Malomeščanski roman

Komentar finalistov za kresnika

Vid Bešter

Od kriminalke in zgodovinske tematike do pripovedi, zaznamovanih z vprašanji posameznika – bera petih romanov, ki se drevi potegujejo za nagrado kresnik, je nedvomno precej raznovrstna.

(Uvodni odstavek prispevka na MMC RTV na dan podelitve kresnika)

 

Pred nekaj leti je takratni predsednik žirije povedal, da vrednostne predstave žirije, njen izbor in končna odločitev najpogosteje ustrezajo pričakovanjem javnosti, dodal pa je, da izbiranje »res prave in trajne« literarne kvalitete pač ni mogoče, češ da trajnih vrednost v naši civilizaciji ni več, tudi literarnih ne? Kakšno je vaše mnenje o tej zadevi? Bi za katerega od nagrajencev iz preteklega desetletja vi ne glasovali?

(Vprašanje Igorja Bratoža, novinarja in nekdanjega člana žirije, iz intervjuja s sedanjim predsednikom žirije dr. Tonetom Smolejem)

 
 

Kresni večer le redko prinese presenečenja. Vsako nestrpno pričakovanje je povsem odveč – še več: je navadna mistifikacija, ki izhaja iz predpostavke, da je vsak nominirani roman zase in iz sebe izraz neustavljive kreativne energije svojega Avtorja. Toda tisti, ki smo te romane prebrali – po dolžnosti, saj drugače se takih reči ne bere –, moramo žal ugovarjati. Peterica nominiranih romanov si je med sabo v nekem smislu tako podobna, da bi kak bolj neuravnovešen pisec posumil, da so si pisatelji med pisanjem gledali pod prste. Mi – spoštovano bralstvo –, ki smo nekoliko bolj razsvetljeni in nekoliko manj nagnjeni k teorijam zarot, pa se bomo zadovoljili z opažanjem, da imajo romani, njihovi pisci, občinstvo in žirija (v tem primeru stroka in kritika) isto podstat.

Drugače rečeno: ti romani so bili napisani za kresnika. Glede na to, da bi lahko Vojnovićev roman oklicali za nekakšno dovršitev, paradigmatski primerek peterice, ni tudi nobeno presenečenje, da je nagrado na koncu dobil.

Da ne bo nesporazuma: niti žiriji niti piscem, kaj šele spoštovanemu bralstvu, ne očitam nepismenosti. Vsi romani so pač povsem spodobno spisani. Očitam jim, da so na isti malomeščanski način dolgočasni. To se še posebno jasno vidi, če si jih ogledamo v konstelaciji, ki se je med njimi vzpostavila z nominacijo. Šele ko na teh pet romanov pogledamo v njihovih medsebojnih hierarhičnih razmerjih, nam lahko kaj povedo o slovenski literaturi in njeni najodmevnejši nagradi.

Korenine naše drevesne strukture, ki jo hočemo tule vsaj botanično določiti, če je že sekati nima smisla, se prav gotovo nahajajo v kriminalki Jezero Tadeja Goloba. Že tu srečamo vse odločilno, iz česar poganja deblo, ki se nato razbohoti v košato krošnjo Fige

Ena značilnost pa naj bi Jezero zagotovo ločevala od vseh drugih: da je žanrski roman, da je kriminalka. In vendar ne gre pozabiti, da je kriminalka (malo)meščanski žanr par excellence. Njen glavni protagonist je pač vedno takšen ali drugačen uradnik – od Sigmunda Freuda in Sherlocka Holmesa pa vse do očeta Browna. Kot uradnik v njeni službi brani detektiv interese in moralo buržoazije – torej zasebno lastnino. V tem kontekstu je pomenljiv konec romana, ki je precej antiklimaktičen, saj celota zločinskega stroja ostane v okvirih malomeščanskega in malopodjetniškega horizonta družinskih in zasebnih razmerij. Kapitalist in njegova lastnina pa ostaneta nedotaknjena (kar je sicer do neke mere zamaskirano v kritiko skorumpiranega sistema, ampak do tega še pridemo).

