Milijoni lažejo, a Evropa umira

Srečko Kosovel, #Človek (Milijoni umirajo, a Evropa laže). Ljubljana: Sanje, 2013. (Sanje)

Matej Budin

»Ako govorimo o propadu Evrope, mislimo na
propad razpadajočega kapitalizma, ki sicer še
skuša z vsemi sredstvi kraljevati po Evropi,
ki pa bo kakor vsaka krivica moral v teku let
propasti.«

Po nedavnem izidu Kosovelovih aforizmov in pesmi, zbranih v zbirki #Pravica, so nam pri založbi Sanje ponudili novo zbirko, tokrat pesnikove poezije in poezije v prozi, zbrane pod ponovno zelo aktualnim in v duha časa vpetim naslovom #Človek (Milijoni umirajo, a Evropa laže).

Če so Kosovelove refleksije in misli o pravici poudarjale predvsem nujnost boja, protestov, manifestacij in upora v imenu uveljavljanja več pravice, če so človeka nagovarjale, naj skupaj s sočlovekom izstopi iz hlapčevstva, naj »v času, ko nas tepe bič evropskih imperializmov«, stopi na pot odrešitve, ki pa bo možna, zgolj v kolikor bo zavezana pravici, potem lahko opozorimo, da njegove refleksije in misli o človeku primarno poudarjajo predvsem določeno etično dimenzijo življenja. Pesnikova pozornost tako ni usmerjena toliko navzven v svet, v družbo, v politiko, temveč bolj v človekovo notranjost, v njegovega duha, v iskanje človečnosti človeka, k njegovim moralnim vzgibom in k ljubezni kot nečemu, brez česar moralna drža ne vzdrži. Tako nazadnje tudi pravice ne more biti brez določene moralne drže, velja pa tudi obratno, saj moralna drža za svoj obstoj prav tako potrebuje tudi določeno formo pravice. Ni ethosa brez logosa in ne logosa brez ethosa. Tako v tem smislu zbirki napotujeta ena na drugo, se vzajemno dopolnjujeta in šele kot celota tvorita določen horizont smisla in pomena, Kosovel pa nas preko obeh opozarja na neko nujnost revolucioniranja duha, hkrati pa tudi na neko nujnost poduhovljenja revolucije.

In kje Kosovel vidi prostor, znotraj katerega se bo človek moralno izoblikoval? Kaj je torej tisto, kar bo človeka vodilo k človečnosti in v njem vzdramilo moralni čut? Odgovor je kultura. Edino kultura je »tista, ki lahko prenovi in preobrazi človeka«, edino ona je tista, ki »usposablja človeka pretrpeti in žrtvovati se za zmago idej«, skozi njo se izražata najvišja in najsublimnejša oblika človekovega življenja, »ona sama je stavba nad stavbami, stavba breztežne duševnosti, stavba misli in duha« in prav ona je tista, ki »vedno bdi nad nami kakor svetal cilj, proti kateremu moramo iti«.

Dandanes, ko politika nad kulturo izvaja številne pritiske, ko se do nje obnaša že skorajda fašistoidno in zaničevalno, ko nad njo postavlja kapitalistično ekonomijo in naivno verjame, da bo prav ta stabilizirala majajoče se družbene strukture, nam Kosovelovi verzi lahko služijo kot dobro izhodišče za ponovni premislek o statusu in pomenu kulture znotraj družbe. In če se postavimo na Kosovelovo pozicijo ter privzamemo stališče, da je nedvomno kultura tista, ki bo prej kot kapitalistična ekonomija pripomogla pri rehabilitaciji morale, potem ni kaj veliko razmišljati glede tega, katero bi bilo treba okronati in katero linčati.

Čeprav je osrednji motiv zbranih pesmi refleksija morale, pa v zbirki ne manjka poezije s klasično kosovelovsko tematiko. Poleg problematizacije morale nas pesnik tako sooči tudi z dejstvom korupcije znotraj politike, z dejstvom, da so »naši slavni delegati, topoumni in bradati, podkupljivi za vsako ceno«, sooči nas s problemom tehnike in vse večje mehanizacije človekovega življenja, s problemom majhnega naroda, »ki se mora ukloniti evropskim idejam, ako noče, da radi njih propade« in ki mora trpeti tiranijo velikih evropskih ekonomij ter tako postati »belo jagnje med volkovi«. Ta razmišljanja pa samo še dodatno potrjujejo aktualnost Kosovelove kritične pozicije, njeno univerzalnost in vpetost v duha časa. In nedvomno bo ta pozicija znotraj polja resničnega vztrajala ter ohranjala svoj kritični naboj vse do takrat, dokler bo vztrajala kapitalistična eksploatacija. Kosovel bo tako v muzeju pristal šele takrat, ko bo človeštvo dobilo svoj prvi muzej kapitalizma.

Danes, ko v svetu vladata tako ekonomska kot tudi moralna kriza, ko se lomijo vse družbene strukture in ko je človeštvo zapadlo v negotovost, nam Kosovelova razmišljanja lahko služijo kot navdih in kot izhodišče za panoramski premislek stanja, v katerem smo se znašli. Hkrati pa imajo njegove pesmi tudi to moč, da v človeku vzbudijo določeno konstruktivno jezo, ki je potrebna za politično bojevanje, da ga vzdramijo iz političnega spanca, mu vlijejo upanja v boljšo prihodnost in ga spomnijo na pomen svobode, kajti »kakor hoče drevo iz tal k nebu, tako hoče človek iz utesnjenih oblik v svobodo«.

O avtorju. Matej Budin (1985) je uni. dipl. filozof in je trenutno vpisan na doktorski študij filozofije. Študijski in teoretski interesi, ki jim sledi ter jih razvija, so vezani predvsem na sodobne teorije družbe, politike in nasploh na problematiko oblasti ter na povezave, aplikacije in doprinose teoretske psihoanalize k analizi družbeno-političnih procesov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Transnacionalno povezovanje proti avtističnemu kretenizmu

    Igor Divjak

    Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas … →

  • Po duhu pravice

    Matej Budin

    »Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša.« In nobenemu pesniku še ni uspelo … →