Med nostalgijo in utopijo: o pomenu Condorceta danes

Nicolas de Condorcet, Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha. Prevedla Agneza Florjančič. Spremno besedo napisal Gregor Kroupa. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2016

Rok Plavčak

Condorcetova ideja napredka

Ob izteku 18. stoletja je nastalo najpopularnejše razvitje ideje napredka – delo s povednim naslovom Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha. Njegov avtor, filozof in ekonomist Marie Jean Antoine Nicolas de Caritat, markiz Condorcet (1743-1794), ga je napisal na begu pred krvavo roko jakobinske diktature in dokončal le nekaj dni pred svojo smrtjo. V njem je med drugim odgovarjal na Rousseaujevo Drugo razpravo (1754) –, o kateri sodobni zgodovinar John Robertson presodi, da je ta »morda najpomembnejše, gotovo pa najprovokativnejše delo celotnega razsvetljenstva«. Rousseau je pesimistično utemeljeval, da je razvoj znanosti, umetnosti in kulture pahnil človeka v stadij fizične in zlasti moralne degeneracije. Od primitivnih družb dalje je »ves nadaljnji napredek na videz pomenil nove korake k posameznikovi izpopolnitvi, dejansko pa k propadanju vrste«. Civilizacija »je dala prostor najbolj groznemu vojnemu stanju«, razvade so se »degenerirale v prave potrebe«, z uvedbo poljedelstva in metalurgije pa se je pojavilo suženjstvo, lastnina, neenakosti med ljudmi, »vojne med narodi, spopadi, umori, maščevanja«. Condorcet, kot sam pravi, skuša v svojem Očrtu dokazati, da Rousseaujevi »retorični nastopi, uperjeni zoper znanosti in umetnosti, temeljijo na napačni rabi zgodovine«, in da razvoj znanosti ter umetnosti ne degenerirajo človeštva, saj je »nasprotno, napredovanje kreposti vedno spremljalo napredek razsvetljenja, kakor je tudi pokvarjenost vedno sledila njegovemu ugašanju«. Condorcet pod vplivom svojega učitelja ekonomista fiziokrata Turgota (1727-1781), ki je idejo napredka utemeljeval v slavnem govoru na Sorboni, zapiše, da je napredek človeštva »podvržen enakim splošnim zakonom, ki jih opazujemo pri razvoju sposobnosti posameznikov,« in da »narava izpopolnjevanju človeških sposobnosti ni postavila nobenega cilja«, še več, da je »človekova zmožnost izpopolnjevanja dejansko neomejena«. Ideja napredka dobi status temeljnega zgodovinskega zakona: »Potek tega napredka bo nedvomno lahko hitrejši ali počasnejši, nikoli pa ne bo nazadoval«, saj ga »zagotavlja stalnost zakonov narave«. Ljudstva in narodi »izginejo z obličja zemlje pod bodali zmagovalcev«, ali pa »životarijo v suženjstvu«, vendar bo človeštvo kot celota sčasoma nujno napredovalo. Markiz je trdno prepričan, da so za vse zlo krivi predsodki, praznoverje in nevednost, zato je napredovanje znanosti neločljivo prepletel z moralnim napredkom. Ker je »narava nerazdružljivo povezala napredek razsvetljenja in svobode, kreposti, spoštovanja naravnih človekovih pravic« je napredovanje materialno in duhovno ter bo poneslo človeštvo v elizij materialnega blagostanja ter moralne odličnosti. Zato Condorcet priporoča, naj se preučevanje družbe in človeka ravna po matematičnih in empiričnih metodah naravoslovja ter razvije »natančnejši in obsežnejši« znanstveni jezik. Država mora vzpostaviti javni izobraževalni sistem, implementirati pokojninski sistem in socialno varstvo za najšibkejše člane družbe in mladim odraslim omogočiti, da si ustvarijo družino in finančno osamosvojitev, vseskozi pa mora zagotavljali temeljne človekove pravice – razsvetljenstvo postavi model moderne civilizacije. A če naj ta deluje, mora slehernega posameznika naučiti, »da lahko glede na svoje znanje presoja svoja dejanja in dejanja drugih in […] da se zgolj z močjo svojega razuma zna obraniti predsodkom«. Poslanstvo znanstvenega napredka je lahko in mora biti prizadevanje za dobrobit človeštva.

