Na slovenskih knjižnih policah prav posebna prevodna izdaja

Alejandra Pizarnik, Cantora nocturna = Nočna pevka. Izbor in prevod: Nada Kavčič in Miklavž Komelj. Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana 2018

Martina Potisk

Knjiga s spevnim naslovom Cantora nocturna, ki se v slovenski verziji glasi Nočna pevka, ponuja podrobni prikaz skrajno plodovitega opusa argentinske književnice Alejandre Pizarnik (1936–1972). Že iz naslova je jasno, da gre za eno od »modernih« dvojezičnih prevodnih izdaj; na sosednjih straneh so sopostavljeni originalni prepisi v španščini in sprotni prevodi v slovenščino (ali obratno), kar že skraja omogoča izkušnjo srečanja s prvinskim španskim (ali »vmesniškim« slovenskim) jezikom, kot tudi posredno spremljanje procesa prevajanja. To je pohvalno posebej v primerih jedrnatih pesniških besedil, ki nimajo preobloženega besedja in jih je mogoče interpretirati ali vsaj prebirati že z osnovnim znanjem španskega jezika. A na vso stvar velja pogledati še z druge perspektive: slovensko-španska izdaja naposled naslavlja tudi špansko publiko; avtorja slovenskega prevoda Nada Kavčič in Miklavž Komelj jo privabljata predvsem s svojima spremnima esejema kot bolj ali manj prvima primeroma sistematičnega slovenskega predstavljanja omenjene poezije.

Nočna pevka sicer ni pionirski prevod avtoričinega opusa v slovenščino, je pa gotovo eden obširnejših – spomnimo: prvi prihaja izpod peresa prevajalke Jolke Milič, objavljen je v Primorskih srečanjih iz leta 1989 in obsega »zgolj« 15 pesmi. Iz tega razloga je položaj najdaljšega slovenskega prevodnega izbora omenjene poezije še do nedavnega pripadal knjižni izdaji v režiji prevajalca Cirila Berglesa iz leta 2006 s precej eteričnim naslovom Hči vetra. A Nočna pevka s svojimi nekaj več kot 150 stranmi slovenskega prevoda in 60 stranmi spremnega pisanja prejšnjo izdajo povsem prekaša; pričujoča knjiga je plod »spontanega« srečanja med magistrsko študentko primerjalne književnosti in španščine Nado Kavčič, pesnikom, prevajalcem in umetnostnim zgodovinarjem Miklavžem Komeljem ter venezuelskim umetnikom in idejnim pobudnikom izdaje Yucefom Merhijem. V uvodnih besedah se izpostavlja, da so se vsi trije spoznali med obdobjem priprav na 32. ljubljanski grafični bienale v izvedbi Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki je izdajo knjige ne nazadnje sploh omogočil, saj jo je sprejel v »spremljevalni« program še istega bienala.

Kot urednik in drugopodpisani prevajalec izdaje je pripoznan Miklavž Komelj, sicer tudi vidni član odbora s prej omenjenega bienalskega srečanja. V Nočni pevki se v vznemirljivi prevajalski vlogi izmenjuje z mlajšo prevajalko Nado Kavčič, ki pa ji (predvsem) poezija pričujoče avtorice ni neznana (ravno o tej problematiki govori njena diplomska naloga iz leta 2013). Nočna pevka prinaša »smetanast« izbor iz avtoričinega opusa, prevetrenega s skupno močjo prevajalca in prevajalke, pri čemer si z ozirom na letnico izdaje sledijo: pesmi iz osmih zbirk, nezbrane in/ali neobjavljene pesmi, osrednji in najbolj intriganten prozni poskus s pomenljivim naslovom Krvava grofica, avtoričini intervjuji in premisleki o njej pripisani poetiki in siceršnji vlogi poezije, njeni pismi pisateljici Djuni Barnes s priloženimi (posnetimi) slikovnimi izvirniki, spremni sestavki Miklavža Komelja, Nade Kavčič in Yucefa Merhija ter sedem medsebojno primerljivih grafičnih podob iz predstavitvene mape slednjega.

Bo že držalo, da slovenska izdaja sooblikuje prakso intenzivnega prebiranja in interpretiranja avtoričinega opusa, s kakršno se zlasti v zadnjem obdobju srečujemo ne samo na ravni avtorici »lastne« latinskoameriške (natančneje argentinske) književnosti, ampak nasploh znotraj svetovnega literarnega prostora. Pizarnik sicer že kar dolgo velja za eno izmed skrajno sugestivnih, slogovno pretanjenih in sporočanjsko premočrtnih pesnic s sredine 20. stoletja; za zbirko Dela in noči (1965) je npr. prejela prestižno argentinsko nagrado Fondo Nacional de las Artes (1965) in buenosaireško nagrado Primer Premio Municipal de Poesía (1966), poznamo pa jo tudi kot Guggenheimovo (1968) in Fulbrightovo štipendistko (1971).

