Med (po)smehom in (u)žaljenjem

Milan Kleč, Ura resnice. Ljubljana: Študentska založba, 2013. (Beletrina)

Aljoša Harlamov

Obstaja cel kup razlogov, zakaj boste v mestu težko naleteli na koga, ki je prebral celoten Klečev opus. Prvi je ta, da je človek, ki bi se lotil te avanture, bolj malo v mestu. Svojega stanovanja pač ne more zapustiti, saj je vsakič, ko odloži Klečev zadnji roman, zunaj že njegov nov zadnji roman. Milan Kleč je za slovensko prozo to, kar je Tomaž Šalamun za poezijo. V Sloveniji je preprosto še premalo založb, da bi ju lahko sprotno servisirale. Drugi razlog je, ko vzamemo v obzir prvega, logična posledica tovrstnega »strojepisja« (to pomeni: Šalamun in Kleč sta stroj). Če namreč pretresemo Klečev opus kot vsaj približno celoto, hitro naletimo na nekaj, kar lahko nesramežljivo imenujemo klečevska struktura in klečevska zgodba, če zaenkrat klečevskega pripovedovalca pustimo ob strani. In to je struktura, ki se kaže skoraj v vsakem posameznem delu. Za nekatere pisatelje sicer res pravimo, da celo življenje pišejo eno zgodbo, toda tega ne počnejo zmeraj na isti ali pa vsaj sumljivo podoben način. No, Kleč počne točno to, zato je pri njem manj dejansko več. Namreč, manj branja in manjši obseg, več užitka – če samo občasno preberemo kaj njegovega in če na knjigo gledamo kot na posamezno delo in ne kot na del celote, bo branje precej manj predvidljivo in dolgočasno. Vsekakor pa to pomeni, da Kleč nima ravno fanatično zvestih bralcev, ki bi bili sposobni v tistem kratkem časovnem okviru med dvema njegovima knjigama razviti visoko stopnjo razburjenega pričakovanja.

Tudi sam ne spadam mednje, čeprav sem prebral vsaj nekje polovico njegove proze. Povsem dovolj za površno ugotovitev, da je v njegovih zadnjih delih spet nekaj več svežine in poleta, več iskrenosti in duhovitosti. Določene poteze sicer tudi v Uri resnice ostajajo, ampak to so tiste stalnice, zaradi katerih Klečevih del nikoli nismo mogli kar tako vreči v kot ali jih spregledati, ne glede na to, kako na živce nam je že šel. Kleč je nedvomno mojster pripovedi, ki daje s svojim spiralastim kroženjem tisti čudni vtis povprečnosti, preprostosti in bede, pa je v resnici iz tega sestavljeno célo povprečno, preprosto in bedno življenje. Ali pa najmanj célo življenje njegovega obveznega, napol avtobiografskega, allenovsko nevrotičnega in tristram-shandyjevsko zmedenega pripovedovalca. Ki strani zapolni z vrtoglavico zastranitev, zavlačevanj, izpustov, večstavčnih medmetov, namigov, celo neke vrste suspenza – bralec mu namreč prostodušno sledi, saj mu pred očmi neprestano maha z obljubo o neki zgodbi ali pa o neki skrivnosti, smislu in pomenu, ki naj bi se skrival pod tem kupom anekdot, fantazij, refleksij in razglabljanj. In tu preprosto ni drugega kot priznati, da je tovrstna nepremišljenost in neoblikovanost bodisi rezultat neverjetno natančne premišljenosti bodisi genialnega občutka za pripovedovanje zgodb in ob tem še pobalinske nedolžnosti. V vsakem primeru: rešpekt.

Kako dolgo nas bo ta suspenz vlekel in kolikokrat, pa je precej odvisno od vsakega dela posebej, še najbolj pa je od tega odvisen celostni vtis, ki nam ga zapusti knjiga. Odvisen od tega, kako dolgo bo trajalo, preden se bo Kleč ujel v zanko neskončnega ponavljanja istih obsedenosti, istih frustracij in zgodb, ki ga navadno pripeljejo v slepo ulico, iz katere ne more ne levo ne desno, ne naprej ne nazaj. Takrat gre pač gor in do tedaj vsaj približno realistično ali verjetno štorijo nenadoma preseka z bolj ali manj motivirano in pomenonosno fantastiko, ki mu dovoli, da knjigo vendarle konča. No, Ura resnice je dovolj kratka, dovolj zgodbena in realistična, da nas brez težav zvleče do konca. V njej Kleč ponudi odgovor na tisto pereče vprašanje, ki ga imamo vsi vedno na koncu jezika. Kako je možno, da toliko napiše, ko pa je cel dan v mestu (v gostilni)? Jasno, sploh ne piše on, ampak njegov fotr, ki je edino tako lahko izpolnil sveto nalogo vseh slovenskih staršev: nuditi svojim otrokom preživetje in kariero, ki ni kariera klošarja ali totalnega pijanca. (Totalni pijanci so v tem kontekstu seveda tisti Slovenci, ki pijejo, pa zato nimajo poštenega razloga – torej niso pisatelji.)

