Mož, ki je bil Indijanec

Damijan Stepančič, Baraga - Črna suknja med Indijanci. Ljubljana: Družina, 2020

Iztok Sitar

V liberalnih šestdesetih letih ekspanzija časopisnega stripa v Sloveniji ni zaobšla niti dokaj hermetičnega katoliškega tiska. Tako je leta 1967 v verskem tedniku Družina mesečno začela izhajati skromna črno-bela otroška priloga Malim, ki je pet let kasneje v bogato ilustriranem, deloma barvnem tisku in revijalni obliki nadaljevala pot pod novim, precej bolj barvitim in biblijsko simboličnim imenom Mavrica. Prva številka je poleg črno-belih in barvnih rotmanovskih slikanic, ki so dopolnjevale literarno in versko vsebino, prinesla tudi stripovsko biografijo misijonarja Friderika Barage Črna suknja, s čimer je nadaljevala kontinuiteto lista Malim, v katerem je strip začel izhajati. Nastal je v sodelovanju takratnega glavnega urednika Družine in Mavrice duhovnika Jožeta Bertonclja kot scenarista ter slikarja in restavratorja Izidorja Moleta, ki je bil zadolžen za vizualno podobo stripa. Avtorja nam prek naivnega scenarija in še bolj naivne risbe prikažeta družbeno življenje Indijancev v 19. stoletju s poudarkom na pokristjanjevanju staroselcev in Baragovem gorečem boju proti alkoholizmu. Strip bi bil lahko povsem solidno otroško čtivo, saj je v njem veliko sicer statične akcije in prikazovanja indijanskih običajev in bojev, kar je za mlade bralce vsekakor zanimivo, če ne bi bil izjemno slabo narisan. Disproporcionalne figure z velikimi glavami, drobnimi rokami in ploskovnimi telesi, ki so v prostor postavljene negotovo in nerodno, pomaga pa jim ne niti nestrpno senčenje niti dvobarvni tisk, s katerim poskuša avtor ustvariti vtis plastičnosti, so šolski primer hlebinske šole v stripu.

Petdeset let po Baragovi biografiji v Mavrici je Družina slabi vtis prve izdaje izdatno popravila z novim stripovskim življenjepisom. Namesto skromne revijalne objave je izšel v obliki luksuznega albuma, zgodbo pa je napisal in narisal trenutno eden naših najizrazitejših ilustratorjev in striparjev, Damijan Stepančič. Vedno se razveselim, kadar izide nov Stepančičev strip. Kajti vedno lahko pričakujem kaj novega. V nasprotju z večino drugih avtorjev, ki rišejo v svojem slogu (kar seveda ni nič slabega, saj do lastnega, prepoznavnega sloga, kot vidimo pri kopici mladih risarjev, nikakor ni tako lahko priti) se Stepančič poigrava z različnimi stili in grafičnimi tehnikami, in to ne samo pri posameznih stripih, temveč tudi v okviru samega albuma ali celo ene same slike uporabi več risarskih ali kolorističnih pristopov. Pri Baragu se je odločil za risbo z ogljem, ki jo je sicer že prej večkrat kombiniral s tušem ali akvareli, tokrat pa je v tej likovni tehniki narisal celoten strip. Oglje je z na videz skromnim razponom sivih odtenkov – ki pa jih je avtor uporabil izredno premišljeno in doživeto, od melanholično nežnih do grozeče agresivnih, kakor pač pritiče posameznim prizorom v zgodbi – kot nalašč za mračno kafkovsko atmosfero in obravnavano tematiko. Izjemno povedne so že uvodne strani stripa s prikazom neurja na razburkanem Atlantiku, ki je zajelo Baragovo ladjo na potovanju proti Ameriki.

