Na kvadrat in še enkrat

Stanislava Repar, Slovenka na kvadrat. Monodrama v kabaretni preobleki. Ljubljana: Cankarjev dom, 5. 12. 2013.

Ivana Zajc

Delo pesnice in pisateljice, prevajalke, esejistke, literarne kritičarke ter znanstvenice, urednice in založnice Stanislave Repar Slovenka na kvadrat je v istoimenskem kabaretu zdaj doživelo še svojo odrsko postavitev. V knjigo je v enem končnih intervjujev integrirana sled avtoričine avtopoetike: »Preprosto, zame niti literarne zvrsti ne delujejo dovolj avtoritativno oziroma omejujoče, prav nasprotno: odmik, razpoka, razcep v notranji strukturi besedila, oblikovalski, tudi žanrski upor – to je moj ›vzorec brez vzorca‹, izziv zame.« Ravno ta princip je oblikoval Slovenko na kvadrat – obe. Struktura knjižne izdaje sestoji iz niza različnih pisem, dnevniških zapisov, pesmi v prozi, esejev, intervjujev … V inventivni in sproščeni rabi jezika in topografskih znamenj se izriše podoba angažirane, čuteče in iskrene intelektualke. Zaradi ljubezni se je preselila v Slovenijo, kjer je, čeprav poročena s Slovencem, občutila težavnost biti tujka. Razgrne se njen prikaz slovenske birokratske »dobrodošlice« in odnosa države, v kateri se je rodila, Slovaške: »Dve domovini, dve mačehi.« Njen pogled na nas z vidika priseljenke nam ponuja pogled Drugega.

Vendar Slovenka na kvadrat ni le zgodba o ženski, ki jo zaznamovanost z dejstvom, da je priseljenka ‒ četudi zaradi ljubezni ‒, postavi v marginalen položaj v novi državi. Predobči nam osebnost, ki je ne morem označiti zgolj z besedami intelektualka, mati, ženska, pisateljica ipd., saj je bolj neulovljiva: »Skratka, življenja ne živiš le z moškimi, otroki, samo z družino. Jaz ga živim tudi z mačkama, knjigami, trto, obsijanimi Alpami, pralnim strojem, babami, ICQ talkerji, svojimi jajčniki, koreninami, novimi čevlji, vrtljivim odrom, hormonalnimi propadi, mentalnimi višinami, pogledi v zakulisje, v okrivljeno zrcalo …« Ob branju neustavljivo privlači njena strast do življenja in raziskovanja, ki je vidna v njenih mnogih dejavnostih. Te ji delajo težave pri uveljavitvi svojega statusa v Sloveniji, saj zahtevajo, da se opredeli, s čim natančno se ukvarja, ona pa: »Prave umetnosti ne boš natrpal v formularje.«

S svojo fragmentarno formo zajema delce svoje identitete, jih preceja skozi različne diskurzivne tipe in jo polagoma konstruira. Za tako strukturo je pisni medij primeren, saj sta ji omogočeni vsa elastičnost in odprtost ‒ črke pač prenesejo vse. Za knjigo se zdi, kot da se njeno besedilo v izpovednem loku intenzivira do pesmi v prostem verzu, medtem ko pripovedno funkcijo prevzamejo prozni deli, najbolj jasno pa besedila intervjuja proti koncu knjige. Če je monografska objava pustila možnost, da se identiteta Slovenke na kvadrat splete v dolgem zaporedju fragmentarnih zapisov, ki bralca postavijo v vlogo arheologa trenutkov iz avtoričinega življenja, se je morala za odrsko uprizoritev prilagoditi drugačnemu tipu recepcije.

Pri predstavi nam je okvirna faktičnost servirana že precej na začetku, kar je dobro, saj strukturira sicer fragmentarno dramaturško zasnovo. Dramaturška odločitev je bila uporabiti formo razglednice, ki je omenjena že v podnasluvu knjižne izdaje Slovenka na kvadrat: razglednice iz Slovenije, Slovaške: 2001‒2009. Odrska ambientacija z ozadjem-zaslonom nudi kar najbolj prilagodljivo ozadje, ki ga na trenutke napolnjujejo tudi Kosovelovi verzi, denimo uvodni Kons 5. Strukturna povezanost dramske predloge z razglednicami je podprta s celotnim vtisom o potovanju, dinamičnem premikanju, kar je scensko označeno z velikim kovčkom v ospredju. Jasno dramaturgijo, ki bi prikazovala celostno, zamenja princip kolaža – kot beremo v prej omenjenih avtopoetskih izjavah iz knjige ‒, ki črpa iz knjižne verzije. Ta vsekakor leži režiserju Niku Goršiču.

