Med prividom in resničnostjo ali med življenjem in smrtjo

Ladislav Klíma, Veličastna Nemeza in Avtobiografija. Prevod: Urša Cvahte. Ljubljana: Modrijan, 2018 (zbirka Svila)

Aljaž Koprivnikar

Češki filozof, pisatelj in dramatik Ladislav Klíma (1878-1928) sodi med ene izmed najbolj zanimivih, svojevrstnih in tudi provokativnih imen češke literature 20. stoletja. Avtor, ki si je v svojem ustvarjanju in življenju ves čas prizadeval postati Absolutna volja oziroma Bog, je na eni strani z grozo in sovraštvom preziral vsakršne družbene norme in vrednote ter na drugi v svojem delu izkazoval ljubezen do svobodnega posameznika. Zamišljal si ga je kot glasnika nove dobe, ustvarjalca svoje lastne božanskosti v filozofiji radikalnega subjektivizma, ki jo je Klíma glede na svoje življenjske nazore naslonil na filozofski nauk subjektivnega idealizma Georga Berkeleyja, pesimizem Arthurja Schopenhauerja, pri tem pa sledil Nietzschejevim iztočnicam. Zgradil je svojstveno filozofijo, vendar za razliko od predhodnikov le-to popeljal skorajda do ekstrema in jo skušal prenesti v praktično življenje. To je vidno tudi na njegovi poti; četudi rojen v dokaj dobro stoječo družino, je kaj kmalu v imenu osebne svobode in gnusa do človeškega sveta zapustil vse družbene okove. Zaradi neobičajnih osebnih lastnosti, ki vključujejo vse od konstantnega alkoholizma do izrazitega ljudomrzništva in na koncu celo prehranjevanja z mrčesom, je bil pogosto označen za norca in kot tak nezaželen. Klíma je živel na skrajnem socialnem robu, ko je leta 1928 zaradi tuberkuloze v enem izmed praških hotelov, kjer je bil nastanjen in opravljal beraško službo čistilca čevljev, umrl obubožan in pozabljen (še pred tem pa uničil več kot 90% svojega ustvarjanja). Z izjemo kroga redkih bralcev ter češkega literarnega podzemlja, ki mu je zaradi svojih idej predstavljal vzor, je bilo njegovo delo zaradi cenzure v času komunizma tudi po smrti dolgo časa zapostavljeno. Njegova filozofija pa je paradoksalno živela naprej, saj je predstavljala nekakšen upor proti oblasti. A šele v zadnjih desetletjih Klíma s svojimi idejami in izjemno literarno močjo doživlja ustrezno prebujanje in občudovanje tako v širšem evropskem literarnem prostoru kot tudi pri nas. Leta 2016 je bilo namreč v prvem slovenskem prevodu predstavljeno eno njegovih najbolj znanih del, groteskni »romaneto« Trpljenje kneza Sternenhocha, ki ga lahko razumemo kot eksperimentalno raziskovanje zavesti ter apoteozo avtorjevega filozofskega in življenjskega nauka, od letošnjega leta pa je bralcem na voljo še krajši roman Veličastna Nameza, ki mu je dodana tudi Klímova Avtobiografija.

Veličastna Nameza, na videz kratki roman se pričenja z nekoliko neoromantičnim protagonistom Siderjem, ki med postankom v tirolskem mestecu Cortoni doživlja razsvetljenje in se odloči, da se bo tam tudi trajno nastanil. Začetno navdušenje sicer kmalu izgine in se umakne grozi, ki jo Klíma učinkovito podaja predvsem z izmuzljivo mejo med resničnostjo in iluzijami ter jo retrospektivno slika s protagonistovo razdvojenost. V tem avtor mojstrsko krepi bralčevo napetost, hkrati pa svojega protagonista sooča z novimi zapleti: ko se razočaran odloči, da bo mesto za vedno zapustil, sreča starejšo Errato in mlajšo Oreato, ki bosta usodno prepletli njegovo življenje. Pri tem ni jasno ali je na delu zgolj privid ali je srečanje z ženskama, ki jih Klíma opiše kot »nekaj drhteče nežnega, demonskega, električnega je zastiralo bleda obraza, nekaj, česar na drugih ženskih obrazih še ni opazil«, tudi resnično. Sider skladno s tem izgublja svoj razum ter zapada v območje sanj in halucinacij, dokler se ne zgodi eden ključnih trenutkov preobrata. Če je poprej Klíma z barvami oblačil obeh žensk (modre in rdeče) simbolno nakazoval povezavo na devico Marijo, se ob vzpenjanju na vrh gore zgodi grozljiva transformacija Oreate v fatalno žensko, ki ji avtor pridaja poteze vampirstva. Posmehuje se Siderju, ko si ta ne upa preskočiti vrha prepada, ki bi nedvomno pomenil njegovo smrt, in nato izgine v meglo. V tem trenutku avtor navrže nekaj namigov o protagonistovi preteklosti (»kako grozljivo znan mi je ta kraj … nekoč sem ga videl, nekoč sem tu bil – in tukaj se je zgodilo nekaj neznanskega …«), kar se bo v nadaljevanju zgodbe izkazalo kot pomembno.

