Manifestacija ob izidu revije IDIO7

Ljubljana, KUD France Prešeren, 30. 1. 2013

Jernej Županič

A ni fino, da imamo spet Generacijo?

Že nekaj časa je ni bilo, bi rekel – takšne, ki bi se zbrala okrog nove revije, se oblikovala v resno skupino z resnim skupinskim nastopanjem, takim ali drugačnim konceptom ipd. Zadnji med takimi morda Čučnik, Podlogar idr. iz tega kroga pred kakšnimi desetimi leti – tedaj brez svoje revije, a s skupno knjigo in skupnimi nastopi. Odtlej pa bolj samotni strelci. S čimer tudi ni nič narobe.

Ampak torej dogodek, predstavitev 7. številke Idiota in njegovega best of izbora. Oziroma »manifestacija« ob izidu, eden raznih malce pretencioznih detajlov. (Čeprav po drugi strani – tiskovka res ni bila, da bi človek rekel »predstavitev«, večer pa tudi ni bil samo literarni, pač pa tudi glasbeni – in to posrečeno: ne sicer tako dodelano kot kaki Podlogarjevi nastopi, ampak tu je šlo vseeno za ad hoc nabrano druščino – Uroš Prah, ki je vodil, je moral kdaj pa kdaj v dvorano povprašati, ali je ta in ta prisoten –, tako da vse skupaj seveda ni moglo biti tako dopolnjujoče se. In torej na koncu koncev glasbi ni bilo kaj očitati.)

Niti v resnici čemurkoli drugemu.

Začelo se je sicer resda za moj okus malce prekonceptualno, vsi v črnem, kaj pa vem, kako bi rekel, eksistencialistični – ostri mladi intelektualci, v ozadju elektronika, projekcija črno-belih risb od abstraktnih do kopulacijskih. Ne bom rekel hipstersko, malce preobloženo pa vendarle.

Ampak kaj bi, branja so bila dobra, atmosfera se je, zahvaljujoč Katji Perat, ki se je smejala ob neprimernih trenutkih, kar hitro zrelaksirala. Ne ravno do nivoja vaške veselice, ampak dovolj.

 

Branja so bila načeloma dobra, seveda z nihanji. Prozi sta bili mičkeno predolgi.

Izstopajoče slabe poezije ni bilo.

Prav tako ne izstopajoče slabega branja.

Izstopajoče dobra je bila poezija, in order of appearances, Gašperja Torkarja, Karla Hmeljaka, Katje Perat, Marka Matičetova, tj. bolj ali manj tistih z zbirko v pripravi, zbirko izdano oziroma zbirkama izdanima dvema.

Izstopajoče dobra so bila branja, po redu kot zgoraj, Gašperja Torkarja, Uroša Praha namesto Blaža Iršiča, Uroša Praha namesto Marka Matičetova, Blaža Iršiča samega zase, Tiborja Hrsa Pandurja.

Branja, ki niso bila tako posrečena, so bila takšna bodisi zaradi premočnih poudarkov, danih že v samih pesmih izpostavljenim mestom (češ, sicer poslušalci ne bodo štekali), bodisi zaradi preenakomernosti in prehitrosti, bodisi zaradi ne tako zelo dobre izgovarjave angleščine.

(Je pa ta ocena branj še bolj poljubna kot ocena poezije – ki je tu prav tako, priznam, povsem neargumentirana in površna – zato izpostavljam samo izstopajoče dobro –, torej ocena branj še bolj poljubna, saj lahko pri poeziji kot taki kot komparativist in kritik z vsaj malce kilometrine vendarle morda pretendiram na nekakšno avtoriteto/objektivnost; branje pa – kdo je sploh usposobljen za ocenjevanje branja? Radijci, najbrž?)

Tudi proza ni bila slaba, a je bila nekoliko predolga – vsaj za prozo, kakršna je pač bila: precej lirična in fragmentarna in nelinearna; dolgo časa lahko človek posluša predvsem prozo, v kateri se nekaj konkretnega zgodi, kjer nekdo nekomu nekaj reče in mu potem tisti drugi odgovori in tako naprej in torej vsemu skupaj ni težko slediti, saj gre pač za standardni tekoči narativ, kakršnih smo – dvournih – vajeni denimo iz filmov.

 

Izkazalo pa se je na koncu koncev – in še dobro! –, da je morda že res generacija in je že res revija, a da ne gre tu za nič monolitnega, za nikakršno vase zaprto šolo: poezija idiotov je vsebinsko in formalno raznolika približno toliko kot slovenska poezija nasploh, minus strogo pravilne forme kakega Novaka idr. in na posameznika omejene specifike (npr. Jesihove rimane eksistencialne šaljivke). Skupna jim je morda edinole malce nadpovprečna nagnjenost k naslavljanju ciklov/pesmi s »Poljubni samostalniki« št. 1, 2, 3 itd. – takole po spominu bi rekel, da jih je bilo kar nekaj.

Dober dogodek, na koncu koncev – dobro zrežiran in dobro izpeljan; mlada kri pa je v poeziji, kot tudi kulturi nasploh, seveda vedno dobrodošla. Stopnja, ki je morda doslej (razen seveda pri prejšnjih šestih edicijah in morebitnih z njimi povezanih dogodkih) manjkala med Mladimi rimami na eni strani in etablirano pesniško skupnostjo na drugi.

O avtorju. Jernej Županič se je rodil dvainosemdesetega v Ljubljani in nato tam hodil v šole in na Filozofski fakulteti doštudiral primerjalno književnost in filozofijo. K Literaturi oziroma njenim robnim zapisom so ga nanovačili iz četrtega letnika študija, in tu je še zdaj, precej nezainteresiran za selitev. Ob kritikah in sorodnih besedilih se preživlja tudi (in predvsem) z lektoriranjem in prevajanjem, ukvarja pa še z drugimi, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Generacija po izbiri

    Andrej Hočevar

    Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →

Izdelava: Pika vejica