Marginalizacija margine

Drago Jančar, Maj, november. Ljubljana: Modrijan, 2014.

Anja Radaljac

Diskurz o vprašanju in problemih mladih – in vprašanje generacije, ki se nanj navezuje – je eno tistih, s katerimi se pogosto precej nemarno opleta. Mladi, pogosto razvrščeni v nepregledne, nenehno množeče se generacije v splošnem družbenem diskurzu izgubljajo individualnost in subjektiviteto, na generacije se namreč pripenjajo tudi generalizacije, preko katerih dobimo stereotipno podobo sodobnega mladega odraslega. Problematično je, da se mladim pogosto odvzame glas, izključeni so iz (političnega, ekonomskega, družbenega …) dialoga, hkrati pa se o tej skupini ogromno razpravlja ter le malo stori. Vzpostavi se podoba neangažiranega, pasivnega, narcisoidnega mladega odraslega, ki se mu nasproti postavi negostoljuben svet, v katerem nima možnosti za zaposlitev oziroma finančno varnost. Tovrstno prikazovanje je problematično predvsem zato, ker spregleduje stanje, kakršno v resnici – sodeč po raziskavah, pa tudi osebnih izkušnjah – tudi je. Stanje torej, kjer so mladi pogosto tudi aktivni, družbeno in politično angažirani, premorejo globok uvid v družbeno stanje ipd. – tovrstnih mladih odraslih ni malo, vendar se o njih redko govori. Kadar se, se jih redno izpostavlja kot »glasove generacije«, ki znajo artikulirati neugodno stanje, s čemer pa se jim v istem hipu že zapira možnost za dialog, nekako v smislu: Krasno si povedal(a), tako je. Nimamo kaj dodati. Sedi, pet.

Podobno generalizacijo je zaznati tudi v novem Jančarjevem romanu Maj, november. Osrednjemu junaku romana Cirilu Kraljeviču je odvzeta subjektivnost in težko bi rekli, da je zares individuum; je nekakšna literarna konstrukcija, grajena iz skupka stereotipnih predstav o mladih v Sloveniji. Je tipični pasivni junak, pri katerem je pasivnost prignana do skrajnega roba; deluje skorajda kot karikatura. Vendar – karikatura česa? Posmeh čemu? Položaju, v katerega so potisnjeni mladi umetniki (ali mladi izobraženci ali mladi na sploh) v sodobni Sloveniji?

Ciril nima v življenju nobenega jasnega cilja, kljub temu, da je štiri leta (do diplome mu manjka le en sam izpit) študiral etnologijo na filozofski fakulteti, je njegov uvid v družbeno dogajanje primeren osnovnošolcu; ne razume niti osnov ekonomije, ne pozna osnov kapitalističnega (ali, bolje – neoliberalističnega) sistema, ne razume poslovanja, temeljev investicijskih postopkov in naivno, brez premisleka ter brez vsakršne drže, ne da bi se spraševal, kaj in zakaj to počne, je pripravljen opravljati naloge kurirja, ki mu jih naložijo v podjetju, v katerem je zaposlen. Pri tem je nenavadno tudi to, da je zaposlen kot kurir – dobesedno prenaša pošto. Prenaša pošto v času, ko večina poslovanja poteka preko elektronske pošte, in prenaša pošto, ne da bi se mu zazdelo to karkoli sumljivo. Dolgo naivno verjame, da je direktor podjetja resnično dober človek, podobno naivno dojema tudi preostale ljudi v okolici in šele potem ko grobo odpustijo inženirja in partnerja v firmi D&P Investments, sprevidi, da morda vse le ni čisto v redu. Odloči se oditi, pa naposled vseeno ostane. Na koncu romana umre v prometni nesreči, ki jo zagreši, ko se odloči, da bo vozil tako rekoč v polsnu, po dveh neprespanih nočeh.

Vidimo lahko, da gre za lik, ki je pasiven, v svetu izgubljen, neangažiran, naiven, celo neumen in infantilno verjame v možnost violinske kariere na Dunaju. Če Cirila razumemo kot svojevrsten glas generacije, se zdi, da je današnja generacija ljudi, starih med dvajset in trideset – se pravi današnjih mladih odraslih – zares nepomembna in neperspektivna. Ne toliko zato, ker je svet okoli njih takšen, da jih zavrača in ovira, temveč zaradi notranje, iz njih samih izhajajoče ovire; nimajo namreč stika z realnostjo, so neodgovorni, leni in zmedeni. Iskreno: če bi se sama morala odločiti, ali bom v službo sprejela Cirila Kraljeviča, bi tega nikakor in pod nobenim pogojem ne storila.

