»Moraš biti neke vrste norec, da vztrajaš pri življenju pisatelja«

Eduardo Sánchez Rugeles v pogovoru z Mojco Mavec. Slavnostna otvoritev festivala Fabula. Ljubljana, Klub Cankarjevega doma, 28. 2. 2013.

Aljaž Krivec

Festival Fabula se bo tokrat od 27. februarja do 9. marca 2013 v Ljubljani odvijal že deseto leto zapored. Programa festivala, ki o sebi govori v raznoraznih presežnikih, na tem mestu nima smisla predstavljati, saj je preobširen. Povem naj le to, da tudi letos na njem ne manjka znanih obrazov tuje in domače literarne scene ter da je letos osrednji fokus festivala Mitologija: ključ do razumevanja preteklosti ali pogled v prihodnost? Naj pa zato kakšno besedo več namenim »slavnostni otvoritvi festivala«, ki v bistvu označuje literarni večer z Eduardom Sánchezom Rugelesom.

Pisatelj Eduardo Sánchez Rugeles se je rodil v Caracasu (Venezuela) leta 1977. Potem ko je diplomiral, je domovino zapustil, saj meni, da gre za nevarno in neperspektivno deželo, in študij nadaljeval v Madridu, trenutno pa na univerzi v Salamanci pripravlja doktorat. Izdal je že tri romane: Blue Label/Etiqueta Azul, Transilvania, unplugged ter Liubliana. Slednji, ki kakopak govori tudi o naši prestolnici, je bil letos izdan pri Študentski založbi. Edino Rugelesovo delo, ki ga lahko beremo v Slovenščini, pa je bilo tudi osrednja tema pogovora.

Pogovor z avtorjem, ki ga je povezovala novinarka in televizijska voditeljica Mojca Mavec, ni spominjal na poskus reševanja sveta, ki smo ga na literarnih večerih večkrat deležni, saj je avtor neobremenjeno spregovoril o svoji ljubezni do španske rock glasbe, filma, bestsellerjev, trivialne literature in južnoameriških telenovel, ki po njegovem mnenju odslikavajo vročekrvnost južnoameriškega prebivalstva.

Za literarno srenjo nečastnim zanimanjem navkljub pa se je tekom pogovora izkristaliziralo, da Rugelesov pisateljski material nastaja iz velikega fonda avtorjevih zanimanj. Teme romana Ljubljana je pisatelj črpal iz številnih ugrabitev, ki jim je bila Venezuela priča nekaj let nazaj, potresa na Haitiju leta 2010 in poplav v venezuelskem Vargasu leta 1999. Poleg aktualnih dogodkov pa so za njegovo ustvarjanje pomembni tudi pisatelji, kot so Philip Roth, Mario Vargas Llosa in, nekoliko presenetljivo, Ivo Andrić ter mnogo avtorjev, ki so se ukvarjali s tragedijo v Vargasu. Dodal je, da lahko kot vpliv navede tudi Gabriela Garcío Márqueza, katerega dela so po njegovem mnenju globoko v zavesti preštevilnih južnoameriških pisateljev. Vseeno pa naj dodam, da Rugelesovim delom ne moremo nadeti oznake »magični realizem«, kot to preradi počnemo z vsakim delom, napisanim južno od Paname.

Kakor za veliko število pisateljev, ki so odraščali ob filmu, je tudi za Rugelesa značilno »oko kamere«. Avtor nam je zaupal, da je pri »montaži« romana uporabil mnoge tehnike, značilne za snemanje severnoameriških televizijskih serij, ki se večkrat poigravajo s časom pripovedi, in prvine filma noir. Čeprav je film po njegovem prvem romanu, Blue Label, že skoraj realiziran, pa njegova velika želja ostaja, da bi lahko pisal scenarije in dal kakšno literarno predlogo režiserju Martinu Scorseseju.

Poleg navedenih zanimivosti o romanu Ljubljana (naj mimogrede omenim, da je avtor na Ljubljano naletel po čistem naključju, zanj pa je ves čas predstavljala nekaj eksotičnega in predvsem utopičnega), pa se je Rugeles razgovoril tudi o trenutnem ekonomskem in družbenem stanju. Ob tem se je obregnil ob kritike svojega dela, ki so mu očitali slabo mnenje o Venezueli, sam pa trdi, da piše o stanju, »takšnem, kot je«. Povedal je, da v zadnjem času Venezuela doživlja velik beg možganov, ki se zrcali tudi v tako imenovani »literaturi chavizma«, torej venezuelski izseljenski literaturi, ki nastaja kot odgovor na politiko Huga Chaveza. Rugeles nas je na tem mestu potolažil, da se mu glede na stanje v Venezueli gospodarska kriza v Španiji zdi nedolžna, torej se moramo zavedati, da se tudi nam ne godi nič strašnega. Na tem mestu lahko samo dodam, da velja prisluhniti pisatelju, ki je z izurjenim očesom videl družbeno dno.

Prijeten in sproščen klepet z zgovornim avtorjem, ki trenutno piše nov roman, se je zaključil z Rugelesovo tezo, da moraš biti neke vrste norec, da vztrajaš pri življenju pisatelja, čeravno svoje delo obožuje. Preden povem preveč o romanu, ki med drugim poskuša obračunati s trditvijo, da je Južna Amerika celina revnega kmečkega prebivalstva, naj po avtorjevih navodilih raje vklopimo hi-fi z glasbo Ennia Morriconeja ali glasbo iz filma The Constant Gardener in se lotimo branja.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Fabula in mit

    Žiga Rus

    V začetku je bil Festival. Večini se je to zdela dobra ideja. A Festival je bilo treba z nečim napolniti; zdelo se je, da bi … →

  • Tajanje različnih pristopov

    Andrej Hočevar

    Dan po otvoritvi letošnje Fabule je nemški pisatelj Ilija Trojanow v istoimenskem performansu predstavil svoj novi roman Tajanje in s tem implicitno refleksijo možnosti, ki … →

  • Blišč in beda »velikega« literarnega festivala

    Silvija Žnidar

    Fabula 2018 – nepolemični in poljudni malomeščanski spektakel kulturne elite?