Multikulturalizem navzven, kaj pa navznoter?

29. mednarodni literarni festival Vilenica

Gabriela Babnik

»Bistvo tovrstnih seminarjev o različnosti ali multikulturnosti ni bilo v tem, da bi spodbudila resnične spremembe, temveč da bi se ljudje dobro počutili. Niso hoteli vsebine njenih idej; hoteli so zgolj njeno navzočnost.«
(Chimamanda Ngozi Adichie, Amerikanka. Sanje, 2014)

 Prve vrste so praviloma rezervirane za župana, za predstavnike ambasad, predsednika Društva pisateljev, predsednika Javne agencije za knjigo. Oder je rumeno osvetljen, ekran, na katerem bo čez nekaj hipov mogoče prebirati prevode izbranih besedil, postavljen nekoliko previsoko, noge v svetlečih najlonkah in zloščenih čevljih prekrižane. Sprejem na ljubljanskem gradu velja za enega vrhuncev vileniškega festivala, največje in najpomembnejše literarne manifestacije pri nas, ki se odvije vsako leto v začetku septembra. Pesnikom, pesnicam, pisateljem in pisateljicam, ki so bili izbrani, da se predstavijo pred publiko, se torej rahlo potijo dlani, toda vsak natiho upa, da bo izpeljal tisto, kar si je zadal. Gospa, ki je sedela poleg mene, je redna profesorica na FF. Oblečena v preširok hlačni kostim, ki je izdajal njeno zanimanje za metafizične teme in manj za izreze in naborke, ki jih slavi estradna scena, je šepetaje komentirala dogajanje na odru. Protokol se je odvijal po predvidenem planu, in vse do nastopa Fistona Mwanza Mujile, rojenega leta 1981 v Lumumbašiju v Demokratični republiki Kongo, ni bilo kaj komentirati. Toda ko je Fiston na ljubljanskem gradu odrecitiral svoje divjaštvo, je redna profesorica proti meni zašepetala: “Kaj takšnega je zmožen samo Afričan. Si predstavljaš, da bi to uprizoril beli moški? Nemogoče!”

Mimogrede, Fiston Mwanza Mujila, ki je leta 2009 prejel zlato medaljo za književnost na 6. Frankofonskih igrah v Bejrutu in je med letoma 2009 in 2010 nosil naziv mestnega pisatelja v Gradcu, kjer trenutno zaključuje tudi doktorski študij, je požel velik aplavz. Predvidevam, da je bil ta namenjen predvsem njegovemu pogumu, s katerim nas je, potopljene v atmosfero spodobnosti, vrgel iz tirnic. Kasneje me je, domnevno eskpertinjo za afriške zadeve, še ena Gospa, katere imena na tem mestu tudi nima smisla izpostavljati, vprašala ali je šlo za performans ali je to pač “njihov” način branja poezije? Skomignila sem z rameni, pojma nimam.

Seveda obstaja več interpretacij, zakaj je pesnik iz Konga, ki živi v Gradcu, menda tudi zato, ker ima tam mir za ustvarjanje, na tako glasen način prebiral svojo poezijo; eden izmed njih bi utegnil biti ta, da je na svojstveno sarkastičen način povzel tisto, kar literarni festivali, kot je Vilenica, ki je na tokratni 29. ediciji problematizirala eno izmed svojih standardnih tem “iz jezika v jezik”, predstavljajo: v nepredvidljive kalupe ujeto zaznavanje, dotikanje, prehajanje, šepetanje, ovohavanje, prisluškovanje med ljudmi, ki so v uprizarjanju umetniškega akta praviloma zapredeni v intimo. Nekakšne osamljene živali torej, najsrečnejše tedaj, ko se lahko zavlečejo v kakšen kot in tam ustvarjajo, kar jim je pač dano (ali pa tudi ne) ustvariti, ki pa v druženju z ljudmi podobnih interesov vendarle najdejo določeno tolažbo, tisti ambicioznejši pa celo kontakte za nadaljnje intervencije in izmenjave. Osvetljeni z rumeno lučjo pišoči sicer skoraj vedno delujejo smešno, če ne že na meji absurdnega. Skoraj zato, ker zveličavno intimnost, recimo ganjenost, uspe pri poslušalcih priklicati le tistim, ki imajo tudi nekaj izkušenj s teatrom, ali pa tistim, ki so do te mere zverzirani, da s pomočjo rutine, naravnosti, pomešane z ležernostjo, povzamejo nekje v umaknjenost izpisano zgodbo (takšen primer je bil letošnji gost Vilenice, kanadski romanopisec Patrick DeWitt).

