Memento mori po Ihanovo

Alojz Ihan, Čas nesmrtnosti. Ljubljana: Beletrina, 2016. (Zbirka Koda)

Urša Zabukovec

Ko so starogrškemu filozofu Anaksagori sporočili, da sta mu sinova padla v boju, je rekel: »Vem, da sem ju spočel smrtna.« Ta anekdota mi je prišla na misel ob naslovu Ihanove najnovejše esejistične knjige: Čas nesmrtnosti. Čeprav se Anaksagorova izjava marsikomu, ki ima (majhne) otroke, zdi škandalozna, če že ne kar cinična, se v njej – če pustimo ob strani to, da sta sinova umrla nasilne smrti – skriva globoka vednost: vednost o tem, da je, kot nam v svoji knjigi in na svoj način razloži Ihan, po izobrazbi zdravnik imunolog, »staranje [in zatorej smrt] programiran proces, ki služi optimalnemu preživetju vrste«. A današnja zavest, ki je daleč od anaksagorske, se je, navdušena nad znanstvenim in tehnološkim napredkom, odločila, da bi rada ta proces reprogramirala.

Ihanovo knjigo bi pogojno lahko razdelili na tri dele, ki jih sicer povezuje široko razumljena ideja (ne)smrt(nost)i, a ki so po kompaktnosti pisave, slogu, prisotnosti avtorskega glasu, zanimivosti in prepričljivosti precej heterogeni. Avtor namreč v svoja razmišljanja vključi nepreštevne motive in teme, ki jih razbira različno dolgo in poglobljeno, k nekaterim se večkrat vrača, največ pa jih le bežno omeni, tako da bralec ob izteku sploh ne ve, o čem točno naj bi se govorilo v Času nesmrtnosti: o krioniki, zdravju, bolezni, umiranju, medijih, mitologijah, manipulacijah ali beguncih? Ali pa gre zgolj za tisto, kar avtor omenja že v sklepu Državljanskih esejev – za spodbudo, da bi se kot družba več pogovarjali o smrti? Je Ihanovo spodbujanje prepričljivo? O tem bomo presodili na koncu, ob dveh opombicah pod črto.

 

I

 

Ko si želimo nesmrtnosti, si baje želimo v neskončnost podaljševati zavedanje samega sebe. To zavedanje je locirano v naših možganih, zato se tisti, ki bi se dal po smrti zamrzniti, lahko odloči za zamrznitev celotnega telesa ali pa samo svojih možganov, s čimer se ukvarja krionika, ki verjame, da se bo nekoč, po mnenju številnih tako imenovanih transhumanistov še v tem stoletju, ob pomoči znanosti in tehnologije dalo telesa, ki plavajo v tekočem dušiku, odmrzniti, popraviti njihove »napake« in jih spet oživiti. A to je le izhod za tiste, ki ne bodo uspeli dočakati tega srečnega trenutka, ko bo medicina lahko nenehno servisirala naša okvarjena telesa (z menjavanjem organov, pomlajevanjem itd.) in nam tako zagotovila nesmrtnost. Ihan-zdravnik je do krionike skeptičen, saj do zdaj še ni dokazala svoje učinkovitosti: zapleta se predvsem pri odmrznitvi organizmov, za katero še nimamo ustrezne tehnologije, a tudi ko ta nekoč bo, ne vemo, ali ne bodo organi zamrznjencev preveč uničeni za ponovno oživitev. Avtor nato seže v zgodovino svoje stroke in humanistično izobraženega bralca spretno potegne v opise (poskusov) presajanja organov, ki pa so se do zdaj izkazali za le delno uspešne; vero v pomlajevanje teles prek presaditve organov je namreč usodno skrhalo spoznanje, da se zaradi matičnih celic iz kostnega mozga mlad organ, ki v ostarelem telesu zamenja okvarjenega, prilagodi starosti celotnega organizma, se torej postara. Ihan kot alternativo presajanju organov tako omenja kar kloniranje samega sebe: vsak od nas bi lahko kloniral samega sebe, si ustvaril identično telo brez glave in ga shranil v nekakšen rastlinjak človeških teles, iz katerih bi pozneje, po potrebi, jemal posamične organe ali pa kar celo telo – »za pomlajevanje osivelih človeških glav«; osivela glava bi se namreč prilagodila starosti mladega telesa, se pravi, bi se pomladila. A avtor se od te vizije z nepredvidljivimi posledicami za družbo distancira: vabi nas k sprijaznjenju z našo biološko usodo, a nas obenem poziva, da se trudimo iz svojih bioloških danosti iztržiti kar največ: da »dočakamo stoto«.