Ura resnice deluje zato, ker Kleč piše avtorefleksivno in ironično o lastnem pisanju ter o pisanju svojih pisateljskih kolegov. Začne se z malomeščanskim strahospoštovanjem pred knjigo in avtorjem, nadaljuje z razkrivanjem, kako je skrb za dobro zapisan verz ali stavek že dolgo tega izrinila skrb za nabiranje točk in avtorskih pol ter za pravočasno prijavljanje na štipendije, kako so današnje mlade generacije literatov in kulturnikov daleč od včerajšnje romantike, boemstva in politične nekorektnosti; konča pa z neizbežnostjo ugotovitve, da danes redko kdo še bere, da pa že vsi pišejo. In seveda ima pri vsem tem še kako prav. Tako zelo, da si kot predstavnik mlajše generacije tudi sam ne mislim odpirati ran, ki očitno ne bolijo tistih, ki so jim bile namenjene. Za razliko od večine kritikov namreč nisem pretirano vzhičen nad Klečevo satirično ostjo.

Mislim, da gre nekajkrat čez tisto tanko mejo dobrega okusa, kjer se konča (po)smeh in začne (u)žaljenje. Predvsem zato, ker gre pogosto preveč na osebno raven in v neke osebne zgodbe, ki jih ne prepoznam, četudi sem nekje prebral, da naj bi šlo za splošno znane stvari. (Jebatga, če sem provincialec, pa nimam časa hodit v Ljubljano poslušat govorice o tem, kaj počnejo stari prdci na DSP-ju.) No, pa četudi bi bilo to res, me še vedno nekoliko zmoti določena rezerviranost, ki je očitno motivirana, če ne že malo klečeplazniška. Razumem, da so Kleču najbliže pisatelji njegove generacije in generacij, s katerimi je delal in živel, pa je mogoče vseeno hitro opaziti razliko, kako se loteva enih in kako drugih kolegov. In je seveda logično, da se kroga okrog Študentske založbe, ki mu je izdala to in še katero drugo knjigo – in mu bo gotovo še kakšno –, loteva bolj ironično kot zajedljivo, bolj humorno kot karikirano – ali se pač o Alešu Štegru ne da zapisati drugega kot to, da je lep, in o Mitji Čandru, da je vljuden? Skratka, zdrav razum ti pravi, da se založnikov lotiš z rokavicami in s pol moči in da se jih moraš, ker bo drugače sumljivo, nima pa to nič z resnico ali brezkompromisnostjo dobre satire. Pa sem prepričan, da bi tako Šteger kot Čander kak krepkejši direkt preživela.

Satira najbolj nasmeji tam, kjer koga ošvrkne navidez mimogrede, a natančno v center, kot recimo tale opis Nika Grafenauerja: »sploh sem ga zadnje čase zalotil, ko je bil neverjetno pri sebi, hočem reči, da je dajal občutek, kako lahko posluša tudi koga drugega razen sebe«. To je humor, ki se mu ni treba naprezati za to, da bi bralca spravil v smeh. In če bi bilo raje več tega, bi bila to imenitna knjiga. Tako pa je solidna, dobra, kot večina knjig, ki jih je napisal Klečev foter, pa njegovemu sinu prinašajo prepotrebni honorar in ugled. A spet nič več kot to. Še vedno na koncu ostane občutek, da nekaj manjka – nekaj malega, a ključnega. Pa to niso sicer odlične karikature Marka Derganca.

O avtorju. Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • […] V torek je bila na portalu ludliteratura.si objavljena moja kritika romana Ura resnice Milana Kleča. Hvala Andreju Hočevarju za povabilo k pisanju. Pa dajmo še […]

  • Gorazd pravi:

    Zdravo! Fina recenzija.

    Vprašal bi, kje bi lahko dobil zapisan pomen besede pomenonosen. V SSKJ je ni. To pomeni, nekaj, kar je pomembno oz. nosi pomen? Hvala.

  • Aljoša pravi:

    Pozdravljen, Gorazd,

    Hvala za komentar.

    Ne, v SSKJ gesla “pomenonosen” gotovo ni, čudi pa me, da ga ni niti v dopolnitvi – Slovarju novejšega besedja. Ker je očitno že v Pravopisu (2001): http://www.termania.net/slovarji/slovenski-pravopis/2601312/pomenonosen

    Imaš pa prav; to (najbolj osnovno) pomeni: “nekaj kar nosi/ima pomen” – navadno jo uporabljamo v jezikoslovju, kjer govorimo o “pomenonosnih sestavinah”. V mojem konkretnem primeru pomeni, da ima Klečeva fantastika v nekaterih delih za bralca (lahko) razberljivo aluzijo, referenco oziroma zgodbeni smisel; da se jo torej da prevesti v racionalni jezik (bodisi psihološko, psihoanalitično, simbolno, metaforično itd.).

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Met kocke ni dovolj ali Eksperimentalna poezija nekoč in danes

    Gregor Podlogar

    Obrnil se je ključ v sobo je stopila noga. Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003), Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike) … →

  • Vse v istem hipu, v istem telesu

    Andraž Jež

    Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku … →

  • In memoriam: Aleš Debeljak. Vse, kar je napisano, je naše

    Ena izmed pesniških zbirk, leta 2010 izbranih za Festival Pranger, so bili tudi Tihotapci Aleša Debeljaka (1961–2016). Avtor je v kritiški debati, na kateri so sodelovali gostujoči kritiki Meta … →