Kakorkoli, pišoči si iz takšnih ali drugačnih razlogov nekajkrat na leto vseeno pustijo zavezati kravato in se odpravijo na bakhantske igre. Festival Vilenica je eno največjih prizorišč te vrste, s specifično zamejitvijo: poudarek je na pisateljih iz srednjeevropskega literarnega prostora, čeprav so na festival povabljeni pisatelji iz vsega sveta. Posebej vileniški nagrajenci si pogosto delijo podobno izkušnjo; preživeli so represivni sistem komunizma kot na primer letošnji nagrajenec, madžarski pisatelj László Krasznahorkai. Ta izkušnja, ki ponekod deluje celo kot hvalnica padca komunizma, je kljub temu da nekaterim deluje zaprašeno, še vedno legitimna. Skoraj bi ponovila mantro, češ da je Vilenica izgubila svoj uporniški naboj, ki ga je imela pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti, toda tista roka Lászla Krasznahorkaija na slavnostni podelitvi v jami Vilenica, dvignjena v zrak, je sporočala, da imajo besede, izpisane v pravem tempu in izpovedane v pravem kontekstu, še vedno moč in da še vedno lahko ganejo.

Z očmi zunanjega opazovalca Vilenica verjetno res deluje kot svojevrstno pleme, sestavljeno iz pisateljskih prijateljev, ki berejo drug drugemu, literarnih znanstvenikov, ki poučujejo drug drugega, urednikov, založnikov, prevajalcev, organizatorjev podobnih literarnih festivalov, novinarjev, skratka specializiranih ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z literaturo, toda navznoter jo odlikuje izrazito zapletena hierarhična struktura. Pri tem ni toliko mišljen (in)scenarij samega festivala, ki je organizacijsko še vedno na zavidljivo visoki ravni, temveč umetniki, ki so nanj vabljeni; brez pretiravanja – v tistem danem trenutku gre za najbolj opažene, nagrajevanje, in če hočete, najbolj aktualne literate iz posamičnih držav. Med neskončnimi vožnjami iz ene kraške vasi v drugo in potem še v Ljubljano, kjer se je festival deloma odvil, mi je sicer začelo postajati jasno, da gre za literarno pleme, katerega vezi, žile, meso in kri so prepleteni skoraj do neskončnosti, in predvsem skozi čas. Devetindvajset let torej ni samo krilatica, temveč nekaj, kar je proizvedlo institucijo, kot je festival Vilenica, v katerem se združijo vse prisotne in dejavne sile Društva slovenskih pisateljev.

Vilenice se zagotovo drži nekakšen trepet, zagledanje v dobo, ki se jo danes predstavlja kot herojsko (če ne drugega, je bilo na festivalu večkrat slišati že močno zlajnano zgodbo o tihotapljenju kavbojk preko italijanske meje); navsezadnje je nekaj od tega mogoče čutiti tudi v hotelskih sobah hotela Maestoso v Lipici, kjer so vsako leto nastanjeni gostje vileniškega festivala, v kosilih in večerjah, ki spominjajo na brezplačna kosila in večerje v večjih socialističnih firmah, pa tudi na nekaterih okroglih mizah, ki niso znale zaobjeti teme pogovora (bodisi so bile zastavljene preveč na široko bodisi so si že vnaprej odgovorile na zastavljeno vprašanje), toda nostalgično zaziranje v preteklost še ni garant za dolgočasje. Vilenica je marsikaj drugega, na primer dobro napisana knjiga, ki misli, da se bo kasneje, spričo lastne kvalitete, sama promovirala in dosegla srca obiskovalcev, zagotovo pa ni dolgočasna: za prejšnja leta ne vem, toda letošnje je ponudilo kar nekaj avantur. Od sporov glede palestinsko-izraelskega vprašanja med kanadsko pisateljico in izraelsko urednico, pomenljivih pogledov dotične pevke dotičnemu gospodu, sedečemu v prvi vrsti na sprejemni slovesnosti na gradu, do že omenjene divje prezentacije Fistona Mwanza Mujile.

