Manj je več

Izar Lunaček, Sveto in smešno. Ljubljana: Založba ZRC in Zavod Stripolis, 2020

Katja Štesl

Zanimanje za nefikcijske stripe narašča, navdušeno bralstvo skrbi za dostojno prodajo, novinarji izpostavljajo »možnosti zapostavljenega medija« in ta resničnostna matrica dosega tudi domače ustvarjalce. Nedavno ji je podlegel Izar Lunaček s stripovsko predelavo svoje filozofske doktorske disertacije Vrnitev ciklizma in popularna kultura z naslovom Sveto in smešno. V njegovem primeru nefikcijskost pomeni didaktičnost in teoretsko ter zgodovinsko preverljivo informativost. Na mesto stripovske biografije velike zgodovinske osebnosti ali pričevanjske reportaže o prelomnem dogodku je tukaj postavljena humanistika.

Skicozna risba, kakršne smo pri Lunačku že vajeni, deluje spontano in sproščeno, žive in goste barve pa strip prej obremenjujejo, kakor da bi ga dovrševale. Črne linije ploskovito zapolnjuje omejena paleta rumene, rdeče in modre. Namesto da bi barve poskrbele za lažje razločevanje med liki ali pripovednimi ravnmi, imamo v stripu opravka z nerodno nasičenostjo. Obstajajo scene, ki jim tovrstni poudarki pritičejo, a prepogoste bralca odmikajo od vsebine. Slog je konsistenten, razen v maloštevilnih ponazoritvah realno obstoječih stripov, denimo kadar je kot primer upodobljen strip Krazy Kat, prerisan v imitaciji avtorjevega sloga in enaki paleti.

Elementi stripovskih strani so svobodno razpršeni po kvadratnih belinah brez robov okvirčkov, kar pripomore k zračnosti stripa. Večinoma nedefinirani dogajalni prostori se brez ozadij sunkovito izmenjujejo. Strip odlikuje obvladovanje različnih pripovedovalskih ravni, ki se neopazno izmenjujejo v situacijah, najbolj koristnih sporočilnosti. Pripoved je tronivojska, izmenično nam govorijo »resnični« Izar Lunaček, njegov predavateljski alter ego ter raven vključenih ponazoritev in zgodovinskih primerov.

Mimobežno uporabljene besedne zveze, kot so »samoohranitvena potlačitev«, »sublimirana strast«, »potlačeni nagoni«, »obsceni nadjaz« ali »cenzura ugodja«, imajo v kontekstu svojega stvaritelja običajno določen pomen, kar pa se avtorju ne zdi vredno razlage. Zato ni povsem jasno, kdo je ciljna publika tega stripa: tisti, ki vé, ali tisti, ki (še ne) vé. Kakorkoli; vedeži pridobijo užitek ob prepoznanju že znanega, nevedneži pa se sicer ničesar ne naučijo, si pa lahko v nekem njim smiselnem kontekstu referenc pojem razložijo in s tem svojo interpretacijo bolj ali manj približajo izvornemu pomenu. Na več mestih lahko zaslutimo nekakšen avtorjev dvom glede intelekta publike; posledično dodatno pojasnjuje, s čimer zaplete rdečo nit in povzroči zmedo. Pripovedovalec predvideva, da bralcu posredovane informacije zaradi svoje specifičnosti morda niso povsem razumljive, kar skuša popraviti z verigo popreproščenih razlag. Edino kadar se vključeni zgodbi priključi pripovedovalčev komentar, ki jo osmisli v kontekstu obravnavane tematike, se zdi bralcu rafal dodatnih informacij retrospektivno smiseln.

Obseg snovi, na kateri strip temelji, je najbrž njegova največja šibkost. Na kratko: opravka imamo s preobiljem. Informativnim, vsebinskim, likovnim. Bralcu je že po prvem poglavju jasno, da tole ne bo branje na mah, kot je pogosta praksa pri stripih. Znajde se namreč v zoprni situaciji, ko je bil za njegovo vlogo mišljen … no, en tak sodoben humanistični izobraženec. Strip pa obenem daje vtis, da je primeren prav za vsakogar, ki ga ta vsebina zanima dovolj, da bi o njej rad izvedel še kaj. Strip je zato tudi opremljen s seznamu virov podobnim komentiranim pripisom, s pomočjo katerega lahko radovedneži poiščejo širši kontekst misli kakega v stripu omenjenega misleca.

Preobilje se navezuje tudi na za Lunačka sicer značilni »lulčkasti« slog, ki ga tu tudi vsebinsko dopolnjujejo seksualizirane šale. Nemotivirana ekscesna raba tovrstnih prizorov v ponazoritvenih primerih spada pod specifičen profil humorja, ki iz družbe počasi izginja, ker se nanj čedalje manj ljudi odzove z iskrenim smehom. Gibanja za odprto in nestereotipizirano prikazovanje spolnosti, ki je seveda lahko tudi smešna in zabavna, ni pa samo to ali vselej tudi to, so pri mlajši generaciji dobro opravila svoje delo, »žgečkljive fore« so smešne samo še na boomerzlomu. Razumevanje nerodnega, bizarnega ali stereotipno tradicionalnega seksa kot smešnega je stvar osebnih preferenc, socialnih izkušenj in načina dojemanja humorja. Morda pa v primerih umetniških obdelav materiala tudi nenamerno posnemanje preverjenih in ustvarjalcu ljubih vzornikov z njegovega lastnega referenčnega polja. V izogib morebitnemu nesporazumu – Lunačkov odnos do seksualnosti je v tem stripu nedvomno odprt in prijetno sproščen, kar je očitna kakovost dela. V njem se kot problematična bolj ali manj kaže le količina tovrstnih vložkov, sploh v luči dejstva, da spolnost ni osrednja tema stripa. Različni ponazoritveni in dialoški dodatki ter zastranitve pa so vendarle dobrodošli, saj bi bil strip, če bi ga sestavljali le poante in sklepi, skrčeni na najpomembnejša dognanja, najbrž neberljiv ali v najboljšem primeru suhoparen.