Ker misli, da je Oreata zanj dokončno izgubljena, Sider zapusti Cortono, izgubi pa tudi vse osebno premoženje, kar ga pahne v leta trajajočo revščino in životarjenje, pri čemer pa ga misli nanjo ne zapustijo, temveč se zgolj prestavijo globje v njegovo podzavest oziroma sanje. Znova jo sreča leta kasneje na ulicah velikega mesta in se vanjo zaljubi še drugič. Sledi ji do hiše, ki je »docela podobna, celo identična skrivnostni bajtici v Cortoni, stoječi ob ustju globeli pod skalo, ki je visela nad njo kot Damoklejev meč; kot bi bila njena dvojnica«. Klíma se poslužuje manipulacij resničnosti, saj bralec nikoli ne ve, kaj je res in kaj zgolj plod protagonistove vse večje potopljenosti v norost in halucinacije, hkrati pa se z nami ves čas poigrava z namigi. Tako lik stare Barbore protagonistu na eni strani sporoča, da je vse le sen, po drugi pa nakazuje na njegovo resnično poreklo in poznanstvo z Oreato, s čimer nas avtor uspešno ujame v območje zlovešče čudaškosti, ki ji še ni mogoče določiti končnega odgovora. Po vrnitvi v Cortono Sider obišče identično dvojnico hiše iz velikega mesta in v njej dvojnico stare Barbore, le da je ta še starejša in šteje stosedemintrideset let. Ponovno sreča tudi Errato. Že tako groteskno zasnovo, ki sledi nekaterim izhodiščem gotskega romana dodatno zaplete trenutek, ko Errata Oreato označi kot duh Jelenje glave, kot privid, a vendar hkrati kot višjo, stvarnejšo resničnost kot jo vidijo ostali ljudje ter se prikazuje le njej sami in protagonistu. S tem avtor še stopnjuje elemente fantastičnega, pri čemer pa na drugi strani s časopisnimi poročili kot iztrganim delom »realitete«, v katerih je Sider med svojim večletnim begom po svetu označen kot morilec, ves čas prepleta zasnovo dualnosti ter preigrava tako bralčevo kot protagonistovo negotovost, saj se zdi, da je slednji že docela zapadel v norost.

Šele s poslednjim dejanjem, odhodom v smrt, protagonist izve o svoji preteklosti. V neskončnih nadaljevanjih, ki jih ponuja Klíma, se Siderju prikazujejo vsa prejšnja življenja in spozna resnico, da je šele s smrtjo zmožen spremembe in s tem prehoda v večnost. Ta se v primeru zlitja troedinosti (Sider, Orea in Errata) iz Trpljenja naprej stali v Slast nato pa prerodi »v nadsvetlobni nadtonski Pohod Večne Zmage«, ki označuje zaključek romana.