Ob preoblikovanju v dramsko besedilo in prehodu v gledališki medij je moralo knjižno besedno gradivo skozi proces redukcije ter preureditve. V monolog so bili vključeni nekateri strnjeni pasusi iz knjige. Na odru delež knjižnega gradiva sublimira in se uprizori z drugimi, odrskimi govoricami, ki terjajo v večji meri občutenje kot razumevanje. Gledališka sredstva so bila spretno izrabljena za prikaz neizrečenih emocij in lastnosti glavne osebe, posebej na primer v plesu tanga s strastnimi gibi, v črni žametni obleki s soplesalcem iz občinstva. Knjižno gradivo se je dešifriralo v mnoge nove pisave ‒ ki jih gledališče hkratno ponuja ‒ in se s tem intenziviralo. Zato predstava terja zbranega gledalca, ki jih razbira in čigar trud je vsekakor poplačan. Zaradi tega pa Slovenka na kvadrat zahteva tudi izjemno igralsko potenco ‒ Lucia Siposová se v njej izkaže kot igralka z vulkanično močjo, saj vloga od nje terja utelešenje mnogih plasti kompleksne identitete njenega lika. Igralka, rojena v Bratislavi, nas ne more pustiti ravnodušnih, ko vešče izmenjuje gibe, petje in različne igralske registre ter izmenjuje iskreno izpoved, distanciran ton in vse variacije med njima. Lik bolj kot uprizarja pravzaprav dinamično lovi v njegovih odtenkih, pri čemer pokaže izjemno koncentracijo.

Kljub temu, da na prospektu predstave piše, da je knjiga kar klicala po uprizoritvi, verjamem, da je predelava Slovenke na kvadrat v besedilo za oder terjala nekaj miselnega napora. Avtoironičnost, na primer, ki v knjižni izdaji vsekakor predstavlja dodano vrednost, je na odru z eno igralko gotovo težko prestaviti. Papir prenese samo-komentar zrelejše osebnosti glavne junakinje, ki z več modrosti in vpogleda z ironičnostjo gleda nase kot na takratno naivno prišlekinjo. Kako je bila ta prenešena na oder? Vesel prihod zaljubljene ženske s kovčkom in venčkom na glavi komentira drug glas – njen ironični daemon ‒, ki je signaliziran z menjavo pokrivala, črnega klobuka.

Prvi del predstave nakazuje, da bo glavni lik stekel po strugi lastnega osebnostnega razvoja, saj najprej servira zgodbo o prihodu Slovakinje k svojemu moškemu v Slovenijo. Drugi del predstave najprej pokaže zrelejšo nianso lika, a z odsotnostjo njegovega jasnega nadalnjega razvoja sprva deluje kot neutemeljen konec v prvem delu začrtane razvojne poti. Vendar predstava ni hotela ponuditi zgodbe o razvoju glavne junakinje. Locira nas namreč v sedanjost, ki vključuje vse ženske, ki to žensko sestavljajo, so v njej kdaj bile in ki potencialno bodo ter ne pozabi na pomembno mesto ironije. Tako se tudi začetni del, v katerem je prikaz navdušene Slovakinje, ki je sledila svoji ljubezni v Slovenijo, izkaže kot del iste simultanosti, s čimer se sklada tudi prisotnost komentirajočega glasu.

Glavni lik je tako konglomerat svojih podosebnosti, ki sobivajo v sedanjosti, prikazani v Slovenki na kvadrat. Tudi »kritični« lik v sebi še vedno ohranja naivno radostno žensko. Tako je posrečeno prikazana osebnost naslovne Slovenke s spretno izrabljeno možnostjo gledališkega medija, ki ponuja hitro izmenjavanje odtenkov ene in iste osebe, s čimer jo zgradi. Predstava vsekakor ponuja gledalski užitek in te pusti v svojo intimno bližino.

O avtorju. Ivana Zajc je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, je doktorska študentka na Oddelku za slovenistiko FF UL.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tisoči, tisoči in tisoči Šeherezad 

    Ivana Zajc

    V prvih vdihih novega muzikala na odru Mestnega gledališča ljubljanskega Tisoč in ena noč je tišina. Igralci stojijo na odru in zrejo v publiko. Učinek je distanca, alienacija, delujejo kot … →

  • Nazaj v srednjo šolo

    Aljaž Krivec

    Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk … →

  • Manj rednih služb, več prekarnosti

    Dijana Matković

    If you’re a writer, you need to quit that newspaper. Newspapers serve no purpose. J. D. Salinger v dokumentarnem filmu Salinger (2013) To besedilo se je … →

Izdelava: Pika vejica