 

II

 

Obširni del, kjer Ihan predstavlja svoj »program prijaznosti do sebe«, je v vseh pogledih najšibkejši člen knjige. Ob mislih, da kajenje res ni zdravo, da ne smemo pretiravati z delom, biti obsedeni s službo, da se moramo izogibati odvisnostim, skrbeti za smisel, hobije in ljubezen, ima bralec mestoma občutek, da bere priročnik, nekaj v duhu »kurje juhice za dušo«, a z dvignjenim prstom, prstom Ihana-zdravnika, ki vztrajno zagovarja aristotelovsko srednjo pot na vseh področjih, ne preveč ne premalo, do »stote«, potem pa bo čisto v redu, če se poslovimo – če ne drugega, zato, da na tem svetu ne bo pretesno.

Ihan v tem »programu«, ki bo za koga morda koristen, a ki po žanru vendarle ne sodi v esejistično knjigo eminentne zbirke, zagovarja nekatere smernice, ki so ozko zahodnjaške in zato včasih vprašljive. Tak je denimo motiv telesnega napora, športne aktivnosti »zoper škodljive posledice staranja«. Kadar smo pod stresom, piše Ihan, se fizično aktivirajmo (šport), saj bo po aktivnosti nastopila faza regeneracije, ki bo odplaknila stres. Ob tem pa dodaja dvoje: prvič, da mora biti telesni napor »ustrezno odmerjen«, kar pomeni, da mora, sploh pri aktivnih moških med 35. in 45. letom, »zdravnik pravočasno opaziti, kadar s treningom presegajo fiziološke meje, ki jih objektivno še zmore njihovo (pre)obremenjeno in zaradi let vedno manj zmožno telo«, ter drugič, da »sproščenost po stresu lahko dosegamo tudi na druge, bolj lenobne načine (meditacija, masaža …), vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja – primerna telesna dejavnost«.

Zdi se, da avtor pozablja, da je evolucija dala te obrazce človeku, ki je živel popolnoma drugače, kot živimo danes. Večina današnjih zahodnjakov namreč živi v mestih, blokih, v onesnaženju, dela sede ali stoje, za računalniki, mizami, epruvetami, ob policah, je kupljeno in predelano hrano z drugega konca sveta, se od rojstva dalje zdravi supresivno, v prostem času se vozi ali leži, v glavi pa se ves čas ukvarja z nekakšnim planiranjem, ki se giblje med dvema skrajnostma: kako bi se še bolje imel ali kako bi sploh preživel. Skratka, današnji človek je sredi velemesta, navidezno brez zunanjih nevarnosti, štiriindvajset ur na dan poln adrenalina, bolan in neskončno utrujen. V tem smislu je še posebej zgovorna Ihanova misel, da mora pri sodobnem moškem zdravnik ugotoviti, da je preutrujen: sodobni zahodnjak sploh ne ve, kaj in kako se počuti, ne zaveda se svojega telesa, ozaveščajo mu ga specialisti. Koga krionisti sploh zamrzujejo? Človekova želja po nesmrtnosti je želja po neskončnem zavedanju samega sebe – a kaj, ko pa se sodobni človek sebe zaveda le zelo okrnjeno? Česa se zaveda sodobni človek, ko (meni, da) se zaveda samega sebe? Zakaj bi si kdo želel »nesmrtno« živeti življenje bolnega, utrujenega človeka brez stika s samim sabo? Ali ni prav tu, v tej patološki vrzeli sodobne zavesti, izvor želje po samozamrzovanju?

Nezahodnjaški terapevt vam bo rekel, da stresa, kakršnegakoli že, ne boste »odplaknili« s še več stresa, ampak vam bo svetoval prav tisto, kar Ihan odrine kot lenobno – meditacijo. Ihanovo odrivanje je seveda spet simptomatično: na tem delčku sveta učinkovitost povezujemo z gibanjem, silo, vse, kar ni táko (meditacija, avtogeni trening, molitev), dojemamo kot neučinkovito zabušancijo. Pozabili smo, da meditacija in podobne »prakse« zahtevajo nečloveško delo, skrajen duhovni napor, vztrajnost in doslednost na vseh ravneh, ne samo na fizični. A za take lenobne stvari smo zahodnjaki dandanes preprosto preleni.