Na ta način se roman izkazuje kot izjemno kompleksno delo, saj s svojo strukturo poetične proze, osebnega pričevanja in filozofske razprave bralca ves čas pušča v negotovosti vse do končnega razpleta. V kratkem obsegu, ki v sebi nosi precej neoromantičnih in dekadenčnih trivialnih prvin (motiv norosti, zločin, lezbična ljubezen, dvojnik, sadomazohizem, duhovi, …) ga je sicer na prvi pogled moč brati kot delo o ljubezni in zločinu oziroma maščevanju, a glavnina se kot rečeno skriva v razvejani mreži zamisli, ki jih odkrivamo šele ob ponovnih branjih. Že iz naslova Veličastna Nemeza je razbrati glavni namig: Nemesis predstavlja grško boginjo pravice, prav tako pa božjega maščevanja, ter, kar je pomenljivo za knjigo, ki v svojem bistvu raziskuje metafiziko ljubezni in smrti, tudi boginjo smrti – največkrat upodobljeno z jelenjo čelado (njen praznik je 18. junij – usodna točka preobrata v romanu). Poleg tematike večnega prekletstva, ki jo okrutna ljubezen prinaša že iz prejšnjih življenj, je v romanu izpostavljena misel, da svet okoli nas ni nič drugega kot slepilo, pri čemer Klíma zelo uspešno izkrivlja stvarnost in jo spreminja v sanje ter obratno. Ob tem prikazuje predvsem človekovo Željo, ki je plod halucinacij in popolnoma izključuje resničnost – vse za dosego predmeta želje –, s tem pa kategorično zanikanje realnosti, saj so halucinacije enako (ne)resnične kot tisto, kar se običajno pojmuje kot resničnost. Takšno prepletanje predstavlja eno glavnih odlik knjige, saj Klíma v svet sanj vključuje številne motive, ki segajo vse od stare grške antike, psihologije do navezav na literarna, filozofska in okultna dela tedanjega časa. Resnico o sebi protagonist izve šele po smrti, pri čemer je prav vera v nesmrtnost duše, v kombinaciji z elementi vampirstva in fatalističnih ženskih likov eden glavnih motivov Klímovih del nasploh, najizraziteje pa je opisana v Slavni Nemezi. Ob tem se izkažeta kot pomembna predvsem lika Oreate in Errate (kot Jungovski arhetip anime), ki neoromantičnega, hiperbolično občutljivega in nemirnega protagonista v skrivnostni in groteskni zgodbi premikata iz realnosti v svet sanj, iz življenja v smrt in mu tako omogočita prehod v absolutno večnost. Tudi tokrat smo priča mnogim majhnim detajlom, ki jih morebiti prepoznavamo v podrobnih branjih, saj se obe ženski dvojnici z barvami svojih oblačil simbolno navezujeta na devico Marijo, Klíma pa ju postopoma oblikuje v skorajda vampirsko, usodno poosebitev boginje Nemesis, ki protagonista popelje na skrivnostno pot božjega maščevanja. S pogostim ponavljanjem istega prizora v novih različicah avtor izvrstno izpostavlja dualnost (dve ženski, dve identičnih hiši na različnih lokacijah, preteklost in sedanjost, …), razkriva pa tudi drugačno ravnino realnosti. Četudi nas Klíma ves čas slepi, pa ob sicer zapleteni strukturi, nabiti s filozofijo – ki jo je moč še bolje razumeti ob dodani Avtobiografiji, osebnemu zapisu, kjer v potankosti razloži svojo dosedanjo pot in filozofijo radikalnega subjektivizma – prav tako izvrstno vključuje črni humor in duhovitost. Delo z izvorno letnico 1932 z ekscentričnim slogom, dodelano strukturo ter prepletanjem sanj in realnosti, halucinacij in razumskega dojemanja presega mnoga sodobna dela. Prav tako zaključek, ki ga je razumeti na več načinov – denimo prek Jungovega koncepta coniunctio oppositorum ali pa na drugi strani skozi zavračanje metafizike in koncepta Boga skozi misel, da je človekov glavni dosežek uresničitev lastne volje, prevzetja nadzora nad svojo bit, usode ter neskončnosti – deluje sveže ter dobrodošlo preizkuša tudi današnjega, zahtevnega bralca.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Anna Seghers – Izlet mrtvih deklet

    Ana Geršak

    Ko je Anna Seghers pisala Izlet mrtvih deklet, se druga svetovna vojna še ni iztekla. Pa vendar je bila usoda naslovnih deklet, njenih sošolk, ki so tistega brezskrbnega popoldneva 1913 srebale kavo ob Renu, takrat že zapečatena.

  • Stefan Andres – El Greco slika velikega inkvizitorja

    Ana Geršak

    Le redkokdaj se zgodi, da bi naslov tako točno povzemal vsebino knjige kot v primeru Andresovega El Greco slika velikega inkvizitorja. Še redkeje se zgodi, da bi naslov tako natančno povedal vse, kar je o knjigi povedati.

  • Težavni prvenec

    Klemen Kordež

    O zgoščenem in simpatičnem prvencu, v katerem je avtor do farse prignal stranpoti, na katere lahko zanese pisatelja, ki ne priznava nobene vrednosti življenja izven polja umetnosti.