Na drugi strani

18. Slovenski dnevi knjige v Ljubljani

Ana Geršak

Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo in gotovo je s svojo temačnostjo spodbodlo zapečkarske preroke k še bolj temnim napovedim o koncu knjige, branja, bralstva, papirja in kdo ve česa še vsega. Napredek je pred vrati in v tem ne vidim nobenega problema, kvečjemu prijetno osvežitev, saj je sprememba platforme vendarle zgolj in samo sprememba platforme, ne pa bralnega akta kot takega. Tu pa se začne tisti pravi problem, ki ni toliko vezan na kakovost posameznih izdelkov, kolikor na samo širjenje bralne kulture. Kaj ti pomaga 10 vrhunskih romanov na leto (govorim seveda hipotetično), če nimaš bralcev, ki bi jih znali prepoznati (in ceniti) kot »vrhunske«. In kje dobiti bralce? Eee, tu pa se začenja problem, ki pričujoči zapis presega, ne more pa ga povsem zaobiti.

Kolikor razumem koncept slovenskih dnevov knjige, gre tu za predstavitev spomladanskih knjižnih novosti, predstavitev avtorjev in založnikov, ustvarjanje ali utrjevanje prepoznavnosti, ki pa je – zaradi krize še toliko bolj – povezana z lovom na bralca. A bralec je muhasta in težko ulovljiva žival, ki ima za papirnate špase vsako leto manj denarja, posebno še, če med novimi špasi ni nič zares »novega«. Ali »drugačnega«. Letošnji dnevi knjige so bili kot v krču, na kar je, zanimivo, opozarjala že sama postavitev. Snovalec tlorisa za razporeditev stojnic je očitno strasten bralec Lacana, ki je trditev, da je »vse na površini«, vzel še kako zares. Na začetku je prvi vtis in prvi vtis ne more biti drugega kot površina: na Slovenskih dnevih knjige niso knjige zavzele mesta, temveč je ploščad požrla stojnice, ki so postrojene kot četa legionarjev v bojnem položaju želve (testudo) druga drugi krile hrbet.

Zaradi prostorske nagnetenosti je ploščad izgledala še bolj prazno kot običajno. Slovenski založnik se očitno zelo boji zase in za svoj obstoj, kar je povsem razumljivo: v veliki večini primerov njegova eksistenca visi na nitki. JAK z rezultati razpisa še nikoli ni tako zamujal in na sejmu že dolgo ni bilo toliko »starih borcev« kot tokrat, torej knjig, ki so bile večinoma že predstavljene, prežvečene in prebavljene, in s katerimi se je bralec že sezanil na novembrskem knjižnem sejmu. Če k temu prištejemo še zasoljene cene najema stojnice, verjamem, da založnikom ni bilo do dodatnega širjenja področja boja navzven. Pravzaprav bi bojno polje lahko razširili z zavzemom odra, kar so nekateri tudi naredili. Kako, pa je že del novega problema.

Krč je očitno posegel tudi v idejno polje. Slovenski dnevi knjige se niso mogli ogniti že preizkušenim predstavitvenim modelom, kot je na primer uporaba odra, ki dogajanje skoncentrira na eno samo točko, ali klasični klepet med moderatorjem in avtorjem. Predvsem pogovor je preveč odvisen od prezence in nastopaških (ne)sposobnosti posameznega avtorja, večina avtorjev pa žal nima smisla ne za časovno razpršenost svojih monologov ne za koherenco med vprašanjem in odgovorom. Avtor govori samemu sebi, sam s sabo, mogoče moderatorju, publike pa itak ni – če pa je, se mora loviti med (odlično) orkestralno verzijo Čebelice Maje, razpredanjem o preteklih in prihodnjih papežih ter upokojensko pornografijo. Če je bil dopoldanski otroški program dinamičen in zabaven, so se stvari proti popoldnevu začele nevarno lomiti. Začelo se je z vprašanji za literarni kviz: ta se je zelo dobro odrezal pri najmlajših, precej slabše pa pri najstnikih. Kako naj rečem … ne vidim ravno smisla v tem, da se petnajstletnika sprašuje »kdo je avtor pravljice Juri Muri v Afriki«; knjigo mu je verjetno pri petih vsilila kakšna s higieno & čistočo obsedena teta, po možnosti z rasističnimi tendencami, od takrat pa je gotovo ni več odprl. Podobno velja za Kljukca s strehe – super knjiga, dvomim pa, da bi se med Kljukcem in Harryjem Potterjem (ki je zdaj že povsem passé, a da ostanemo na knjižnem področju) povprečen najstnik odločil za Kljukca. K sreči mladini ne manjka ne drznosti ne humorja in najspretnejši so vsak odgovor spremenili v šov. Kar je sledilo, pa je bilo že manj zabavno: »mrtve ure« od 13h do 15h, čas za kosilo (za nekatere) in priložnost za čiščenje glasbenega podstrešja, kar pomeni – dve uri anemičnih južnoameriških frulic.

Saj vem. No money no funny. Dogodek ni samo ideja, temveč tudi realizacija, za to pa potrebuješ ljudi in ljudi je treba plačat. Po drugi strani pa vsega ni mogoče pogojevati z badžetom. Je možno, da je bilo dogodkov preveč, da so bili preveč razpršeni in – govorim predvsem za popoldanski čas – preveč prepuščeni diktaturi odra? Kaj pa tisti rek, da je manj več? Morda bi bilo smiselno razmisliti o kakšni novi strategiji. O odmiku od ustaljenega modela. Qui ne risque rien na rien. A kdo bo to delal? Gospoda na DSP pa gledajo v zrak, nekaj pridnih in preobremenjenih mravljic pa jemlje vse delo nase. In medtem ko se utapljam(o) v takšnih in drugačnih jamrarijah o programu, o krizi, o JAK-u, o prodaji, o vesolju in vsemirju, potencialni knjigožeri stoično korakajo dalje. Je mogoče, da smo med vsemi promocijskimi programi, predstavitvami avtorjev, založnikov, bukvic in špehov na bralca preprosto pozabili?

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Debele krave ali ta veseli meseci kulture

    Tanja Petrič

    Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja … →

  • Recept za najboljše muffine … mmmmm

    Tadej Meserko

    Obiskati katerokoli dogajanje, ki je sestavljeno iz večjega števila partikularnih dogodkov, pomeni za obiskovalca v prvi vrsti selektorsko izbiranje. Če nič drugega, so dogodki na sporedu pogosto istočasno, kar … →

  • Kaj ti bo predpasnik, če imaš potico?

    Urška Gabrič

    Spremljevalni program 32. Slovenskega knjižnega sejma se je poleg promocije novitet posvetil osvetlitvi aktualnih razmerij znotraj literarnega sistema. Odri so gostili vse od (uveljavljenih) avtorjev, ki … →