Pa si poglejmo malce še, kakšna je Slovenija, ki jo slika Jančarjevo besedilo. V romanu Maj, november se srečamo s tremi mladimi; Cirilom, Mileno in Baritonom. Milena je takoj po spisani diplomi postala asistentka na svojem oddelku, Bariton pa si je v nekaj kratkih (predvidoma šestih) letih postavil uspešno podjetje, kupil hišo, se poročil in dobil dva šoloobvezna (!) otroka. Ciril, ki študija ni končal, na začetku romana igra violino na ulici in mimo njega pride Dobernik, slovenski podjetnik, ter mu nameni nekaj drobiža. Ker se mu Ciril zahvali v slovenščini, Dobernik zanj izkaže zanimanje. Cirila na vrat na nos odpelje nazaj v Ljubljano, Ciril ne da bi dvakrat pomislil pusti svoje življenje na Dunaju in Dobernik mu v Ljubljani zagotovi službo.

Pod črto: vsi trije mladi so, pravzaprav – tako ali drugače – dobro preskrbljeni. Celo naš naivni, zmedeni Ciril brez ciljev in brez kakršnekoli notranje motivacije. Družba je do njih torej sprejemajoča in odprta. Roman, ki si zada, da bo preučil življenje nekega mladega moškega in preko njegove osebne zgodbe nekaj povedal tudi o njegovem socialnem okolju, s tovrstnim slikanjem družbene »realnosti« prelaga odgovornost za nezaposljivost izključno na ramena mladih samih. Za zgled sta postavljena Milena in Bariton, ki sta s pridnostjo, ambicioznostjo in aktivnostjo dosegla izjemne karierne uspehe (ter finančno varnost).

Skrajno problematično je tudi tovrstno shematsko slikanje mladega umetnika – zlasti zato, ker je umetnik – kot družbeno nekoristnega, neartikuliranega, brezciljnega, nemotiviranega, naivnega, trapastega itd. Nismo torej soočeni le s stereotipom izgubljenega predstavnika izgubljene generacije mladih, temveč smo priča tudi klišejski upodobitvi mladega umetnika, pri čemer so to klišeji, ki jih Jančar izbere iz nabora najsplošnejšega diskurza, ki umetnike prepoznava kot lene postopače.

Uporaba klišejev in stereotipov je pravzaprav nekaj, kar se v roman precej močno zapisuje, ne le na ravni osrednjega lika v romanu. Naletimo na stereotipizirano podobo feministke, ki ima široka ramena, je prevelika, ima močne kosti, je ukazovalna, seksualno prebujena in prav nič ženstvena, ženske so namreč majhne in nežne, pa lepo pojejo (tudi eno tako najdemo v romanu). Ženski liki so, pravzaprav, še ena od perečih točk romana, kajti niti ena nima lastne osebnosti in niti ena ni celovita – vedno je nujno cepljena na moškega. Omenjena feministka, Dobernikova hči Feliks (vidite – njeno ime je v moški obliki), je prikazana primitivno sarkastično, seksistično in celo obsojajoče, feminizem je posredno prikazan kot nepomemben in nepotreben. Feministki Feliks se nasproti postavlja mila Milena, ki postane ljubica svojega profesorja – je torej v njegovi senci, on ima nad njo intelektualno premoč, hierarhija spolov je jasna. Srečamo se tudi z idealizirano, ženstveno žensko, ki je zapeljiva, nežna, ljubeča, razumevajoča – da, to je ta, ki lepo poje.

Bilo bi krivično reči, da so moški liki manj stereotipni; o Cirilu smo kajpak že pisali, a v romanu se srečamo z naborom pravih moških, to je takih, ki so poslovno uspešni, imajo relativno moč, so premožni, avtoritativni in odločni. Bojijo se le svojih žensk – in to žal ni le slaba šala. V ta nabor bi lahko med drugim vključili Dobernika, Baritona in profesorja Toplarja. Tu so – kot češnja na torti – tudi leni Bosanec Esad, ki nič (dobesedno nič) ne dela, veliko preklinja, je prepirljiv in neumen, pa zlobni, okrutni podjetnik in ubogi, trpinčeni gradbeniški delavci itd.