Pizarnik s svojimi pesmimi premika meje mogočega in si skozi prizmo izmojstrenega lapidarnega govora prizadeva prevrednotiti razmerja med resničnostjo in sanjami, realijami in podobami, slutenjskim objektom in govorečim subjektom; pod okriljem njenega pisanja najdevamo mnoga poetološko »mejna« (predvsem pesniško-prozna) preigravanja, ki v glavnem sledijo premisam simbolizma in nadrealizma. K motivno-tematskim stalnicam njene poezije je mogoče prištevati ponavljajoča izrisovanja izgnanstva, tujosti, obupa, tesnobe, otroštva in smrti, iz katerih v kombinaciji z nebranjeno depersonalizacijo izhajajo podobe razdrabljanja ali mnogoterjanja jaza. Pesnica, ki se sama sebi zdi tujka, pravi, da pisati pesmi pomeni poskušati prevezati temeljno rano sveta. A obenem vztrajno ponavlja, da v takšni razboleni realnosti nikakor ne more živeti, kar jo nazadnje privede do samomora.

Nočna pevka je pronicljivo sestavljena knjiga, ki omogoča pregledno branje bogatega opusa izjemno impresivne argentinske književnice judovsko-ukrajinskih (oziroma ruskih) korenin. Škoda le, da v izboru zmanjka prostora za mnogoštevilna prijateljska pisma (mdr. Leónu Ostrovu, Ivonne Bordelois, Silvini Ocampo) in osebne dnevnike; ne prvih ne drugih še nimamo celostno izdanih v slovenščini, pesnica pa je predvsem o slednjih povedala, da so praktično boljši kot vsa njena poezija.

O avtorju. Martina Potisk (1987) je rojena v Mariboru. Po končani Prvi gimnaziji se je vpisala na enopredmetni študij slovenskega jezika in književnosti na mariborski Filozofski fakulteti. Leta 2011 je diplomirala iz medbesedilnosti v romanih Draga Jančarja. Leta 2018 je na isti fakulteti doktorirala s tezo o medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Med sencami v Hadu globinah«

    Martin Justin

    Preden sem se lotil Cone, četrtega v slovenščino prevedenega romana francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, sem bral njegov Kompas, z goncourtom nagrajen roman, ki je, prav tako v odličnem prevodu Suzane Koncut, pri Mladinski knjigi izšel leta 2017, in bil izjemno navdušen.

  • Blimey, Matt Kaye, v Londonu smo

    Veronika Šoster

    Pesnik, kantavtor, pisatelj in prevajalec Matej Krajnc se lahko pohvali z obširnim pesniškim opusom, ki nastaja od leta 1988. Pričujoča zbirka London je že njegova 52. po vrsti, a vendar se zdi, da se njegove praviloma tanjše knjižice poezije, ki izhajajo zelo redno, včasih kar izgubijo in niso vedno deležne kritiškega in bralskega pretresanja, ki bi si ga zaslužile, zato je pohvalno, da ga je letos izpostavil festival Pranger, kjer so pod drobnogled vzeli njegovo knjigo Ojstrica (2019), nato pa je Dejan Koban London izbral za izid v zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe.

  • Trideset »znamenitnih« in dva, ki to (še) nista

    Iztok Sitar

    Modni trend didaktičnih biografskih stripov je v drugi polovici leta 2020 dosegel vrhunec, saj so skorajda drugo za drugim izšla kar tri tovrstna dela. Damijan Stepančič je orisal Baragovo misijonsko življenje med Indijanci (o čemer sem že pisal), Boštjan Gorenc pa je ob petstoti obletnici rojstva Adama Bohoriča opisal jubilanta in druge reformatorske pisce (o čemer bom še pisal) v likovni interpretaciji Jake Vukotiča (1982), ki je skupaj z Žigom X Gombačem (1976) tudi soavtor tridesetih znamenitih in imenitnih (ob katerih smo za nameček dobili še novo skovanko – znamenitni) mož in žena, ki so v različnih obdobjih tako ali drugače pisali slovensko zgodovino.

Izdelava: Pika vejica