Na hrbtu jezera

Peter Stamm, Onkraj jezera. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Stopinje)

Jure Kapun

Pri prozaistu Petru Stammu lahko upravičeno govorimo o švicarskem avtorju, saj se v večini svojih del osredišča prav na švicarsko pokrajino, obenem pa tudi presega nacionalne meje, kar se tiče njegove prepoznavnosti, tako da je izredno presenetljivo, da je v slovenščino poleg njegovega prvega roman Agnes prevedena le še pričujoča zbirka kratkih zgodb Onkraj jezera. O Stammovi uveljavljenosti v sodobnem proznem prostoru govori mnogo dejstev – kot v spremni besedi omenja Slavo Šerc, med drugim uvrstitev v literarnozgodovinski prelet nemške literature Lichtjahre. Eine kurze Geschichte der deutschen Literatur von 1945 bis heute, avtorja Volkerja Weidermanna, kot tudi njegov lanski roman z naslovom Nacht ist der Tag, ki mu je prinesel nominacijo za mednarodno Booker Prize, kar je iz nemško govorečega prostora uspelo poprej le Günterju Grassu leta 2004.

Kot prepoznava Šerc, se naslov zbirke v izvirniku nanaša na avtorjev rojstni kraj, Seerücken namreč označuje hribovito pokrajino, ki se pne za Bodenskim jezerom, ki povezuje vse tri nemško govoreče narode. Tako je prevod naslova, oziroma raje njegova prepesnitev, Onkraj jezera, pomensko zavajajoč, saj razen samega prostora jezera ne kaže na noben konkretni geografski položaj, kamor bi kasneje lahko dogajanja tudi umestili. Sam naslov v slovenščini obenem presega nemški izvirnik, saj se premika izven prostora jezera, onkraj njega, naslov v nemščini, ki bi ga dobesedno lahko prevedli kot hrbet jezera, pa še vedno ostaja znotraj njega, sicer smo res pomaknjeni na skrajni rob, vendar ga nismo prestopili. 

V Stammovi zbirki smo soočeni s serijami izsekov, v pripoved smo skoraj vedno vrženi in medias res, na koncu pa jih zapustimo nepotešeni, vedno ostane čustveni manko, naboj, ki še čaka, da se sprosti. Avtorju pa uspe ravno njegovo zadržanje, naboj se ne sprosti, saj se nima kam sprostiti, to je naboj ljubezni, ki se trenutno ustvari med njegovimi junaki, ki pa ga že trenutek kasneje požre njegovo nasprotje – osamljenost. Z izčiščenim jezikom, ki se ne poslužuje nepotrebnih pridevnikov, pove Stamm točno to, kar je treba povedati, včasih pa še malenkost manj. Središče njegovega pisanja predstavlja osamljenost, ki jo prikazuje kot vedno trajajoče stanje, ki pa ga občasno prekine trenutek sreče, trenutek pristne ljubezni, vendar kmalu spet zdrsne nazaj v osamljenost. Tako se odpira vprašuje o možnosti ljubezni v sodobnem svetu, širše pa celo o sami možnosti komunikacije, navezave stika z drugim. Takšen svet, poln komunikacijskega manka, zelo prepričljivo prikaže preko svojega prečiščenega sloga, velikokrat povedi niso daljše od preprostega stavka, replike med liki pa so kratke in zaostrene, saj se vedno bolj pomikajo navznoter; kjer pa se želijo preseči, besede prevzamejo vlogo belega šuma. Tako v sebi ustvarjajo svet, noseč z možnostmi, ki pa ostanejo neizrečene.

Ti liki so razsrediščeni, kot pravi Gorki v svoji drami Letoviščarji, ki jo citira pripovedovalec prve zgodbe »Letoviščarji v lastni deželi smo, nekakšni prišleki. Neutrudno blodimo okrog, iščemo lagoden kraj v svojem življenju, ne storimo ničesar in strašansko veliko govorimo.« Gre na neki način za brezdomce, ljudi, ki so izgubili dom, torej so izgubili tudi tisto središčno točko, ki združuje širno pot telesa na horizontalni ravni in pot duha na vertikalni osi. Takšni liki so nujno nezmožni polnega življenja, do svoje domovine pa ne čutijo prave povezanosti, tako da tudi blodijo po tujini (recimo Italiji) ali pa je v njih prisotna močna želja po tem, da bi zapustili rojstni kraj (in šli denimo v Kanado). Brez prave sile, ki bi jih poganjala, pa ostanejo na stopnji želje, ki se ne bo nikoli izpolnila (in ima verjetno zaradi tega toliko večji čar). 