Stvar je torej v tem, da Vilenica s tem, ko vabi uveljavljene pisatelje, sicer potrjuje status quo, toda če ga ne bi potrjevala, ne bi imeli najpomembnejšega srednjeevropskega literarnega festivala. Po drugi strani pa tudi dejstvo, da so vileniški pisatelji izgubili očividnega nasprotnika – represivni komunistični režim –, ne pomeni, da so obtičali v vakuumu in da so prenehali govoriti o aktualnih temah. Letošnji nagrajenec Vilenice László Krasznahorkai je na primer v intervjuju s Tanjo Lesničar Pučko v Objektivu izjavil, da je povsem deziluziran. Na Gibraltarju je menda videl tisto obzidje in za njim revne najstnike, ki sanjajo o tem, da bi jim uspelo priti v Španijo. Njihovo hrepenenje po boljšem svetu se mu zdi neskončno žalostno, predvsem če pomislimo, kakšne napetosti in celo revščina trenutno vladajo v Španiji. Oko za marginalizirane, osamljene, utišane ljudi je torej še vedno odprto. In iz tega vidika je rahla obskurnost okrogle mize na Vilenici, na kateri se je razpravljalo o prečenju jezikovnih razdalj med Slovenijo in Slovaško ali celo med Slovenijo in Ameriko, še posebej s stališča urednika iz Indije – kjer obstaja nekaj več sto jezikov in kjer je multikulturnost že zdavnaj predihana –, niti ni tako bistvena. V času, ko se srednjeevropski literarni prostor prezentira kot eksotičen, je pomembno v svet poslati sporočilo, da gre za enega izmed centrov, ki globalni svet procesira z enakovrednimi očmi; zaznamovan je s svojo izkušnjo in sentimentom, ki lahko predstavljata le dodano vrednost. Toda s tem pošiljanjem signalov navzven še ni odgovorjeno, koliko multikulturnosti je srednjeevropski prostor dejansko pripravljen sprejeti in tolerirati v lastni sredi.

Izjava tiste profesorice v širokem hlačnem kostimu govori v prid temu, da je Fiston Mwanza Mujile zadel ob robove sprejemljivega, multikulturalizem gor ali dol. Česa takšnega so zmožni samo oni, drugi, barbari, ki se nahajajo najniže na hierarhični lestvici, se je glasilo njeno zašepetano sporočilo. Toda ravno v tisti časovni razpoki, ko nam je bilo nerodno in smo skrivali glave med ramena (v tolažbo nam je bila sicer informacija, da kongoški avtor ustvarja tudi za gledališče), je festival skušal pogledati v svojo prihodnost, morda celo iznajti novo strukturo. Vzpostavil je dialog s tistim, kar se v tem trenutku piše, proti čemur se upira. Ne samo da je Fiston vrgel luč nepredvidljivosti na celoten festival, precej na glas je izrekel tisto, kar je na Vilenici viselo v zraku, ni pa se o tem neposredno razpravljalo: multikulturalizem je v večini zahodnih držav passé, v srednjeevropskem prostoru se ga šele postavlja v kontekst. Od tod verjetno tudi tista rahla zadrega avtorjev in avtoric, ki so se skušali izvleči z odgovori tipa: literatura je univerzalna, transjezikovna ali pa odgovor še ene zvezde festivala Vilenice Marice Bodrožić – jezika ne moreš nikoli posedovati, jezik moraš vedno na novo izumiti; v trenutku, ko ga poseduješ, ga izgubiš.

Ko sem ob skodelici cappuccina in s tisto tanko, belo liso sonca, ki se je razprostrla po belem prtu in s tem napovedovala neki drugi, hladnejši čas, direktorju literarnega arhiva Luksemburškega centra za književnost Claudu D. Conterju (Luksemburg je bil letos v fokusu) razlagala, da me je vabilo na Vilenico rahlo presenetilo – s tem svojim zanimanjem za druge, ne nujno vedno afriške pokrajine, se namreč čutim kot outsiderka –, me je v istem hipu nekje od znotraj zadela misel, da to v resnici nisem. Vilenici je namreč kljub njeni etabliranosti in torej kot po nekakšnem čudežu uspelo ohraniti subverzivnost, robno pozicijo, iz katere si ogleduje fenomene današnjih pojavnih oblik življenja, in potem posebej pri gostih ustvarja tudi blagodejni občutek, da tovrstno literarno pleme sploh obstaja. Oh, na koncu lahko samo pritrdim opazki enega izmed ustanoviteljev Vilenici sorodnega (in konkurenčnega) festivala, da je bil na festivalu na Krasu nekajkrat globoko ganjen. Globoko ganjena in globoko zadeta od tistih stavkov Lászla Krasznahorkaija, ki jih odslej nosim s seboj, izpisane na bombažni torbi:

»Jaz bi vse pustil tukaj, doline, hribe, iz vrta šoje in stezice, vse, razen šila in kopita, tukaj bi pustil nebo in zemljo, pomlad in jesen, tukaj bi pustil poti, ki vodijo ven, noči v kuhinji, zadnji zaljubljeni pogled, vse smeri proti mestom, od katerih te spreletava srh …”

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Premalo preveč

    Anja Radaljac in Aljaž Krivec

    I.   Na kolokvij Literatura in glasba: stičišča, presečišča in zmote sva se podala nekoliko nezaupljivo. Široka, skorajda brezmejna tematika namreč sproža nešteto asociacij ali … →

  • O čem sanja Srednja Evropa

    Muanis Sinanović

    Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.

  • Vihar v kozarcu vode

    Ana Geršak

    »Balkan, odprta žila Evrope« Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov … →