Martin Heidegger in njegovo (pre)človeško mišljenje

Martin Heidegger, Kaj se pravi misliti? Prevod Aleš Košar. Ljubljana: Založba Filozofske fakultete, 2017

Jernej Kaluža

Heideggrov način mišljenja preči določena dvojnost: po eni strani v njegovem pisanju odmeva okolje gozdov, čistih potočkov in zasneženih vrhov, po drugi strani pa začutimo tudi preteče brnenje turbin, motorjev in elektrarn. Ravno odpor, ki pa je na nek način tudi fascinacija, ki ga Heidegger kaže do vzpona moderne tehnike, je tisti, ki morda najbolj opredeljuje njegovo življenjsko, pa tudi filozofsko orientacijo. Heidegger je mislec, ki noče pisati s pisalnim strojem (kar analizira Jacques Derrida) in mislec, ki raje planinari in filozofira s kmeti Črnega gozda, kot da bi se udeleževal posvetov o aktualnih družbeno-političnih vprašanjih (o čemer piše Rüdiger Safranski). Ko ga beremo, začutimo tudi njegov specifičen proces produkcije, ki se zdi z gledišča današnjega omreženega intelektualca kot prazgodovina: čutimo dolgčas dolgih nočnih ur, v katerih je vsaka beseda skrbno premišljena, tekst pa se razvija na analogen način, ki je možen samo ob pisanju na roko: vsak stavek sledi iz prejšnjega, misel se prebija na plano počasi in skozi sam proces pisanja, osnovno vprašanje pa se ne razreši, temveč nekako zavozla samo vase. Iz izolacije in odtujenosti od aktualnih dogodkov morda izhaja tudi njegovo simpatiziranje z nacizmom in antisemitizem, ki je postalo zopet aktualno ob nedavni objavi njegovih Črnih zvezkov.

 

Heidegger je bil torej nekako »zastarel« že v svojem času in njegova zastarelost pride še bolj do izraza danes, ko v teoriji prevladujejo teksti polni referenc in tehničnega izrazja, ki so umreženi bodisi v znanstvene bodisi v širše družbene, aktualne debate. S stališča današnjega bralca se zdi razlika med Heideggrom in sodobnostjo večja, kot je razlika med Heideggrom in Descartesom ali Aristotelom, torej večja, kot so vse notranje razlike v več kot dveh tisočletjih zgodovine filozofije. Njegova ideja o koncu metafizike s tega vidika dobi povsem drugo, zelo konkretno podlago: Heidegger je morda res zadnji klasični filozof, ki zaključi epoho neke forme mišljenja, ki je trajala od stare Grčije pa vse do začetka 20. stoletja.

 

Toda ta zastarelost je po drugi strani tudi tista, ki dela Heideggrovo misel (z gledišča današnje misli) tako aktualno: zveni kot misel z neke »druge strani«, kot povsem tuja misel, ki nima ničesar skupnega z današnjim mišljenjem, ki je očitno že dokončno prešlo v neko drugo epoho (ne?)mišljenja. Heidegger nekje sredi (pred kratkim v slovenščino prevedenih) predavanj Kaj se pravi misliti? namreč izjavi, da pravo mislenje »ne vodi k nikakršni vednosti«, »ne prinaša nikakšne koristne življenjske modrosti«, »ne rešuje nikakršnih svetovnih ugank« in »neposredno ne podarja nikakršnih moči za delovanje«. Vprašamo se lahko, kaj (če sploh kaj) je pravo mišljenje, saj se zdi, da zgornje definicije pokrijejo vsa področja, ki se jim danes pravi misliti. Vendar pa je ravno to glavna Heideggrova stava: kar iz sebe najbolj da misliti, najpomiselnejše, je da ne mislimo. To, da ne mislimo, odteg mišljenja, po Heideggru prekaša »aktualnost vsega aktualnega«. Presenetljiva aktualnost Heideggra se tako najbolj eksplicitno kaže, če njegovo misel postavimo ob bok sodobnih teorijam akceleracionizma, umetne inteligence in novih medijev, ki čisto po drugi poti pridejo do istega spoznanja: človeško mišljenje izgublja boj z nekim na novo porajajočim, ne-človeškim mišljenjem. To je mišljenje tehnike same, ki sicer izhaja iz človeškega (racionalnega) mišljenja, vendar pa ga na ključni točki tudi prekaša in na specifičen način prelisiči.