Condorcetovi učenci

Gregor Kroupa, avtor kratke, a zadosti kontekstualne kot tudi ustrezno eksegetične spremne študije k slovenskemu prevodu Očrta, zapiše, da ga lahko sodobniki beremo na različne načine: »kot dokument markizovega osebnega upora proti terorju jakobincev, kot najbolj elokventen izraz ideje napredka, vrhunec historičnih refleksij izvirov modernosti, uničujočo kritiko in tiranije in praznoverja; kot protiutež Rousseaujevemu pesimizmu, poskus utemeljitve družbenih ved ali pa opomin, da projekt razsvetljenstva ne more biti nikoli končan; in ne nazadnje tudi kot paradigmo tistega, kar je Lyotard imenoval metapripoved.« S tem predlogom se v glavnem strinjam, omenil bi le nekaj pridržkov oziroma podal nekaj napotil k nekaterim omenjenim branjem.

Trditvi, da je Condorcetov Očrt najrazločneje razvita ideja napredka, bi dodal, da je predvsem ena najvplivnejših eksplikacij te ideje, zagotovo najvplivnejša v 18. stoletju in s precej teže tudi v 19. stoletju. Condorcet, zadnji živeči philosophes, je namreč s tem svojim delom ključno zaznamoval idéologues, ter njihovo širom kontinentalne Evrope poznano sopotnico Madame de Staël, ki je idejo napredka aplicirala na področje umetnosti. V družboslovju je Saint-Simon (1760-1825), bržkone največji od treh velikanov, na čigar ramah stoji po Engelsovih besedah nemški teoretični socializem (druga dva sta Fourier in Owen), močno prevzemal iz Očrta in z enako optimističnim zanosom velel, da »[z]lata doba človeškega rodu še nikakor ni za nami, pred nami je, je v popolnem družbenem redu; naši očetje je sploh niso doživeli, naši otroci pa bodo nekega dne prišli do nje: mi jim moramo utreti pot do nje.« Condorcet je trdil, da obstajajo stanovitni zakoni družbenega napredka človeštva, Saint-Simon pa se jih je v svoji »znanosti človeka« namenil poiskati. Saint-Simonov asistent August Comte (1798-1857) je enako kot mentor pred njim prevzemal Condorcetove ideje in dokazoval, da je človeštvo napredovalo iz obdobja teologije, prek dobe metafizike k sedanji dobi znanosti. Comtejev pozitivizem je postal z Durkheimovo izpopolnitvijo prevladujoča družboslovna doktrina, dokler mu niso na začetku 20. stoletja izrecno oporekali Max Weber z antipozitivističnim, Wilhelm Dilthey s hermenevtičnim, in Edmund Husserl s fenomenološkim pristopom. A kot idejni izvor je Očrt našel prave nadaljevalce, zato je ta »poskus utemeljitve družbenih ved« zgodovinsko zares pomembno delo.