Avtor je mojster aktualizacij z imenitnim dodatkom premišljenih besednih iger ter trapastih dobesednosti, ki iz bralca vabijo sosedom moteč smeh. Ko junak v pripovedki severnoameriških ljudstev, ki je v stripu uporabljena kot eden od ponazoritvenih primerov, odkoplje bojno sekiro, zraven poje: »Hej, sekirca, zagodi, naj odmeva povsodi …« Ritualna seansa v Svetem in smešnem postane konferenca, ples tančic pa striptiz. Humorni vložki odlično funkcionirajo kot spodbuda k nadaljnjemu branju, obenem pa gre tudi za hiter mentalni premor od sicer informativne vsebine. Tovrstni avtorjevi smešni dodatki seveda sovpadajo tudi s temo stripa, pravzaprav so obstranske smešnosti nasploh najpogostejša skupna točka različnih pripovedovalskih ravni, uporabljenih v stripu. Ob tem je drugi naslovni pojem strahu žal deležen nekaj manj pozornosti.

Izjemno nagrajujoča je aplikacija dotlej predstavljenih dognanj na sodobnost v poglavju »Sodobni sleparji«, saj prebrani vsebini dá ciklično-kavzalni smisel, s tem pa tudi angažma. Gre namreč predvsem za kritiko kapitalizma, »čiste amoralnosti trga« ter fleksibilnosti položaja na njem. Jasna kritika žive, a nič kaj živahne aktualnosti se kaže v prizoru, kjer pred političnim govornikom ganjen član množice vzklika: »Ja, omejite nas! Preveč svobodni in pohlepni smo!« ter »Še kako korono!« Neimenovana karikatura Trumpa, označenega z govorico (»zgrabimo svet za muco«), avtorju rabi kot primer »smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec, preračunljive in koristoljubne zveri«. Ko se predsednik pojavi skupaj s Hitlerjem, sta upodobljena tipsko, kot dve plati istega kovanca – »obsceni führerji« na eni in »po neumnem okronani burkeži« na drugi. Aktualizacija se v izogib obupu, ki bi znal zajeti bralca po branju, izteče v bolj radostne in pomirjajoče vode, pri čemer je vseskozi poudarjan »vsakodnevni« pomen kulture. Stripar nas opomni, da s pogoltnostjo človeka sovpada zanemarjanje duševne zabave, politike pa, naj prepustijo smešenje poklicnim šaljivcem. Svetuje nam, da se omejimo sami in razmere izobilja izkoristimo za kak majhen priboljšek ter uživamo v »produkciji komičnega in drugega popa, ki je po količini in kvaliteti brez para v zgodovini«, k čemur prišteje sitkome, filme, risanke in stendap.

Knjiga med drugim obljublja zgodovinski pregled relevantnih dejstev ali dognanj, ki obenem rabijo tudi kot vzorčni primeri. Naučimo se, denimo, da je filozofija do 20. stoletja v večji meri zanemarjala (globalno univerzalen) humor in kako tanka je meja med HAHA in AAAA!, med smešnim in grozljivim. Avtor je vesten glede svojih teoretskih navdihovalcev; uporablja ideje z zeljnikov Bergsona in Freuda ter stališča »naših lacanovcev«, največ prostora pa je namenjenega Bahtinu in njegovemu karnevalu. »Zanj ima smeh svoj pogled na svet, enako samostojen, kot je resni, z lastno estetiko in ontologijo,« govori avtorjeva glava, čemur doda: »Za Bahtina je karneval ljudska dopolnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar cerkev in kralj izključujeta, tudi parodije njunih praks.«

Superkapsula Svetega in Smešnega je sproščen, neobremenjen jezik, zaznamovan natanko tam, kjer je to smiselno, avtorjev skriti as pa je zanimivost teme. Lok pripovedi pri bralcu spodbuja željo po védenju in ga karizmatično vabi k »samo še enemu poglavju«. V enaki vlogi so drobne obstranske zanimivosti, samozavestna prepričljivost pripovedovalca in občasni duhoviti metafikcijski ščepci. Zgoščenost, dinamičnost in obširnost teme sicer otežujejo lenobno branje tega stripa za sprostitev, a bralce nagrajujejo z izzivanjem smeha in novo dozo zabavnih dejstev za zdolgočasene prijatelje.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Katja Štesl je magistrica primerjalne književnosti, ki jo zanima sodobna, predvsem alternativna stripovska ustvarjalnost.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zabaven trk živih in živih mrtvecev

    Gaja Kos

    Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

  • SOS: Strip o seksu!

    Katja Štesl

    »In ko nehava govorit, rata vse skupi blazno resno,« skleneta aknasta novinca v eni izmed stripovskih anekdot v zbirki Fuč fuk francoske scenaristke Anne Baraou in risarke Fanny Dalle-Rive. Prevodna referenca na najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno o seksu najbrž ni naključna.

  • Štosersko-divjaški zalogaj

    Gaja Kos

    Graščina ima v rodni Franciji kar dvajsetletno tradicijo, snovalca scenarijev pa sta Lewis Trondheim, veliko ime (no, pravzaprav psevdonim) francoskega stripa, tudi ustanovitelj najvplivnejše francoske neodvisne strip založbe L’Associacion, in Joann Sfar, sicer tudi romanopisec in režiser.

Izdelava: Pika vejica