Na avtobusu pa samo odrasli, ki berejo knjige za otroke …

Sejem otroških knjig v Bologni, marec 2013

Gaja Kos

Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico in sladoled obvezna oprema kapa in rokavice. Torej zimska šola v naravi? Tudi ne. Pač pa avtobusni izlet v Bologno, na knjižni sejem otroških knjig. Ampak okoliščine so me vseeno gladko spomnile prav na šolo, ker se kasneje, razen na čisto drugih koncih sveta, zaradi naklonjenosti bolj individualnim prevoznim sredstvom nisem udeleževala avtobusnih odprav. Drugo mesto v spominu je v tem vrstnem redu takoj zavzelo naslednje: sošolec, ki iz nahrbtnika potegne sendvič s salamo, sošolec s šibkim želodcem, ki zaradi vonja po salami bruha in preostanek razreda, ki mu postane slabo zaradi bruhanja sošolca s šibkim želodcem. Ampak tokrat nam je vodja odprave avtobusa, polnega odraslih, ki še vedno beremo knjige za otroke, že v štartu modro prepovedala »uživanje hrane, ki oddaja močnejše vonjave«. Odraslost očitno pomeni tudi odpoved sendvičem s salamo in legalne čik pavze namesto bruhanja … Torej smo se brez nevšečnosti, če odštejem sneg in orkansko burjo na naši strani in poledico in orkansko burjo na italijanski strani, prebili v Bologno, ki štiri dni vsako leto gosti največji in najpomembnejši mednarodni dogodek za vse, ki imajo kaj opraviti z otroškimi knjigami. No, samo za otroke ne, kajti sejem je namenjen le strokovni javnosti.

 

Letos so se založniki, uredniki, ilustratorji, avtorji, prevajalci, kritiki, knjižničarji in drugi lahko odpravili v Bologno past oči in sklepat posle že petdesetič. Začelo se je skromno, leta 1964 s 44 razstavljavci iz 11 držav, medtem ko se zadnja leta število razstavljavcev vrti nad 1000. To pomeni, da je v »preddverju« in v več halah na 20000 m2 tudi brez »zgolj« bralcev zelo živahno. Za mizami se kupčuje z avtorskimi pravicami, pred stojnicami v vrstah čakajo ilustratorji z velikanskimi mapami in upajo, da bo prav njihova vsebina prepričala založnika. Tisti, ki so že omagali, posedajo kar po kotih, po tleh, tako možje v kravatah kot mlade ženske z drznimi videzi, ki dajo tudi brez spremstva map z ilustracijami vedeti, da gre za vizualne umetnice.

Omenjene številke seveda pomenijo tudi to, da v enem samem dnevu ni mogoče dobiti drugega kot prvi vtis. Na ne pretirano ambiciozno vprašanje In kako je bilo? bi se torej dalo odgovoriti takole: poleg naše nacionalne stojnice je bilo moč najti še tri slovenske – za samostojne stojnice so se odločili pri Mladinski knjigi, Morfemu in, letos prvič, tudi pri Sanjah. Častna gostja letošnjega sejma je bila Švedska, ki ji je bilo odmerjenega ustrezno veliko prostora; sicer so bile stojnice ne glede na velikost precej klasično postavljene oz. opremljene (več drznosti in izstopanja vsekakor ne bi škodilo!), na policah pa so prevladovale slikanice in knjige za najmlajše, med slednjimi predvsem knjige postavljanke, plastične knjige, kartonke, celo knjige-blazine (recimo jim pač tako), na debelejše (knjige, ne blazine) se je naletelo le tu in tam. Opaziti je bilo tudi precej kiča, predvsem na italijanskih stojnicah, stojnico, specializirano za 3-D knjige (v obliki bolj potrošnih izdaj), pa tudi nekaj malega stojnic brez knjig (z darili, otroškimi zemljevidi, razglednicami, s pisarniškimi izdelki iz lesa itd.). Sicer pa so številni razstavljavci tudi ob knjigah izpostavili promocijske produkte v obliki plišastih živali, družabnih iger, skodelic, peresnice in marsičesa drugega, deloma uporabnega, deloma obsojenega na lovljenje prahu.