Kritika anahronistične religije

Condorcetovo »uničujočo kritiko in tiranije in praznoverja« moramo razumeti v njenem zgodovinskem kontekstu, kajti zanj praznoverje zaobsega vse oblike religij in verskih prepričanj. Duhovniki vseh civilizacijskih dob so zgolj sleparji, verski rituali pa niso nič drugega kot »veščine slepljenja«, s pomočjo katerih svečeniki izkoriščajo in vladajo nižjim kastam. Začetnike religij in spreobrnjence sta gnali »hinavščina ali norost«, modreci starih civilizacij, ki so razvijali osnove predgrške znanosti, pa so resnico »iskali le zato, da bi širili zablode.« Condorcet obžaluje dejstvo, da rimskemu cesarju Julijanu Apostatu (331-363) ni uspelo »odrešiti cesarstva te nadloge« – krščanstva –, in mu ob koncu svojega panegirika očita samo to, da je »do religije, ki je postala smešna, pokazal naklonjenost«. Pri tem spregleda, da je Julijan kljub privrženosti filozofiji neoplatonizma odkrito veroval in uvajal kulte starih rimskih božanstev ter da je zagovarjal poligenizem – rasistično teorijo, da se različna ljudstva niso razvila iz skupnih prednikov. Preučevalec rasizma, Thomas Gossett, še posebej izpostavi, da bi lahko Julijanova »rasna teorija postala v drugačnih okoliščinah izjemno mogočna«. S tega vidika je krščanska doktrina o skupnem izvoru človeštva, ki je deloma sopripomogla k razsvetljenski utemeljitvi enakosti vseh ljudi, pomenljivo naprednejša in daleč bližje Condorcetovemu ognjevitemu nasprotovanju suženjstvu in njegovemu neomajnemu zagovoru enakosti, tudi enakosti spolov. Na krščanski osnovi je najvplivnejši zagovor temeljne enakosti ljudi zgradil že John Locke (1632-1704), od njega pa so ga prevzeli Benjamin Franklin (1706-1790), John Adams (1735-1826) ter Thomas Jefferson (1743-1826), in je razviden v Ameriški deklaraciji neodvisnosti (1776). Nemški in nizozemski kvekerji pa so bili prvi, ki so že leta 1688 zahtevali abolicijo suženjstva. Še pred tem sta celo v konzervativni Španiji 16. stoletja dominikanca, pater Bartolomé de las Casas (pribl. 1484-1566) in filozof, jurist ter teolog Francisco de Vitoria (pribl. 1483-1546), na biblijski podlagi enakosti vseh ljudi ugovarjala množičnim pobijanjem in sadističnim mučenjem ameriških staroselcev, ki so jih z blagoslovom španske krone izvajali njuni rojaki konkvistadorji.

Prvi prominenten zagovornik načel enakosti ljudi, postavljenih brez sklicevanja na krščanstvo oziroma na teizem, je Rousseau, ki je, kot pravi eminentni zgodovinar Jonathan Israel, »bralce [svoje dobe] naučil razmišljati o “les droits des hommes”,« človekovih pravicah. Rousseauju pripada slava, pripozna Condorcet, ker je ta načela »postavil ob bok številnim resnicam, ki jih ne smemo več ne pozabiti ne napadati«. In religijske institucije, najbolj katoliška Cerkev in politike verske enotnost, so tedaj ta načela napadale v teoriji in praksi (preklic Nantskega edikta 1685, preganjanje hugenotov v 17. in 18. st). Med razsvetljenci je največ zmernih lumières, ki niso ostro oporekali krščanstvu in še manj veri kot taki, najdemo pa tudi manj znane »krščanske razsvetljence«, ki so skušali krščanstvo spraviti z racionalnostjo in znanostjo: Jean-Alphonse Turrettini (1671–1737), Jacob Vernet (1698–1789), Christian Wolff (1679–1754), Siegmund Jacob Baumgarten (1706–1757). Toda Condorcet pripada radikalnemu razsvetljenstvu, kamor prištevamo Denisa Diderota (1713-1784), barona d’Holbacha (1723-1789) in Helvétiusa (1715-1771), odkrito ateističnemu filozofskemu gibanju, usmerjenemu zoper vsakršno religijo. Zato ne preseneča, da Condorcet v zvezi z rimskim cesarstvom razsodi, da je »[z]magoslavje krščanstva […] znak popolnega propada tako znanosti kot filozofije.« Vendar spomnimo, da so bili pod cesarji, Neronom (leta 64), Domicijanom (89-96), Decijem (250), Valerijem (257), Dioklecijanom in Galerijem (303-312) kristjani množično preganjani in kruto usmrčevani ter da je bila tedaj njihova politična moč, kar je predpogoj dejanskega zatiranja znanosti, filozofije in napredka, zanemarljiva. Prvi tak dogodek, ko je »krščanstvo« udušilo pogansko znanost in filozofijo, se je zgodil leta 415 v Aleksandriji, ko je množica fanatičnih kristjanov umorila neoplatonistično filozofinjo Hipatijo. To je bil, kot zapiše zgodovinarka Kathleen Wider, znak, da se je helenistična doba končala.