 

III

 

V tretjem delu knjige si avtor nadene razmišljujočo, a hkrati aktualno kritično suknjo. Ta del je po drugem, nekoliko trivialno-simptomatičnem delu, pravo olajšanje – nekatere analize, denimo medijske manipulacije (straha) smrti, tabujev, mitologije, energijskega preboja skoznje in (ne)izpuščanja življenja, so precej prepričljive, predvsem pa solidno izpisane. A tudi tu ne gre brez zadrege: recenzentka Časa nesmrtnosti T. Krečič ugotavlja, da je Ihan, Rožančev nagrajenec, v poglavje Strah in smrt vključil dva zapisa Metke Klevišar, objavljena leta 1998 v zborniku V mladosti misli na starost, a avtorice ne omenja. Predstavlja ju torej kot svoja, izvirna, kar precej zamaje avtoriteto (avtorja in) celotne knjige.

Eden izmed zanimivejših motivov je nedvomno problem podružbljenja smrti in osebnega umiranja. Ihan ugotavlja, da je smrt uporabno sredstvo zastraševanja in manipulacije, kar je pripeljalo do tega, da danes »človek težko razloči med osebnim mirom, v katerega se s smrtjo potaplja,« kar Ihan prikaže malone kot nekaj idiličnega, ter med »naučeno in zdresirano grozo tabuizirane smrti«. Umirajoči tako ne more v polnosti doživeti lastne smrti, kar si konec koncev zasluži, zato se Ihan na tem mestu postavi tudi v bran evtanaziji. Kljub utemeljenosti bistvenih ugotovitev se sprašujem, ali je res vse manipulacija, ali gre pri strahu smrti res samo za »dresuro«, ali je »krivda umirajočega«, kot se izrazi Ihan, res le posledica družbenih tabujev? Sprašujem se, sicer plaho, a vendarle: ali ne gre, prvič, tu tudi za nekaj drugega, ne samo za »krivdo«, in drugič, ali ni pod »dresuro«, ki se nedvomno izvaja, vendarle še nekaj globljega? Ali bi, če bi zdajle, ta hip, izhlapeli vsi tabuji, res vsi, ki so na tem, da umrejo, kar spokojno umrli? Pa bi bili ljudje brez tabujev sploh še ljudje? Umetnost, filozofija izvirata prav iz človekovega soočanja s smrtjo, sta boj proti njej in obenem »priprava« nanjo. Starodavni Lukrecij je denimo pisal svojo mojstrovino O naravi sveta daleč od današnjih medijskih manipulatorjev, a tisto, kar žene njegovo roko, je norost ob zavesti o neizbežnosti smrti. Vse se torej vrti okoli drugega, niča. Če želimo, da bo človekova zavest spokojno sprejela idejo (bližajoče se) smrti, jo je prav tako treba na svojevrsten način zmanipulirati, jo nanjo »pripraviti«.

Tu ne moremo mimo avtorjevega odnosa do krščanstva, ki je stalno nekje v ozadju, saj je »krivo« za marsikatero manipulacijo. Če je ta Ihanov očitek mestoma upravičen, pa bralca nekoliko zmede njegova misel, da nam krščanska religija po razkroju telesa ponuja samo nesmrtnost duše. Krščansko vstajenje je/bo vstajenje v telesu, o čemer govori denimo Ezekijel (Ezk 1,14), pozneje pa tudi apostol Pavel (1 Kor 15,35-58). Ihan, ki se ob prvih opombah krščanstva (religije nasploh) zdi kritičen, distanciran, pozneje nastopi precej bolj spoštljivo, vrhunec pa doseže z mislijo, da »človek brez boga ni zmožen ostati človek – to je sicer hipoteza, ampak kdo si jo upa zares preizkusiti, da bi jo ovrgel?«. Ta misel sicer zveni lepo, a nima pravega stika z resničnostjo: skoz zgodovino, še posebno v 20. stoletju, si je to »hipotezo« upalo preizkusiti kar precej ljudi oziroma skupnosti, podobno v svetu fikcije. Ihan te hipoteze ne preizkuša, ampak knjigo sklene z mislijo o »življenju duše« (duše trave, mravlje, mravljišča, reke itd.), ki da »edina ne more zares umreti«, s čimer se – v duhu časa – distancira od krščanstva, a hkrati ostaja pod okriljem nekakšne duhovnosti.