Drugače od Bertonclja, ki je Baragovo življenje opisal od rojstva do smrti, namreč Stepančiča zanima zgolj njegov ameriški del od leta 1830 dalje, pa še to samo delovanje v misijonu, in ne kasnejše škofovsko obdobje. Njegova prva misijonska postaja je bila med Indijanci plemena Otava ob Michiganskem jezeru, najprej pri Krivem drevesu in potem pri Veliki reki, po petih letih pa je nadaljeval z misijonom pri Očipvejcih ob Gornjem jezeru. Takoj po prihodu med indijanska plemena se je začel učiti njihovega jezika, tako je že drugo leto pri Otavcih natisnil molitvenik v otavščini, Očipvejcem pa je napisal prvo slovnico in slovar očipvejskega jezika ter izdal več nabožnih knjig. Pogosto je peš, s kanujem ali pozimi s krpljami, obiskoval razkropljena plemena na redko poseljenem območju, zato se ga je prijel vzdevek »duhovnik s krpljami«, Indijanci pa so ga klicali Mekatewik-Wanaie, Velika črna suknja. Vsekakor je bil bolj kot misijonar pomemben kot učitelj, saj je vseskozi izobraževal Indijance in, kjerkoli je mogel, ustanavljal šole v njihovem jeziku. Bil je tudi etnolog in avtor knjige Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev, ki jo je leta 1837 v nemškem jeziku natisnil v Ljubljani in iz katere je ob pismih in dnevniških zapisih črpal tudi Stepančič. Povsem ga je prevzela fotografija na prvi strani Knjige o Indijancih (kot so izvirni naslov skrajšano prevedli pri Mohorjevi družbi leta 1970), kjer je Baraga bolj podoben modremu indijanskemu poglavarju kot pa katoliškemu misijonarju. In ravno ta metamorfoza slovenskega duhovnika, ki o Indijancih, med katere pride živet in delovat, ne ve ničesar in jih ima sprva za divjake, potem pa jih iz leta v leto in iz desetletja v desetletje spoznava, dokler se na koncu ne zlije z njimi in se vizualno spremeni v enega od njih, je botrovala nastanku stripa.

Pripoved se začne na silvestrovo 1830, ko Baraga v simboličnih Kristusovih letih stopi na newyorška tla. Stepančiča ne zanima panorama samega mesta, ampak predvsem detajli, iz katerih je pravzaprav sestavljen celoten strip. Tako New York predstavi zgolj v dveh slikah, s premci ladij v pristanišču in izložbo knjigarne, v kateri Baraga kupi Sveto pismo v angleščini, kar je sploh prva stvar, ki jo naredi ob prihodu v novi svet. Nasploh so slike, čeprav večinoma prikazujejo naravo in protagoniste v portretih ali ameriškem planu (figura do pasu), razkošno velike, saj so v povprečju na eni strani zgolj dve ali tri. Zanimiva je tudi sama tehnika postavitve strani, Stepančič namreč ni risal klasične stripovske table z okvirji, temveč je po bilalovsko narisal vsako sliko posebej na svoj list, nato pa jih naknadno računalniško montiral na knjižni format. Včasih je na strani tudi samo ena slika, kot v primeru Baragovega potovanja k predstojniku, škofu Edwardu Dominicu Fenwicku v Cincinnatiju, na kateri je prikazan obris jezdeca v noči zgolj v spodnji četrtini slike, ostanek pa dopolnjuje fascinantno grozeče črno nebo nad skromnim pejsažem. Pri Moletu, ki je bil sicer izvrsten krajinar – čeprav tega v stripu ni opaziti –, je ozadje izrisano zelo skopo, včasih pa je samo nakazano, medtem ko je Stepančičev eksterier, sicer ravno tako špartanski, zaradi obilnega grafičnega senčenja vizualno poln. Siva pokrajina je vsa pusta, neprijazna in negostoljubna, kot da bi hotela odvrniti vsiljive tujce od indijanske zemlje. Belski imperializem je slikovito prikazan z živalskimi kadavri, mrtvimi bizoni – in gorami njihovih lobanj –, ki so jih belci pobijali za zabavo, Indijancem pa so pomenili vir preživetja. Čeprav je celoten strip zrisan v temačnih ogljenih niansah, pa jih Stepančič ponekod poživi z majhnimi odmerki rdeče barve, kot je prikaz krvi iz gobcev mrtvih živali, križev na misijonarskih haljah, poslikanih obrazov in teles staroselcev ali pobarvanih totemov, ki se kakor ranjene zveri dvigajo k nebu in grozeče opazujejo duhovnikov prihod na indijansko ozemlje. Ta motiv je uporabil tudi na naslovnici knjige, ki mu je v prvem planu simbolično dodal še jezero s kanujem, v katerem Baraga prevaža kip Device Marije.

