera in zaprtost v literarni krog obvarovali ponižanja. Toda tudi tako ne bi dosegli zastavljenega cilja: še vedno bi ostali v krogu pisateljev, producentov in novinarjev.

Poezija, ki bi imela možnost prebiti se ven, bi morala biti po svojem značaju vzdržljivejša: manj intimistična in bolj materialistična. Poezija, ki ne potrebuje bralca in ji je vseeno, če ji potrošniki ne namenijo pozornosti. Poznam en sam primer takšnega pesnika, to je Sergej Harlamov, ki je decembra lansko leto v Rogu prebral Manifest senzorične poezije, kjer zapiše:

Do sedaj so ob poeziji z vsemi čuti in čutili, telesno in fizično, trpeli samo pesniki – MORALI pa bi tudi poslušalci! Zavijanje z očmi, zehanje, ošinjanje urnih kazalcev – vsi ti preživetveni manevri, s katerimi se pretolčemo skozi bestialni napor literarnih branj, do sedaj še nikoli niso odtehtali torture pisanja literature; zlogov ritma, ki tolčejo ob oboke lobanje in se kot seizmografski zapisi utelešajo na papirju ali ekranu. Ti zahtevajo, da se k njim vedno znova vrača, kot Severin k udarcem svoje Wande – ker je pisanje disciplina, disciplina zaklinjanja razklenitve sintakse! Naloga in končni cilj senzorične poezije je zatorej samo ena: dlakocepsko cepiti živčne končiče – S CIRKULARKO! Senzorična poezija je poslednji glogov kol, zaboden v čifutsko srce vampirja, ki ne more umreti – Adorna! Poezija po holokavstu JE mogoča. Poezija 21. stoletja naj bo torej poezija Abu-Ghraiba in Guantanama, ali pa naj za vekomaj umolkne! Smrt vsem, živela Centrala!

PSSS: Mučitelj hodi po literarnih večerih.

Takšna poezija bi bila sposobna preživeti supermarket. Povsem mu je primerna, z njim si namreč deli lupljenje odvečnega do ostanka gole funkcije. Prva (in zaenkrat edina) senzorična pesem sestoji iz neskončne repeticije dveh verzov: »Neprekinjeno nizanje istih glasov je dobesedno slušni dražljaj. / Neprekinjeno nizanje istih glasov je dobesedno.« 

Enotnost vsebine in forme prinaša prednost, da takšna poezija potrošnikom ne očita neavtentičnosti, hkrati pa – kot oglasi – neprestano napada njihove čute, dokler ni opažena. Senzorična poezija je samo objekt. Nima idealov ali morale, ne potrebuje niti avtorja, da bi bil ponižan, niti bralca, da bi jo cenil, dovolj ji je potrošnik. 

Glejte, pesniki, pisatelji in producenti, prinašam vam veselo sporočilo senzorične poezije: Pišite in prodajajte senzorično ali umrite!

O avtorju. Vid Bešter je študent primerjalne književnosti in filozofije, objavlja na portalu Koridor in Radiu Študent.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Naivnost in emocije

    Igor Divjak

    Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.

  • Ekotrošnja

    Urša Zabukovec

    Ekološka pridelava, samooskrba, homeopatska zdravila in alternativna medicina – kako globoko je človeško telo v resnici onesnaženo in kako zdrav je lahko človek, ki je prepričan, da vse to potrebuje?

  • Zmaji za daljne dežele, metulji za misli o prijateljstvu

    Sonja Merljak

    Dnevi knjige so dobra zamisel. Tudi Noč knjige je dobra zamisel. Enkrat na leto še malo več kot običajno govorimo o knjigi in tako spodbujamo k branju tudi tiste, ki knjige redkeje vzamejo v roke. Toda ali res uspejo nagovoriti tudi tiste, ki niso že tako ali tako navdušeni bralci? In kaj lahko naredimo, da bi branje približali današnjim otrokom, ki se lahko na eno stvar osredotočijo le za nekaj minut, in šolam, ki ne pokažejo nobenega zanimanja za aktivno gojenje bralne kulture?