Na koncu koncev torej inšpektor Birsa, Ljubljančan, moški (s sumljivim odnosom do žensk) v srednjih letih s stabilno (javno) službo in zadovoljivimi življenjskimi pogoji vendarle ni nič drugačen od preostalih nominiranih protagonistov. Edina razlika je, da Golob pozitivno afirmira žanrske omejitve, ki si jih je nadel s kriminalnim romanom in v tem najde prepričjivo oporo za nekatere pisateljske izbire, ki je drugi nimajo, čeprav izbirajo podobno. Golobovi liki nas tako z metafikcijskimi vložki nenehno opozarjajo, da beremo kriminalko, ko komentirajo, da njihova življenja vendarle niso kriminalni roman. Drugi avtorji ravno tako v mnogočem sledijo raznim značilnostim žanrske literature, vendar poskušajo to sramežljivo prikriti. Značilno je na primer, da se v čisto vseh romanih – prav kot v vsaki spodobni kriminalki – zelo lepo in smiselno zaokrožijo vse pripovedne niti, ki izgradijo kar preveč smiseln kozmos. Protagonist, ki se je ves roman detektivsko spuščal v svojo preteklost in po njej brskal za sledmi, se obsesivno ukvarjal z usodo svojih prednikov, se krivil za otroška dejanja ali podlegal napadom paranoje, na koncu (ali še prej) poveže vse niti v lep šopek in je tako rekoč katarzično odrešen. Ker pa pisatelji prav tako kot mi vedo, da konvencija literarnosti takšne zaprte, osmišljene slike sveta ne dojema kot (zadosti) umetniško, dodajo na koncu še poglavje ali dve, ki naj ustvarita vtis odprtosti: »Še zmeraj sem živ moje zgodbe še ni konec,« ali »Tam zgoraj na tisti tanki veji je zagotovo figa, ki jo iščem. Figa, ki jo bom nocoj obral.« Podobno bi bilo mogoče pokazati tudi za preostale tri romane, vendar bi citat, ki bi to potrjeval, zahteval nekoliko preveč utrujajoče ekspozicije.

Problem ni, da bi s tem pisci dejansko razvrednotili umetniškost svojih romanov (kvečjemu je problem v njihovi predpostavki, da bi se to zgodilo, če bi bili opaženi pri svojem početju). Tisto, kar poskušam pokazati, je, da se pod masko, ki naj bi jih ločevala od žanra, odvija enak proces kot v kriminalki: obramba buržoazne subjektivitete, lastnine, morale in reda.