O elektronski knjigi, o kateri se tako rado razpravlja z mešanico visokoletečih in zaskrbljenih besed, je bilo moč le tu in tam kaj malega zaslediti, sicer pa je tudi na petdesetem bolonjskem sejmu še vedno kraljeval dobri stari papir.

Vselej sta, vsaj zame, zanimivi dve stojnici: stojnica IBBY, na kateri je moč najti vse knjige, ki so bile uvrščene na častno listo IBBY, in stojnica Mednarodne mladinske knjižnice iz Münchna, na kateri razstavijo vse knjige, ki so jih uvrstili med t.i. Bele vrane; med slovenskimi so to Močvirniki Barbare Simoniti in Petra Škerla, Čudežni prstan Petra Svetine in Damijana Stepančiča, knjiga Živalska govorica z ilustracijami Adriana Janežiča iz Didaktine zbirke Zakladnica slovenskih pripovedi in, presenetljivo (!), Izgubljeni gozd Zorana Šteinbauerja, ki ga je selektorica za slovanske književnosti očitno brala kot cross-over literaturo in ne kot knjigo za odrasle, za kakršno jo imamo pri nas!

Zanimiv del sejma je tudi razstava ilustracij, na kateri je, kar se mene tiče, tokrat zanimivost prevladala nad všečnostjo. Pozornost pritegnejo tudi stene oz. panoji, namenjeni oglaševanju ilustratorjev, na katere manj ambiciozni z risalnim žebljičkom pritrdijo svojo vizitko, bolj zagreti pa se potrudijo s pravimi malimi instalacijami. Komunikativno in domiselno, me pa zanima, koliko je srečnežev, ki po takšnem zidnem oglaševanju dejansko dobijo službeni klic …

Na sejmu je izbranih tudi več nagrajenih knjig v različnih kategorijah in podeljenih več nagrad; med slednjimi je brez dvoma najprestižnejša Nagrada ALMA, ki jo je letos prejela Isol, vsestranska ustvarjalka iz Argentine; slovenska sekcija IBBY je za nagrado kandidirala Janjo Vidmar in Damijana Stepančiča.

Vse to (razen podelitve ALME, ki se je odvijala dan po našem obisku) je bilo moč opaziti, še več je bilo verjetno v množici spregledanega, vrste spremljevalnih dogodkov pa seveda v tem kratkem času ni bilo možno niti povohati. Izbrane knjige bomo pač brez hitenja vzeli s polic na Bologni po Bologni, kar sredi Ljubljane.

 

Ker ima počasno stopicanje in postajanje po muzejih, galerijah, sejmih in podobnem, kjer ni zaželenega in se ne spodobi preveč športnega duha, hecno lastnost, da je precej bolj utrudljivo od športnih aktivnosti, smo se zgodaj zvečer na avtobus vkrcali prijetno utrujeni in potolaženi ob misli, da se nam ni treba v individualnih prevoznih sredstvih prebijati čez še trdovratnejšo poledico in še bolj orkansko burjo na italijanski strani in čez še več snega in okrepljeno orkansko burjo na naši strani. Če si ne bi po mnogih letih spet privoščila (beri: sprejela prijaznega povabila društva Bralna značka) kolektivne potovalne izkušnje, bi se glede na neobičajne spomladanske vremenske razmere torej prav lahko zgodilo, da se ne bi bila primorana odreči bolonjski, ampak Bologni. Tako pa se je ekspedicija odraslih na knjige za otroke malo pred polnočjo srečno končala v Tivoliju, ki se je medtem še za nekaj centimetrov ugreznil v belo.

Bologna 2013

Eden izmed ilustratorjev je vedel, da rdeč čajnik tam, kjer ga ne pričakujemo, pade v oči.

Bologna 2013

Slovenska stojnica

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V rahlem drncu čez Bologno

    Tina Bilban

    Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja … →

  • Več avtorjev in ilustratorjev, izbor Barbara Hanuš: Kakšna dobra knjiga!/Kakva dobra knjiga! 

    Gaja Kos

    Kakšna dobra knjiga! je dvojezičen projekt, v prvi vrsti verjetno namenjen temu, da bi srbski otroci in slovenski otroci, živeči v Srbiji, spoznali dobre slovenske avtorje in ilustratorje. Ne nazadnje … →

  • Usmerjanje misli in pogovarjanje

    Nika Švab

    Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige … →

Izdelava: Pika vejica