 

Kot izpostavi Dean Komel v spremni besedi k Heideggrovim predavanjem, »računajoče mišljenje«, kateremu se Heidegger zoperstavlja z »osmislitvenim mislenjem«, namreč ne pomeni »le kake preračunljive ali zvijačne pameti, ki naj bi posebej izstopala v naši dobi, marveč račun, ratio, ki je povezan s tisto poštevanko biti, s katero je pridobivanje na moči in opolnomočenje moči edino in vse, kar šteje«. Prelisičenje človeka izhaja ravno iz tega, da človeško mišljenje, ki v osnovi teži po moči in vse podredi preračunavanju, postane nemočno in izgubi v boju z umetno inteligenco in to ravno zaradi tega, ker si preračunljivo želi moči. Poenostavljeno rečeno: računalniki so pač neprimerno boljši od človeka v računajočem mišljenju in vseh ostalih oblikah kalkulacije. Problem torej ne poteka med preračunljivcem (kapitalistom) in pristnim nepreračunljivim človekom, temveč postaja človek nasploh vse bolj odvisen od nekega nečloveškega, avtomatskega preračunavanja. Kot izpostavlja denimo Primož Krašovec v spisu Tujost kapitala, je sama nečloveška instanca kapitala tista, ki sili v vsesplošno sledenje lastni konkurenčni logiki in po nujnosti določa tako delavski razred kot razred kapitalistov. Kapital je tu nečloveški alien, ki izza hrbta grozi človeku v istoimenskem filmu. Spopad med umetno inteligenco in človekom, ki ga pogostokrat prikazuje futuristična znanstvena fantastika, se je po tej interpretaciji v veliki meri že zgodil. In človeško mišljenje izhajajoče iz metafizike, ki postavi voljo kot temelj, v njem izgublja ravno zato, ker je v želji, da si iz vsega naredi nekaj, kar je »na voljo«, človeka naredilo za brezvoljnega in nemočnega.

 

Po Heideggru je obrise tega epskega spopada prvi zaznal Nietzsche, ki trenutek zatona človeka izenači s trenutkom, »ko se človek nameni prevzeti gospostvo nad Zemljo v celoti«. Toda ta želja po obvladovanju iz človeka naredi poslednjega človeka: »Iznašli smo srečo« – pravijo poslednji ljudje in mežikajo.« V njih se zlahka prepoznamo: poslednji ljudje s(m)o ljudje propadajočega Zahoda, ljudje majhnih ugodij, priročnih aplikacij, ljudje, ki seštevamo svojo srečo, kopičimo lagodne trenutke in raje kaj dosti ne mislimo. Toda »puščava raste« in »gorje temu, ki puščave skriva«, nadaljuje Nietzsche. »Opustošenje Zemlje lahko gre skupaj z zasledovanjem najvišjega življenjskega standarda človeka kot tudi z organizacijo enoličnega stanja sreče vseh ljudi. Opustošenje je lahko isto z obema in kar najbolj nedomačno kroži povsod, namreč tako, da se skriva«.

 

Nemišljenje poslednjega človeka se kaže v nemoči razločevanja med občutkom obvladovanja, ki ga v nas zbujajo zmožnosti »naše« tehnologije in dejanskim neobvladovanjem situacije, ki se kaže v tem, da v svetovnem merilu ni človeške instance, ki bi se lahko zoperstavila tujosti preračunljivega mišljenja kapitala kot paradigmatskega primera umetne, nečloveške inteligence. Kaže se v tem, da človeško mišljenje ni zmožno ustaviti avtomatizma procesov, ki jih je samo začelo in ki zaznamujejo tako imenovano dobo antropocena in za katere okoljska znanost lahko z vso preračunljivo natančnostjo pokaže, da bodo slej ko prej pripeljali do tega, da na zemlji ne bo več prostora za človeka in možnosti za človeško življenje. Kaže se skratka v tem, da človek ni več gospodar sveta oziroma da človek sploh ni več človek, v kolikor njegovo človeškost definiramo ravno glede na zmožnost mišljenja: izdelovanja pomena, oblikovanja pogojev lastne eksistence in zamišljanja ter projiciranja lastne prihodnosti.

 

Po Heideggrovi interpretaciji, bi se lahko vsem tem izzivom zoperstavila le Nietzschejeva »nova gospodujoča kasta«, nadčlovek, ki naj bi se usposobil, »da v prihodnje postane gospodar Zemlje, tj. da v visokem smislu upravlja možnosti moči, ki prihajajočemu človeku pri-padajo iz bistva tehničnega preoblikovanja Zemlje in človeškega delovanja«. Ravno na tej točki pa se je vredno zaustaviti in se, podobno kot Heidegger na njegovih poljskih poteh, nekoliko zamisliti. A ni bila namreč ravno preračunljiva želja po prevladovanju in gospodovanju tista, ki je človeka pripeljala v nezavidljiv položaj v katerem postaja sam vse bolj podrejen zakonitostim nečloveškega preračunavanja? Ali ne bi še enkrat zapadli v isto past, če bi kot ločnico med poslednjim človekom in nadčlovekom postavili ravno zmožnost nove vzpostavitve gospostva nad Zemljo in tehnologijo?