Ni torej presenetljivo, da so tudi v drugih svojih potezah romani strukturirani nekako detektivsko – ne le Rok trajanja, katerega domnevna sorodnost z detektivskim žanrom je že bila omenjena. Vsi protagonisti, celo največja tako imenovana »nihilista« med njimi (Podstenškov Simon ali knezoškof iz Kronosove žetve), iščejo resnico – in jo, seveda, kot opisano zgoraj, tudi najdejo – v sebi in o sebi. Zato liki kar naprej govorijo, in govorijo izključno o sebi. Celo v Jezeru – pravi kriminalki – izvemo vse o težavnem otroštvu in življenju inšpektorja Tarasa Birse. Nuja izpovedovati se, natančno preiskovati svoja dejanja in nehanja (Foucault navaja v prvem delu Zgodovine seksualnosti navodilo Paola Segnerija: »Zato marljivo preglejte vse sposobnosti svoje duše, spomin, doumevanje, voljo. Natanko preglejte tudi vse svoje čute … Preglejte tudi vse svoje misli, vse svoje besede in vsa svoja dejanja. Preglejte celo svoje sanje, da boste vedeli, če tudi budni ne soglašate z njimi … In končno ne mislite, da je v tej tako občutljivi in nevarni snovi kaj majhnega in in lahkotnega.«), ravnanja svojih prednikov (»Gospodu naj se pokliče v spomin krivda njegovih očetov, greh njegove matere naj se ne izbriše.« PS 109, 14), kakor da se nekje v globinah travmatične izkušnje preteklosti skrivata resnica in osvoboditev. Da pa bi prišli do nje, je treba povedati ali zapisati čisto vse. Raziskovanje globin človeške duše? Morda odgovor na nujo in željo, o kateri tako elokventno govorijo nekateri pisci in liki, ni pisanje romana, ampak obisk spovednice ali kakega drugega prostora, kjer izrečeno za sabo ne sme pustiti nobene sledi. Imperativ spovednice in imperativ teh romanov – pri čemer pa dispozitiv pastoralne oblasti seveda ni omejen le na slovensko prozo, ampak je razširjen tudi in še celo bolj v poeziji – sta že tako bolj ali manj identična: »Zapoved je postavljena: ne samo da se človek izpove dejanj, ki so v nasprotju z zakonom, temveč naj skuša svojo željo, vsako svojo željo, spraviti v govor.« (Oba citata Foucaulta sta iz slovenskega prevoda: Zgodovina seksualnosti, Založba ŠKUC, 2010, prev.: Brane Mozetič.)

In zgolj na ravni diskurza obstaja tudi večina razlik med romani. Podstenškov mizantropski Simon, ki skozi celoten roman fantazira o razbijanju glav in še česa tistim, ki mu gredo na živce, in Vojnovićev prijazni, priljudni in povprečni Jadran, ki si zastavlja veliko vprašanj o sebi in svojem odnosu z Anjo, sta v svojih monologih povsem enako nemočna, benigna in brez stika z realnostjo kot denimo Kraljev brezimni paranoik, ki si v beležnice zapisuje namišljene zasledovalce. Simon se ne neki točki zave fantazmatskosti svojega govora, pri tem pa izreče neko zlajnano in dobro poznano malomeščansko fantazmo: »In nenadoma sem se zavedel, da tega v resnici nočem storiti. Nočem ubiti Borisa, nočem razbiti avta kretenu, ki zmeraj parkira čez dva prostora, nočem povoziti tiste krave v rumeni majici, nočem zadaviti Marka, nočem postreliti, speštati, razsekati, zaklati, zažgati … Nočem. In tudi nikoli ne bom.«

Kljub tem razlikam v vsebini diskurza je forma govora strogo formalizirana. Povsod je prisotna vulgarna in dokaj naporna psihologizacija odnosov, ki jih protagonisti vzpostavljajo z drugimi liki. Vojnovićev Jadran sploh veliko in močno čuti, tako da so stavki tipa: »Čutil sem, da jo lahko vprašam karkoli in da bi mi odgovorila na vsa moja vprašanja,« ali »Čutil sem, da mora končati svojo zgodbo,« ali »čutil sem, kako jo to pomirja, kako spet postaja majhna deklica v objemu svojega očeta,« značilni in odločilni za roman. Navsezadnje se po metafikcijskem obratu celo izkaže, da je bil celoten roman – vse zgodbe njegovih prednikov – morda zgolj izraz tega, kaj je Jadran čutil o zgodovini svoje družine, saj mu dejstva, ki bi ga po svoji resnici odrešila, niso bila dostopna. Podobnih stavkov pa ne manjka niti v drugih romanih. Pri Podstenšku so tako rekoč identični Vojnovićevim: »Oba sva dobro vedela, da se ne bova poklicala in da nikdar ne bova spila tiste pijače.« Kralj pa ima – čeprav tudi uporablja ta postopek – v protagonistovi paranoji tako ali tako zaslombo za način mišljenja, ki si domišlja, da je na mestu drugega, da ga razume, da o njem vse ve in z njim čuti. 

