Merjenje in tehtanje ali genealogija strahu

Max Frisch, Človek v holocenu. Prev. Renata Zamida. Ljubljana: Študentska založba, 2013. (Beletrina)

Goran Potočnik Černe

Ko je znameniti nemški naravoslovec Alexander von Humboldt na svojem raziskovalnem potovanju po Južni in Srednji Ameriki naletel na gorsko jamo, polno posmrtnih človeških ostankov in ritualnih predmetov, seveda ni želel zamuditi priložnosti in se je želel takoj spustiti vanjo. Vendarle je bil dedič razsvetljenstva. Domačini, ki so mu pomagali tovoriti prtljago in nabrano rastlinje ter ga vodili po gozdovih, kamor naj še ne bi bila stopila noga belca, so se seveda zgrozili. Ne samo, da bi z vstopom v jamo vdrl v sveti prostor umrlih, bilo jih je tudi grozno strah. Duhovi umrlih se zagotovo ne bodo razveselili nenapovedanega obiska. No, Humboldt jim je v zdravi maniri naravoslovca odgovoril nekaj v smislu: Strah, kaj pa je to? Ko ga izmeriš in stehtaš, izpuhti in ga več ni.

Gospod Geiser, protagonist Frischevega dela, ki nas zanima danes, bi znal o strahu povedati marsikaj. Namreč, tudi on ga meri in tehta. Tega sicer ne počne z entuziazmom naravoslovca s preloma 18. stoletja in prav tako se ne spušča v jamo, polno duhov. Vendarle se je na prelomu naslednjega stoletja (samo)razumevanju človeka dogodil Freud, ki virov strahu ni več meril in tehtal v pragozdovih Južne Amerike, ampak v neprehodnem grmičevju psihe.

A kako meriti in tehtati strah pred smrtjo, strah pred nečim, kar nas dokončno določa, po drugi strani pa se absolutno izmika vsakršnemu izkustvu. Posmrtne ostanke lahko izmerimo in stehtamo na veliko načinov, a so vendarle le tista fizična razsežnost življenja, ki ostane po življenju. Lahko tudi stehtamo telo pred smrtjo in truplo po njej ter ugotovimo, da se je nekam izgubilo 9 gramov. A teh nekaj gramov je po drugi strani prav tisti del življenja, ki je še ostal po življenju, ki ravno ni šel v nič, v smrt.

In prav strah pred smrtjo, ki se izkaže za zelo realno, oprijemljivo grožnjo smrti, je tisto, s čimer se na vse kriplje bori Frischev gospod Geiser. Ker strahu pred smrtjo ne moremo meriti in tehtati neposredno, gospod Geiser to počne posredno. Meri in tehta grožnje naravne nesreče, grozljiva bitja iz pradavnine (dinozavre), preizkuša lastne telesne sposobnosti in preizprašuje svoj spomin na vratolomne plezalske pustolovščine. To počne na sebi lasten način. Ne uporablja merilnega orodja ali naprav. Ker je zaradi deževne ujme ujet v gorsko hišo, izkoristi to, kar ima: nekaj knjig in zemljevidov. Iz njih si izpisuje in izrezuje različne podatke ter jih pritrjuje na steno bivalne sobe. Lahko bi rekli, da si tako strukturira prostor, kjer biva, in čas, v katerega je ujet.

Gospod Geiser je upokojenec, ki svoja zlata leta preživlja v odročni alpski vasici v Švici, v italijanskem kantonu Ticino. Vasica je trenutno odrezana od sveta, že nekaj dni močno in neprestano dežuje. Cesto je odnesel podor in zasul plaz. Televizijskega in radijskega signala ni. Ne dela telefon. Na koncu zmanjka še elektrike. Ker je zaradi dežja vrtnarjenje nemogoče, se gospod Geiser loti prebiranja knjig. Knjižnica, bolje knjižna polica, ne premore veliko naslovov. Dr. romani ga ne zanimajo (ostali so po smrti njegove žene), tako kot ne leposlovje nasploh. Ima pa Zgodovino kantona Ticino, Brockhausov leksikon, knjigo o kačah, knjigo o vrtnarjenju, knjigo o Islandiji, slovar tujk, nekaj zemljevidov in turističnih vodnikov ter še kakšen kos stvarne literature.

V tej prisilni odrezanosti od sveta gospoda Geiserja obda kokon dolg-časa, praznega časa. Da bi ga pregnal (ta dolgčas namreč ni tiste prijetne sorte, ko prelenarimo dan, ne počnemo nič in se imamo fajn, ampak je gost, težko dihljiv, takšen, ki povzroča pritiskajoč nemir), začne listati po leksikonu, kjer najde odlomek o zlatem rezu. Ve, kaj je zlati rez, zna ga narisati brez šestila, potrebuje le vrvico, risalni žebljiček in svinčnik. Sicer mu to konkretno znanje v danem trenutku ne koristi prav veliko, si pa definicijo iz leksikona prepiše na listek, ki ga z risalnim žebljičkom pritrdi na steno, ki s prazno površino prav kliče, da se jo z nečim zapolni. Gospod Geiser si misli, da zlatega reza res ne potrebuje, ga pa to védenje, znanje, pomirja.

In če ga neko (nedoločno) védenje pomirja, to preprosto pomeni, da mu odganja nemir. Izpisovanje listkov, kasneje pa kar izrezovanje odlomkov iz knjig in njihovo pritrjevanje na steno, so njegov način merjena in tehtanja tega nemira. Gospod Geiser se početja loti zelo zavzeto, skorajda obsesivno.