Stepančič prikaže Baragovo delovanje med Otavci in Očipvejci skozi misijonarjevo prijateljstvo s fiktivnim indijanskim dečkom, siroto Otawanom, ki mu rabi tako za njegova razmišljanja in pogovore kot za fabulo v obliki melodramatične zgodbe, v kateri se nasloni na svetopisemsko priliko o izgubljenem sinu. Kot pisca ga ne zanima suhoparna kronologija Baragovih potovanj in obiskov indijanskih plemen, prav tako nista ločena misijona pri Otavcih in Očipvejcih, pač pa se osredotoča predvsem na njegov odnos do staroselcev, ki jim pomaga pri gradnji bivališč, poljedelstvu in ribolovu ter izobraževanju, kot tudi na njegove notranje boje in dvome o delih, ki niso ravno v skladu s krščanskim naukom, so pa toliko bolj v prid Indijancem. Tudi pri likovni upodobitvi ga ne zanima toliko Baragova sicer impresivna koščena postava z orlovskim nosom in dolgimi lasmi, ki jo je v primerjavi s fotografijami še potenciral, kot njegova obrazna mimika z večno trpečim obrazom, na katerem se zrcali žalostna usoda Indijancev. Pri slednjih bomo zaman iskali ponosne bojevnike iz ameriških vesternov, ki se ognjevito borijo proti sovražniku, Stepančičevi Indijanci z breccievsko razbrazdanimi obrazi in odsotnim pogledom so statični kot njihovi totemi, kri po žilah jim požene samo ognjena voda, s katero brezvestni trgovci plačujejo dragoceno krzno. Upodobitve staroselcev, ki se s svojo turobnostjo spajajo z mračno in pusto pokrajino ter sivim nebom, s čimer je avtor poudaril njihovo zavezanost zemlji in navezanost nanjo, so naravnost izvrstne. Zaključni prizor boja v visoki travi, ki se dviga kvišku, kot da bi hotela Indijance odvrniti od prelivanja krvi in jih prikleniti nase, je kljub mirnosti figur poln notranje energije in dinamike, ki jo poudari tudi dobro kadriranje protagonistov v prostoru.

Epilog zgodbe odpira velika dvostranska ilustracija z razvejenim drevesom na sredini, okoli katerega so kot nametani kamni v valoviti travi raztreseni preživeli vaščani skupaj z ženami in otroci. Krvavi madeži niso poudarjeni z rdečo, kot bi lahko Stepančič vizualno popestril konec bitke, temveč jih pacifistično nadomešča temna silhueta duhovnika, ki se zahvaljuje Bogu. Čeprav je med mrtvimi tudi Otawan, izgubljeni sin, ki ga je oče našel šele po bitki. Z njegovim krščanskim pogrebom se Baragova misija simbolično konča. Na zadnji panoramski dvostranski sliki vidimo sledi krpelj, ki jih pušča za sabo odhajajoči misijonar, viden samo kot črna senca na zasneženem obzorju. Baraga bo posvečen v škofa, Otawan kot simbol Indijancev »pa mi bo ostal v srcu za vedno«, kot se glasijo njegove poslednje besede v Stepančičevi verziji.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Grdi, umazani, hudobni (in neznansko neumni)

    Iztok Sitar

    V četrti knjigi Ekstremnih športov je 36 brutalnih, šokantnih, morbidnih, obscenih, gnusnih (in še kakšnih), predvsem pa bolj ali manj duhovitih zgodb. Seveda niso vse enako dobre in kvaliteta variira od izjemnih (kot je denimo »Muhasti gost«) preko zelo dobrih (takih je večina) pa do povsem solidnih skečev, ki pa so napisani preveč na prvo žogo, da bi lahko konkurirali najboljšim (v »Prometnih predpisih« protagonist položi čez pot mrtvo zebro, da jo lahko prečka).

  • V gozdu poetičnih pojavov

    Silvija Žnidar

    “Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

  • Kreativna blokada in nemoč kot navdih

    Matej Bogataj

    Škrbine so, kot bi temu rekel John Barth, roman (p)o tem, kako preseči literaturo izčrpanosti, ko se pionirski modernizem izteče in izprazni. So roman, ki ga poganja rokopis, ki ga ni oziroma je v nastajanju, ki ga bralec ne vidi, razen v surovem stanju, kot fusnote in opombe na listkih, na katerih je kontekst komaj ali sploh ne prepoznaven.

Izdelava: Pika vejica