No, če je en diskurz paranoičen, drugi nasilen in tretji povprečen, pa vse njihove subjekte družijo enake malomeščanske fantazme, okus in morala. V vseh štirih romanih, ki se odvijajo v naši sodobnosti, tako najdemo diatribe proti supermarketom, ki jih niti en protagonist ne prenaša, nostalgične spomine na glasbeno sceno pozne Jugoslavije, reference na državotvorno kulturo iz istega obdobja in splošno zgroženost nad »drugimi Slovenci« in dekadenco sodobnosti: »Na slabše, je pomislil, vse gre na slabše.« (Jezero)

Razredna podoba protagonistov je, skratka, kot že rečeno, izredno enotna; z manjšo izjemo za Kronosovo žetev, kjer najdemo tudi nekaj meščanstva in aristokracije, so vsi malomeščani. Torej: razred delavcev, ki si ne lasti produkcijski sredstev, a z njimi upravlja in deli vrednote in moralo buržoazije. Vsi protagonisti imajo službe, avtomobile in stanovanja. Vsi imajo družine ali družinam zelo podobne odnose. Vsi so moški, Ljubljančani in nekako v srednjih letih. 

Težave protagonistov skratka niso materialne – tudi če so imeli ali imajo manjše finančne težave, nikoli ni bilo ogroženo njihovo preživetje, kvečjemu luksuz. To pa ne pomeni, da ni v romanih niti sledu razrednega boja, je pa prikrit z moralizmom in zgodbami o takšnih ali drugačnih travmah in izvorih.

Sovraštvo do nižjih »neizobraženih« razredov ima poznan obraz. Kolikor so sploh omenjeni, imajo poteze zabitih slovenceljnov. Zunanjost Ljubljane ali mesta se pojavi še redkeje. Omembo si kmečko prebivalstvo prisluži le v Jezeru in Kronosovi žetvi, pa še tu so kmetje nekakšni divjaki: malo neumni in malo živalski.

Pravi problem in nasprotnik so višji sloji. Buržuji: direktorji, lastniki zasebnih klinik, deležniki denacionalizacije. Antagonizmi, ki obstajajo med protagonisti in tistimi, ki so nad njimi, pa so vedno zamaskirani. Izražajo se tako rekoč patološko, v družinskih in prijateljskih razmerjih, ne pa na polju političnega boja ali tržne konkurence.

V Figi tako najdemo dokaj neprijetno ojdipsko sceno. Jadranova žena se namreč, namesto da bi zaupala in sodelovala z malomeščanskim možem, po pomoč vedno zateče k svojemu mogočnemu buržoaznemu očetu. Jadrana to omejuje in dela zavistnega:

»… gledal sem ga, kako stopa čez vrt s samozavestnim umirjenim korakom, belo brado ima, ki navda ljudi z zaupanjem in drobne pomirjujoče oči […] on je vdan Anji in vdan nama, zanj je vse prav, kar rečeva ali narediva, in zato jo bo zdaj stisnil k sebi, očka je tu, Anja, stisnil bo k sebi svojo punčko, ji dal vedeti, da ni kriva, on to zna, poskrbel bo zanj, tlesknil bo s prsti in njene težave bodo izginile, čudežni očka bo spet čudežno rešil njen svet, medtem ko bom jaz le opazovalec izza okna, sam s svojimi neuslišanimi prošnjami, naj se ne zateka več k njemu, ko bi rada popust […]«

Na las podobne težave ima tudi inšpektor v Jezeru, ki – sicer v drugačnem kontekstu – poda lepo diagnozo: »›Nikoli ni ena stvar,‹ je ponovil. ›In ti kot psihologinja tako ali tako veš, da je v ozadju vedno nekaj libidinalnega, a ne?‹«

Ta zavist, ki je hkrati odraz ekonomske – ki sicer ni posebno dobra, je pa s stališča določenih družbenih skupin zavidljiva – in libidinalne situacije, je v marsičem gonilo romanov ali vsaj njihovih delov.