Condorcetovo, za tistočasne razmere razumljivo, za današnje pa pretirano enostransko, posplošeno in netolerantno oceno krščanstva, katolicizma ter religije in vere na splošno gre torej v veliki meri pripisati dejstvu, da je bila katoliška Cerkev pred francosko revolucijo v relevantnem pogledu drugačna kot je danes. Animoznost njegove kritike izhaja iz zgodovinske izkušnje še ne preteklega srednjeveškega teokratskega katolicizma ter njegove legitimacije Božje pravice kraljev kot tudi izkoriščevalnega fevdalnega reda, po katerem so francoskemu prvemu stanu pripadale desetina, fevdalne pravice in obsežne zemljiške posesti. Condorcet ji močno zameri inkvizicijo, ki je glasnika napredka Galileja, kot tudi množico drugih razumnikov, preganjala zaradi njegovih znanstvenih odkritij, ki so izpodbijala cerkvene dogme. Inkvizicija je v času nastanka Očrta resda prenehala s kampanjami množičnega ustrahovanja, mučenja in usmrčevanja, ki so v prejšnjih stoletjih pustošile po evropskih deželah, a še leta 1826 je terjala zadnjo smrtno žrtev, španskega učitelja, ki je javno razširjal deizem – priljubljeno doktrino angleškega in kasneje ameriškega razsvetljenstva. Papež Pij IX. je v notorični poslanici Syllabus errorum (1864) obsodil racionalizem, religijsko toleranco, ločitev cerkve in države, sekularno javno šolstvo in ostro zanikal, da bi se rimski papež »pomiril ter spravil z napredkom, liberalizmom in moderno civilizacijo«. Koncilski očetje so na Prvem Vatikanskem koncilu, preden ga je 1870 prekinilo uničenje Papeške države, potrdili večino njegovih obsodb herezij, katoliška Cerkev pa je doživela bistveno transformacijo šele pod vodstvom papeža Janeza XXIII., ki je sklical Drugi Vatikanski koncil (1962-1965) in prekinil z dolgo tradicijo antimodernizma. Odkar je Cerkev navezala »dialog s svetom« in se odrekla pretenziji po spiritualni in posvetni nadoblasti, je Condorcetov pristop silovitega odpora do vseh oblik religioznosti neustrezen, nepravičen in – gledano tudi s stališča ateista – neučinkovit. Ta je primerljiv s popularnim »novim ateizmom«, kakršnega se pri nas poslužujejo neformalna organizacija Ateisti Slovenije in v milejši obliki tudi Združenje ateistov Slovenije. Nepripravljenost na dialog, načelno zavračanje le tega, včasih pa kar neprikrito zasmehovanje verujočih, in zapovedovanje ukinitve religije (zaradi česar je tudi Marxova znana formulacije religije kot opija ljudstva, ki jo bo napredek dokončno odpravil, v kontekstu sodobnosti prav tako problematična), samo še poglabljajo prepad med ateisti in teisti ter slednje silijo na okope, k obrambnemu zatekanju v tradicionalistična prepričanja. Namesto zahtev po ukinjanju religije ali celo verovanja kot takega, kar zanikuje pravico do svobode veroizpovedi, je primernejši sekularistični pristop, ki si prizadeva premostiti razpor med verujočimi in neverujočimi z odprtim in spoštljivim dialogom ter medsebojno toleranco. Ostra kritika pa se mora raje kot na osebna prepričanja religioznih oseb osredotočiti na nedemokratične prakse verskih institucij in organizacij, ki nelegitimno posegajo v politično in družbeno sfero ter skušajo odpraviti ustavne pravice.

Kam po utopiji?