Za nameček, kakor da banalnost idejne zasnove, ignorantski odnos do problematike, ki jo roman popisuje in rokohitrski liki ne bi bilI dovolj, ni zares jasno, kaj se je v tem romanu zgodilo z Jančarjevim jezikom. Četudi ohranja zgoščenost in nekakšno plastičnost pripovedi, se zanj tipična ponavljanja nekaterih podatkov, preko katerih se v njegovih delih pogosto gradi atmosfera ali se skozi detajle vzpostavlja neka idejna polnost, v tem romanu ne obnesejo. V Maj, november Jančar ne najde nobene posebne izhodišče (sidriščne) točke, nobenega zares pomenljivega detajla; ponavlja skorajda naključne drobne predmetnosti, ki morda (vsekakor ne vselej in ne vse) delujejo prvič, vsekakor pa z vsako ponovitvijo le izgubljajo svojo moč. Dajejo vtis žalostno spodletelega pisateljskega postopka, preko katerega naj bi se utrjevala neka specifična atmosfera ali razraščala sporočilnost. Vsekakor roman ne daje občutka, da je Jančar karkoli izgubil na slogovni ravni – zdi se, da preprosto zares ne pozna tematike, o kateri je pisal, da vanjo nima uvida, da je ne razume in da ga – pravzaprav – niti ne zanima in se mu ne zdi posebej pomembna. Težko bi si drugače odgovorila na vprašanje, zakaj se Jančar o temah, ki jih obravnava, ni podrobneje pozanimal – in ni se, očitno se ni.

Na to kaže tudi občutek, da se roman dogaja nekoč v preteklosti, vsekakor še globoko v preteklem stoletju. Atmosfera je zatohla, roman pa zaznamujeta tudi popolna odsotnost tehnologije (posebej zastarelo deluje komunikacija po klasični pošti) ter upočasnjenost; roman med drugim zaznamuje nenavadno počasen pretok informacij, ki daje občutek, da je Ciril junak nekega drugega časa. Edino hitra omemba »Slovenske pomladi« kaže, da gre res za sodobno Slovenijo.

Ali Jančar ve, kakšen roman nam je tokrat ponudil? Ali je vse te konstrukte vanj vnesel zavestno? Se je namerno odločil, da bo bralca, podobno kakor svojega osrednjega junaka, v nekakšni podcenjevalni drži divje zasipal s številom informacij in razlagami dogodkov? Je sploh pomembno, ali je ta roman takšen namerno ali nekako po nesreči? V vsakem primeru imamo na trgu roman, ki marginalizira marginalne skupine, ne da bi bil o njih vsaj dodobra poučen – mar ni to samo na sebi (ne glede na vzrok) dovolj žalostno?

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • janičar pravi:

    hav der ju, ajm antačbl

  • postmodernistični transrealist pravi:

    šit hapend

  • jaka krel pravi:

    Mislim, da recenzentka, ki tudi sama piše romane, v istem letu, ko je izšel njen roman, ne bi smela objavljati kritik svojih tekmecev. To se zdi neetično. Omenja neindividualnos glavnega junaka, nekakšno zlepljenko stereotipov. Tudi njena ženska junakinja iz njenega romana je prav taka: neindividulna, zlepljenka. Težko je reči, da Jančar ne bi poznal tematike svojega romana in da ne bi reflektiral tega sveta mladih, ki se vraščajo v svet odraslih. Navsezadnje ima hčer teh let. Če bi bila kritičarka v službi v večjem podjetju, bi vedela, da imajo med zaposlenimi tudi kurirje. V podjetju, kjer sem zaposlen, imamo računalniški center in tri kurirje. Včasih je v kakem stereotipu tudi resničnost, včasih so mladi tudi pasivni … Vzeti svojo ddoživljanje resničnosti za edino resnico, je spet naivnost in narcisoidnost, in spet pademo v stereotipe. Težko je spisati delo univerzalne sporočilnosti, Jančarjev roman to ni, vseeno pa je zajel segment, ki je za nekatere še kako resničen. Ne vem, zakaj se je odločil ravno za to okno fokusiranja, sem pa prepričan, da ne zaradi pomanjkljivega uvida v stvarnost, ki jo opisuje.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poslednja pesem o tebi

    Dijana Matković

    Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem … →

  • Kdo govori, kdo piše*

    Andrej Blatnik

    Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo … →

  • Smrekov lubadar

    Uroš Zupan

    Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Izdelava: Pika vejica