 

IV

 

Za konec še obljubljeni dve refleksiji. Prva je povezana z Ihanovo mislijo, da je krionika neposredno povezana s človekovo izgubo »občutka za boga«. Poleg ameriške firme Alcor, ki se ukvarja z zamrzovanjem teles, obstaja tudi ruska firma Kriorus, ki je avtor ne omenja. Nastala je leta 2005 kot projekt Ruskega transhumanističnega gibanja, oglašuje pa se kot prva evrazijska kriofirma, ki je do zdaj zamrznila dvainpetdeset ljudi in enaindvajset živali. Od ameriške se ne ločuje le po občutno nižjih cenah svojih uslug, temveč tudi po svoji filozofiji: šef Danila Medvedjev zatrjuje, da gre za »družbeni projekt«, oprt na – poenostavljeno interpretirane – ideje krščanskega misleca Nikolaja Fjodorova, začetnika ruskega kozmizma, ki se je v svojih spisih zavzemal za simbiozo religije in znanosti (tehnologije), v praksi pa za združitev človeštva v boju za pokoritev narave in zmago nad smrtjo. V ruskem »zamrzovalnem« projektu torej tudi »bog« dobi svoje mesto, in v tem duhu je firma Kriorus izbrala tudi svojo lokacijo: skladišče z zamrznjenimi trupli stoji na obrobju Sergijevega Posada, le pičlih pet kilometrov stran od znanega samostana sv. Trojice.

Druga opomba je vezana na Ihanovo skepso glede bodoče uspešnosti krionike. Avtor se boji, da človeški organizmi kljub še naprednejši tehnologiji odmrzovanja ne bodo zadovoljivo prestali, kar je morda res, a problem je širši. O njem se zadnje dekade obilno piše, a ti glasovi ne pridejo v naše osrednje medije, saj niso uglašeni z njihovimi totalnimi smernicami – z mantro o gospodarski rasti, znanstvenem in tehnološkem napredku, socialni državi, družbi dobrobiti. Njeni kritiki, ki se največkrat označujejo za zagovornike odrastí (fr. décroissance, ang. degrowth), opozarjajo na to, da zaradi divjega izčrpavanja planeta (nafta, plin, minerali, mikroelementi itd.) počasi, a vztrajno drsimo proti vsesplošnemu kolapsu. Najpozneje leta 2050, kamor transhumanisti locirajo tako imenovano točko singularnosti (vrhunec tehnološkega razvoja, intelektualna eksplozija, od katere si mnogi veliko obetajo), je realneje kot vsesplošno »obujenje« mrtvih pričakovati akutno besnenje ekofašima, se pravi boja živih za hrano in vodo, ki je že danes ponekod realnost. Kaj bo (do) takrat s podjetji, katerih »nesmrtnost« plačujejo tisti, ki se želijo po smrti zamrzniti? Ob kolapsu, ki ga napovedujejo slike, slutnje in številke, bodo prav ona prva, ki bodo umrla – z njimi pa, že drugič, tudi trupla v tekočem dušiku.

 

*

 

Ihanova knjiga Čas nesmrtnosti bralca z zanimivimi opisi zdravniških praks, z neumestnimi programi in – kot smo izvedeli – s kočljivim kopiranjem meditacij o nujnosti »izpuščanja« vsekakor vznemiri. Težko bi rekli, da ga s svojo razpršenostjo spodbudi tudi k razmišljanju ali celo pogovorom o smrti. Za kakršnokoli »pripravo na umiranje in smrt«, kot bi rekel Platon, si mora človek tudi danes privoščiti predvsem branje prave filozofije, če jo želi – tu in zdaj – presegati, pa lahko seže tudi po mistično navdahnjeni poeziji. Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, pravi neki verz, ko se prah, ki ga spihamo z njega, razkadi.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Izdelava: Pika vejica