Ne ustavi se namreč pri zlatem rezu, predmet njegovega zanimanja postanejo različne teme. Sprva je videti, da po njih posega precej naključno. Nekaj iz zgodovine Ticina in njegovih prebivalcev, nekaj o geoloških pojavih v ledeniških Alpah, pa podatki iz krajevne kronike naravnih ujm in vremenskih neprilik (plazovi, podori, zasute hiše, poplavljene vasi), pa podatki in risbe plazilcev in dinozavrov, opisi Islandije in podobno. Tudi v njegova razmišljanja se vedno bolj plazijo podobe zemeljskih podorov, ki odnašajo ceste, pa snežnih plazov, ki zasujejo celotne zaselke, poplav, ki zalijejo vasi. Nemir gospoda Geiserja vedno bolj postaja strah. Strah pred plazom, ki se bo odtrgal in zasul vas. Čeprav se zaveda, da ta možnost ni najbolj realna, ga nemir ne zapusti in mu ne da miru. Zato se še bolj zakoplje v literaturo o geološki sestavi kraja, kjer živi. Da gre za nekaj bolj globokega kot zgolj nevarnost plazu, dajo vedeti njegova opažanja vrtnega suhega zidu, iz katerega je odpadlo nekaj kamnov. Naravna in umetna zgradba sveta, kjer živi, se ruši, seseda, podira ali vsaj tendira k temu. V tem kontekstu tudi plazilci in dinozavri niso več naključje. So indikatorji nečesa globljega, manj oprijemljivega, a zato toliko bolj grozečega in ogrožajočega. Plazilci in dinozavri so prototipi pošasti, grozeča bitje, so kurirji, prinašalci slabih novic. V realnosti to grožnjo podpira tudi močerad, ki ga gospod Geiser nenadoma zagleda v kopalnici in ki tam ostane pretežni del dogajanja.

Stena v sobi je kmalu do vrha zapolnjena z listki in izrezki. Stena postane kolaž, prazen prostor, ki postane strukturiran, izmerjen in stehtan – uprostorjen (dolg)čas. A pozornost se mu iz zunanjega prostora in časa usmeri na notranji intimni prostor, notranji intimni čas, ki vse skupaj zavrtita še enkrat in ga kljub dežju poženeta iz hiše. Z nahrbtnikom, dežnikom, baterijsko svetilko in zemljevidom se odpravi na pot čez prelaz v sosednjo dolino – do kapelice s fresko Matere božje. Lahko se vprašamo, ali gre za samodokazovanje, da je gospod Geiser, kljub poznim letom in težkim razmeram, še sposoben prehoditi težko, neoznačeno pot. In jo s tem pohodom označiti, izmeriti in stehtati, konec koncev. S tem pa izmeriti in stehtati svoje telesne moči, gradnike lastnega telesa, tako kot je izmeril in stehtal geološke gradnike okolice in zidovje svojega domovanja. S tem se je objekt njegovega strahu nastanil v njem, nič več ne biva v okolici. Čeprav je pot težka in utrudljiva, mu uspe in vrne se domov. Izmeril in stehtal je torej svoje telo.

Četudi se v naslednjih dneh močni nalivi umirijo, uredi se tudi dostop, elektrika in telefon, nekaj vendarle ni v redu, nemir je še vedno tu. Kliče ga hčerka iz Basla in je zaskrbljena. Zjutraj se namreč ni zbudil v postelji, temveč na tleh ob prevrnjenem stolu. Strah naseli nove pokrajine njegovega bitja. Zato preveri (izmeri in stehta) spomin. Kdaj ima rojstni dan? To ve. Kako je ime njegovim vnukom? Prvi, drugi da, tretjega imena se ne spomni. Nekaj tudi ni v redu z njegovo levo veko. Pogled v ogledalo mu to potrdi. Spomin mu zatava 50 let nazaj, ko sta se z bratom povzpela na Matterhorn in pri sestopu zaradi neumnosti skoraj obstala v steni. Obstati v steni čez noč pa bi pomenilo smrt. In tako gospod Geiser končno trči ob svoj temeljni strah: strah pred smrtjo. V tem času iz Basla prihiti tudi hčerka, ki je seveda začudena, ko se sooči s steno, polno listkov. Med mnogimi lističi in izrezki na steni je tudi leksikonska definicija možganske kapi. In ko gospoda Geiserja pogleda v obraz, ve. Njenega očeta je zadela možganska kap. On pa se je tega sesedanja pobočij, nevihtnih hudournikov in udara strele bal že prej. Kot mu pove listič na steni je možganska kap motnja pretoka krvi. Tako kot zaradi podorov in plazov ni bilo pretoka v dolino in iz nje v vas, tako ni pretoka v njegovih možganih: ne vozi avtobus in ne vozi se kri in z njo kisik v možganih.

O avtorju. Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zdaj ko imamo trideset odstotkov v parlamentu, se lahko prostovoljno prodamo v zužnjelastništvo!

    Anja Radaljac

    Sodeč po knjižnih policah s prodajnimi uspešnicami je jasno, da je trenutno najbolj vroča literatura tista, ki v središče postavlja erotiko. (Je bilo kdaj res … →

  • Tožba birokratskega poeta

    Julia Sarachu Vodopivec

    Novembra lani me je Andrej Hočevar povabil k sodelovanju pri projektu kritiškega ocenjevanja slovenskih knjig, objavljenih v tujini. Glede na to, da sem sodirektorica založbe Gog … →

  • O nujnosti propada

    Anja Radaljac

    Frischeva kratka prozna pripoved Človek v holocenu (1979), ki govori o stiski ostarelega gospoda Geiserja, med dolgotrajnim deževjem borečega se proti izgubi spomina ter za ohranitev svoje zavesti, v njegovem … →