Zgodovinopisna vrednost Očrta je v luči sodobnih spoznanj in metod nična, saj gre za tipičen, a nekoliko zakasnel primerek tako imenovane »domnevne zgodovine«. Ta v 18. stoletju nadvse priljubljen filozofski žanr, ki so ga poleg Condorceta uporabljali Rousseau, Mandeville, Locke, Hume, Adam Smith, Herder, Condillac ter d’Alembert, skuša ob odsotnosti zgodovinskih virov pojasniti tedanjo določeno družbeno pojavnost z domnevnim ugotavljanjem njenega izvora in razvoja, navadno družbenosti, politike, ekonomije, jezika itd. Njegova takratna nemajhna prednost je bila, da so teoretiki vrzeli v zgodovinskem vedenju namesto z metafizičnimi postavkami Božje Previdnosti ali Božjega posredovanja, kot je bila dotedanja praksa, zapolnili z domnevami in se na ta način izognili teološkim razlagam družbene pojavnosti. Zato so domnevne zgodovine filozofski in ne zgodovinski žanr, njihove teze in sklepe pa moramo danes, preden jih sprejmemo, podvreči kritični primerjavi z ugotovitvami sodobnih ved, zgodovinopisja, antropologije, psihologije, nevroznanosti, lingvistike itd., odvisno seveda od obravnavane tematike. Condorcetovi vodilni tezi, da znanstveni napredek s sabo prinaša moralni napredek ter da je napredek kljub padcem družb v barbarstvo dolgoročno progresiven in neizogiben, so ugovarjali teoretiki devetnajstega (Thomas Malthus in Friedrich Nietzsche) in dvajsetega stoletja (Georges Sorel, Karl Popper), od sedemdesetih let dalje pa se je fokus teoretske kritike prestavil na tehnološko, ekonomsko in materialno rast človeštva, ki prehitro porablja neobnovljive naravne vire in intenzivno uničuje okolje (Nicholas Georgescu-Roegen, Serge Latouche, Mauro Bonaiuti). Še zadnji upi o inherentni povezanosti znanstvenega napredka z moralnim pa so bili dokončno ovrženi z nastopom druge svetovne vojne in razkritjem grozljivih razsežnosti holokavsta. Z iznajdbo in masovno produkcijo jedrskega orožja je človek sam postal tista naravna sila, ki je razrušila Condorcetove »splošne zakone tega sistema«, ki so človeštvu zagotavljali neizbežnost njegovega celostnega napredovanja. Možnostma napredovanja in barbarskega nazadovanja človeštva se je s tem pridružila še možnost njegovega samouničenja.

Prejšnje stoletje se je začelo z utopijo, zdajšnje je začeto z nostalgijo. A vrnitev v domovje preteklega časa ni mogoča, kajti človeštvo se nezadržno razvija, naj bo na boljše ali na slabše, naprej. Poveličevanje romanticizirane predmodernosti, značilno za nostalgično politično zavest, in prav tako vera v neizbežne utopije, sta človeštvo nekoč že povedli v najtemačnejše kraje, prva v fašističnih, druga v komunističnih totalitarističnih inačicah, zato je pri obeh perspektivah potrebna skrbna previdnost. Toda, kot sklene ameriški filozof Richard Rorty za Novo zavezo in Komunistični manifest, »[s]podletele prerokbe so pogosto navdihujoče branje.« Enako smemo reči za Condorcetov Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha, ki nas, obogatene z izkušnjami poznejše preteklosti, še vedno zmore spodbuditi: če njegovo osnovno idejo nujne utopične dovršitve sveta interpretiramo kot še zmeraj aktualno možnost moralnega, kulturnega in političnega napredka človeštva, smo na pravi poti k ovedenju naše moralne dolžnosti, da si kot posamezniki in kot družba po najboljših močeh prizadevamo za pravičnejši svet. Projekt razsvetljenstva mora ostati in še vedno ostaja nedokončan.

O avtorju. Rok Plavčak se je rodil v znamenju obada in ne verjame v biografije. Po uspešno opravljenem praktičnem pouku na Aristipovi akademiji, se je vadil pri učencu njegovega sošolca Antistena, skrivoma pa obiskoval zloglasno Schule des Verdachts. Ker je strasten pristaš avtodidaktizma, ima mnogo učiteljev in učiteljic, zaradi naklonjenosti razumu in jeziku pa veruje v antropocentrični univerzum. Je tudi kritični … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Promet s knjigo (drugič)

    Primož Čučnik

    Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, … →