 

V tem kontekstu se zdi, da Heidegger občasno preveč stavi na človeka in ostaja, z Nietzschejevimi besedami, še vse preveč človeški. V epskem spopadu med človekom in tehnologijo ostaja povsem zvest lastni vrsti in se z njo v celoti identificira, kar se kaže tudi v vztrajnih poskusih zastavitve človeškega mišljenja kot nečesa, kar je povsem drugačno od avtomatizma živali na eni in tehnologije na drugi strani. Morda je Heidegger identično napako storil tudi v svoji epizodi simpatiziranja s nacionalsocializmom, v kateri je, kot pokaže Peter Trawny, antisemitizem prodrl v njegov miselni sklop prav v trenutku, ko je v judovstvo projiciral svojo kritiko tehnike in v njem uvidel »preračunljivost kot način življenja« in »izgubo sveta« [Weltlosigkeit]. Če je torej italijanski fašizem v veliki meri izhajal iz futurizma in anti-humanizma, je, prav nasprotno, Heideggrov (spiritualistični) nacionalsocializem, kot ga poimenuje Derrida, ki sicer nikoli ni postal kakšna uradna ideologija, fašizem s tradicionalnim, človeškim obrazom, ki se porodi iz samega srca humanizma. Ta zdrs pa njegovega mišljenja nikakor ne naredi za irelevantnega, temveč nasprotno, za še bolj intrigantnega, saj izpostavi nerazločljivo polje med nevarnim in odrešilnim, po katerem se je Heidegger vseskozi gibal in kateremu se ne moremo izogniti tudi danes. Izpostavi tudi specifičnost človeškega mišljenja, ki se (za razliko od umetne inteligence) lahko kdaj tudi zmoti in zaide.

 

V nasprotju z idejo, da se je potrebno v boju med človeškim in nečloveškim mišljenjem trdno postaviti na eno in edino pravo stran, na stran človeka, je torej morda prava orientacija ravno mišljenje tretje poti, ki skuša namesto prevlade ene strani misliti ponovno vzpostavitev ravnovesja. Pri tem pa mora človeško mišljenje priznati, da je zgolj ena izmed vrst mišljenja ter se otresti ideala prevladovanja in želje po vrnitvi v »stari red« teološke hierarhije bivajočega na vrh katere mišljenje skozi mišljenje postavi samo sebe. V tem kontekstu se je morda potrebno bolj oprijeti drugega aspekta Nietzschejevega nadčloveka, kot ga tematizira Heidegger, po kateri je nadčlovek tisti, ki je osvobojen maščevanja in »nejevolje volje, proti času in njegovem ’bilo je’«. Morda je zato pravi izziv za mišljenje priznanje ireduktibilnosti časa, opustitev sanj o stari slavi mišljenja in odprtje za tuje mišljenje umetne inteligence, ki našemu mišljenju predstavlja tisto pomisljivo, tisto, česar (še) ne zmoremo misliti.

O avtorju. Jernej Kaluža je povprečen človek brez pretiranih posebnosti. Ima dva otroka, živi v predmestju, dela v pisarni. Rad ima vso hrano, vso glasbo in nima najljubše živali. Doštudiral je filozofijo in ta poklicna deformacija zaznamuje tudi njegov način izražanja.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Žarišče v ustih

    Vincent Sauer

    Pesnik Aleš Šteger se v svojem zapisniku izpostavlja omotici sodobnosti.

  • Neznosna lahkost ne-bivanja

    Silvija Žnidar

    Vsekakor je Machado de Assis avtor, o katerem moramo še več govoriti, ga brati, kateremu se moramo vselej znova približati na različne načine, saj se nam fiksni pomen vselej izmika, hoče sodelovati v igri uničevanja in sestavljanja, grajenja in minevanja.

  • “Ni nujno biti sam, da si osamljen”

    Jörg Plath

    Tudi v Vojnovićevem novem romanu Figa beseda ponovno teče o Jugoslaviji, o kateri večina, ne zgolj v Sloveniji, ne želi več slišati. Avtorja seveda ne moremo psovati kot “Jugoromantika”. Vojnović, ki se je rodil šele leta 1980, tik pred Titovo smrtjo, namreč ne želi povratka nazaj.