Edin lik, pri katerem lahko opazimo neko gonilno silo, je Anja iz zgodbe »V gozdu«, obenem pa je tudi najbolj shematski prikaz blodečega lika, ki po svetu tava brez središča in namena. Preko retrospektiv izvemo, da je v osnovni šoli pobegnila od doma in nekaj časa živela v gozdu, vendar se zdi, da izbire ni naredila zavestno, saj omenja, kako jo je gozd sam nagovoril. Tako je nekaj let svojega življenja vsak dan po šoli vstopala v gozd, v polje mitološkega, kjer ni bila več Anja, temveč je samo bila. Tam zanjo ni obstajal čas, niso obstajali trivialni problemi vsakdanjega življenja, ki bi jo polnili z belim šumom. Njen glavni in edini problem je popolnoma bivanjski, priskrbeti si mora hrano, postaviti prenočišče, se zavarovati pred mrazom. Tako izstopi iz polja sodobnega človeka, na področje prvinskosti, iz katere pa je ponovno iztrgana, ko jo v gozdu najdejo in prisilno vključijo nazaj v družbo. Čeprav vse od takrat živi navzven bolj ali manj normalno življenje, na koncu se celo poroči in ima dva otroka, pa globoko v sebi nenehno hlepi po gozdu, želi si tistega prostora, v katerem bi lahko odvrgla vse preobleke in ponovno le bila. Na koncu se tako vsaj v svoji fantaziji odreši, ko pusti, da jo ustreli lovec, s tem pa se izenači z živaljo, ki po njenem mnenju živi idealno življenje. 

Čeprav je tukaj prikazana oživljajoča sila, ki je lik nekaj časa gnala v polnem življenju, drugim likom ta sila oziroma izkustvo umanjka, kažejo se nam skorajda kot Homerjeve sence iz podzemlja. Tudi pripovedovalec se skladno z vedno večjim pomanjkanjem življenske sile umika – iz prvotne pozicije prvoosebnega pripovedovalca postopoma prehaja iz izpraznjenih likov do tretjeosebnega, kar pa se še bolj stopnjuje v predzadnji zgodbi »Sweet Dreams«, kjer se pojavi sam avtor, ki ga Lara in Simon, osrednja lika zgodbe, spremljata v televizijskem intervjuju, ko opisuje, kako je uporabil mladi par, zelo podoben njima, da je napisal določeno kratko zgodbo. Korak naprej se zgodi v sklepni zgodbi »Coney Island«, kjer večino zgodbe gradi popis podob, šele proti koncu pa se razodene najverjetneje avtorski pripovedovalec. K njemu pristopita dve ženski, ki ga želita fotografirati, skozi celotno zgodbo pa daje pripovedovalec občutek ne le duševnega propada, ki se kaže v pomanjkanju selektivnosti – »Fotografinja […] ne išče dolgo pravega izseka, takoj pritisne na prožilec in takoj še enkrat.«, celo telesnega propada – »Njena spremljevalka obstane in se napol obrne […] Njen obraz je bil videti kot obraz umrle.«

Ob vseprisotni osamljenosti pa vse like povezuje tudi geografska razsežnost – Švica. Ta se včasih kaže kot dogajalni prostor domačinov, v nekaterih zgodbah je odsoten, še vedno pa so liki očitno Švicarji – bodisi preko omemb same pokrajine, bodisi preko razmejitve mi (Švicarji) in oni (Nemci oziroma švabi), ta delitev pa se vidi tudi v zgodbi »Gospodova večerja«, ki je sicer postavljena v Švico, glavni lik, župnik, pa je Nemec, ki je zaradi svoje švabske zategnjenosti doživel močen odpor pri faranih. Z osrediščenim dogajalnim prostorom je Stamm vzpostavil prepričljivo pokrajino, ki se prepleta z notranjimi svetovi likov, tako pa tudi povezal razpršene dogodke, ne le po notranji logiki samih tekstov, temveč tudi v njihovi konkretnosti dogajalnega prostora. 

Tako se ponovno vračamo k cikličnosti in povezanosti, ki je v zbirki vseprisotna kot podtalni tok zgodb, in čeprav bi bil morda nabor zgodb sprva utegnil videti kot naključen in nepovezan, v retrospektivi ugotovimo, da miselni ustroj zgodb tvori večjo celoto. S tem se Zbirka Onkraj jezera kaže kot izredno dostopna in aktualna, saj ravno preko medsebojnih odnosov, preko njihove jalovosti, ki se ponekod stopnjuje že celo v odsotnost, kaže na položaj izgubljenosti človeka, obenem pa nudi že tudi rešitev iz te izgubljenosti. Liki, ki niso zmožni premostiti svoje samosti in nezmožnosti komunikacije, prihajajo na rob, še niso zmožni prestopiti onkraj samih sebe. Kjub temu pa so postavili most, preko katerega nam je omogočeno stopiti onkraj. Tudi onkraj jezera.

O avtorju. Jure Kapun, študent primerjalne književnosti in japonologije. Prvo študira, ker rad bere, drugo pa, ker sta mu še posebej všeč Murakamija. V torbi vedno nosi preveč knjig, da lahko bere, če bo slučajno kje čakal. Pa ne čaka in ne bere. Včasih zapiha veter ravno prav in napiše kakšno pesem. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo je avtor našega življenja

    Lara Paukovič

    W.B. Stanford je zapisal, da je Odisej najzapletenejši grški lik, Joyce pa ga je označil kot najbolj celovitega, in to ne le v grški, temveč … →

  • Promet s knjigo

    V naši družini nismo imeli Stotih romanov. Večina ali vsaj znatno število knjig, ki smo jih imeli na policah, sploh ni sodila v kategorijo književnosti. … →

  • Met kocke ni dovolj ali Eksperimentalna poezija nekoč in danes

    Gregor Podlogar

    Obrnil se je ključ v sobo je stopila noga. Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003), Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike) … →

Izdelava: Pika vejica