Povedno je, da se bogati buržoazni sorodniki, poslovni partnerji idr. vedno pojavljajo na strani ženske in predstavljajo problem za individualiziranega moškega. Nasploh so moški protagonisti s kar preveliko lahkoto uporabljeni kot kritje za razne skorajda homofobne (»Nimam pojma in ga niti nočem imeti. Potapljanje se mi je zmeraj zdelo en tak gejevski šport.« – Jezero) in še pogosteje, ali kar nekako konstantno, dokaj šovinisitične izjave. Kadar gre za takšna vprašljiva prepričanja, je sicer vedno zelo previdno poskrbljeno, da jih izrekajo liki in jih ni mogoče pripisati tudi avtorju.

Po eni strani je ta neprijetna poteza tako rekoč naravna posledica tega, da so ženske, zaradi izbire pripovedne perspektive, vedno slikane s strani svojih mož pod pritiskom ekonomske in libidinalne zavisti. V nekaterih primerih si protagonist-subjekt na način, ki je bil opisan zgoraj, jemlje kar pravico, da se izreka o psihologiji in mislih svoje ženske. Ta si očitno še ni zagotovila (vsaj v teh romanih ne) malomeščanske subjektivitete, pri čemer pa se to vendarle poskuša kar najbolj elegantno prikriti in omejiti zgolj na psihologijo samih likov. 

S tega stališča se tudi najbolje vidi, da vendarle med romani obstaja določena dokaj globoka razlika. Oziroma točneje rečeno: razlika obstaja med Kronosovo žetvijo in drugimi štirimi nominiranci. Kjer slednji gradijo romaneskno dogajanje skozi oči enega, moškega, hegemona-protagonista, ponuja Mojca Kumerdej paleto likov in pogledov (nedvomno si je s tem tudi prislužila, žal, glede na demografske značilnosti in način pisanja letošnjih nominirancev, še vedno aktualno vprašanje o ženski pisavi v intervjuju za Delo). Tudi sicer je Kronosovo žetev mogoče v precejšnji meri izvzeti iz zgornje analize. Kar pa nikakor ne pomeni – kot sem pisal že drugod –, da je roman kaj manj malomeščanski (ali kaj boljši) od drugih. Prej nasprotno: roman ponuja ideološko upravičenje, substanco slovenske malomeščanske ideologije, bogato in plodno zemljo, na kateri raste možato drevo slovenske literature.

Nič čudnega ni, da so nekateri kritiki v Kronosovi žetvi prepoznavali filozofski roman. Čeprav menda zgodovinsko nadvse natančen in podrobno raziskan (in o tem ne dvomim), vendarle odraža mitologizirani trenutek slovenske proti-reformacije natanko v skladu z malomeščansko ideologijo. Slabi – pošastni – aristokratski katoliki, ki zatirajo in zatrejo liberalno, izobraženo meščanstvo. Vse skupaj seveda zavito in prodano kot slabo prikrita kritika sedanjega trenutka. Skratka, svežina je bolj kot ne videz, ideja sama pa je prav tako reakcionarna kot v preostanku romanov. Kronski primer je seveda vnazajšnje prisvajanje Descartesove niti ne toliko filozofije kot geste in figure za slovensko malomeščanstvo. Ta mitološka razsežnost je seveda marsikoga očarala, vendar pa mit seveda ne more dobiti največje literarne nagrade, četudi še tako nagovori in mobilizira svoje občinstvo.

Figa, ki je v tej zemlji globoko pognala svoje korenine, pa jo seveda lahko in še več: mora jo. Figa namreč združi in izčisti vse opisano do neke blage sentimentalne sladkosti. Figa je, kot je bilo nekje zapisano, veliki slovenski roman 21. stoletja. In zato je seveda zmagala (no, pa tudi zato, ker se »družinskih sag« pač drži neka patina iz devetnajstega stoletja). Zmagala je, ker je najbolj popolno malomeščansko čtivo, s popolnimi malomeščanskimi vrednotami. Ker raste iz Golobovega: »Hotel sem napisati knjigo, ki bo brana in prodajana,« v Vojnovićev: »Figa je [ostala] v prijetni, literarni tišini, ki ni zmotila krjaveljskega tuljenja nepismenih.« Žirija je izbrala, kakor je edino prav: če bi dali nagrado kakšemu drugačnemu romanu, ne bi hkrati nagradili vse peterice in širše slovenske literarne produkcije.

S to izbiro se je uresničil malomeščanski liberalni ideal: e pluribus unum. Figa je kot izvoljeni poslanec v parlamentu, ki hkrati predstavlja volivce, a je vendarle tudi individualna čuteča entiteta. Zadovoljna je bila javnost – negodovalo se je kvečjemu in predvsem zaradi tretje ponovitve, kar je bil po vsej verjetnosti tudi razlog, da je za favorita veljala tudi Kronosova žetev: kot novi obraz – in z njo se je strinjala žirija. Figa namreč ne predstavlja uspešno le slovenske literature, ampak tudi slovensko »zainteresirano« in »strokovno« javnost. Njune ideale in hotenja. To lahko dokaj jasno vidimo iz primera kritiškega udejstvovanja članice žirije Tine Vrščaj, objavljenega v majski številki revije Literatura, kjer odklonilno zapiše: »Čustva so večinoma izključena, manifestacije zla pa nimajo širše razlage, niso vpete v zapletene okoliščine in ne prinašajo posledic. Zlo je razosebljeno, vzpostavil bi ga lahko šele subjekt s svojim čustvenim in vrednostnim odnosom do njega, kakršnega v knjigi ni.« Zato si težko, nadaljuje, »predstavljam človeka, ki v branju Urnebesa uživa. Če bi mi kdo rekel, da mu je roman všeč, bi vanj podvomila. Zazdel bi se mi sumljiv kot človek ali vsaj negotov kot bralec.« (Proti spoštovani članici žirije nimam nič; izpostavljam jo, ker je njena kritka Urnebesa – ki je v celoti nasprotna moji – odlična demonstracija srečanja enega vrednostnega sistema z drugim)

Ob negaciji zgornjih citatov dobimo popoln opis vrednot nominirancev in njihovih bralcev. Niti najmanj niso sumljivi. Napolnjujejo jih čustva in naseljujejo subjekti. Njihove dileme so jasne, njihove napake samo freudovski spodrsljaji dobrih ljudi. Nič zato, če so si nekoliko podobni v svojem čustvovanju, v besedah, ki jih izbirajo, v željah in nasprotnikih, ki jih imajo. Da so le naši, da le govorijo z jezikom, ki ga razumemo, da le imajo zgodbe, ki jih je treba samo pozorno poslušati. Toda kaj pravijo, kaj šepečejo, česa se izpovedujejo v domači temačnosti in zatohlosti spovednice slovenske literature?

 

vse svoje življenje
 smo preživeli na relaciji
 med gogo in potemkinovo vasjo

(Sergej Harlamov, Padec Ikonoklastov)

O avtorju. Vid Bešter je študent primerjalne književnosti in filozofije, objavlja na portalu Koridor in Radiu Študent.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Uspešnice letošnjega poletja

    Sonja Merljak

    Besede so pomembne. Njihovega pomena se – hiteči skozi vsakdanjik – premalo zavedamo. Potem se nenadoma zgodi tisti čarobni trenutek, zaradi katerega se nam naježijo dlake.

  • Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave

    Ana Schnabl

    Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija … →

  • Nominacija in popularizacija

    uredništvo

    Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.