Majhna zbirka velikih stvari

Mirana Likar, Glasovi. Ljubljana: Modrijan, 2015.

Nina Skrt Sivec

V tretji zbirki kratkih zgodb Mirana Likar nadaljuje z zapisovanjem intimnih zgodb malih ljudi in to počne z zdaj že prepoznavno mešanico nežne melanholije, ki s sabo prinaša določeno mero nostalgije, ter opazne empatije do svojih junakinj in junakov, ki zgodbam dodajajo posebno senzibiliteto. Sicer se avtorica tudi v preteklih dveh zbirkah ni ogibala družbeno in socialno težjih zgodb, vendar je v tej zbirki opazen premik k bolj ambicioznemu, širšemu kotu zapisovanja te problematike.

Zbirko sestavlja šestnajst zgodb, katerih skupno točko najdemo že v prvi, najkrajši zgodbi, zapiše pa jo kar pisateljica sama in tako učinkovito zastavi ton drugih zgodb, posledično pa najdemo ta zapis tudi na hrbtni strani zbirke. Gre za vprašanje sreče in nesreče, uspeha in neuspeha, veselja in žalosti in vprašanja, kdo ali kaj je odgovoren za to, da se nekatera življenja odvijajo po svetlejši poti, druga pa tavajo v temi. Je kriv junak/človek sam, s svojimi odločitvami, sta kriva okolje in družina, v katero se rodi, je to odvisno od neizbežnosti usode, nepredvidljivosti naključja ali mogoče celo karme. Za katero od danih možnosti se bomo odločili, je prepuščeno bralcem, kar pa nam zbirka ponuja, so življenjske zgodbe različnih ljudi, od tistih z dna družbene lestvice do tistih, ki na njej zasedajo višja mesta. Pred bralci se tako zgrnejo zgodbe mlade punce, ki jo nepredelana travma razžira in popolnoma hromi pri vsakdanjem življenju, kratek vpogled v življenje neke druge mlade punce, študentke, ki se je vrnila na obisk v domovino, razkrije njen glavni problem – najti ustreznega fanta, zgodba treh prijateljev iz mladosti razkriva klavrno življenje ene od protagonistk, podobno, kot se v trojici znancev iz otroštva eden od njih znajde na grozljivem dnu, na drugem mestu beremo o tragičnem koncu neke zveze, medtem ko nam zadnja zgodba postreže z ljubečo zvezo dveh zakoncev. Razmišljanja o tem, kdo/kaj je krivo, da se svet vrti tako, kot se, so v posameznih zgodbah spretno vtkana v samo dogajanje; največkrat se znajdejo v mislih nastopajočih oseb, kjer delujejo povsem naravno. Njihova subtilna prisotnost postopoma in počasi zarisuje ozračje zbirke.  

Podobno vzporejanje, ki sem ga prikazala v zgornji predstavitvi namerno izbranih zgodb, se dogaja tudi znotraj vsebine večine od njih, enkrat bolj, drugič manj jasno. Tudi na tem mestu pride v ospredje omenjena širša družbeno-socialna tematika. V drugi zgodbi lahko tako primerjamo življenje »tranzicijske upokojenke«, kot si pravi sama, ki mora pri svojih 73 letih zaradi mizerne pokojnine odhajati na delo k veliko bolje preskrbljenima, a hkrati zaradi onemoglosti zagrenjenima in sovraštva polnima italijanskima vrstnikoma; v že omenjenih zgodbah o treh prijateljih vedno nekdo iz trojice potegne krajši konec – najsi bo to v obliki hude bolezni ali pa tragične življenjske zgodbe s še hujšim zaključkom. Najbolj jasno se to sopostavljanje različnih svetov vidi v zgodbi Združeni narodi, ki se, kot še nekatere druge v zbirki, dogaja v multi-kulti prestolnici naše severne sosede. Tu imamo na eni strani skupino ameriških turistov z nepresenetljivo slabim okusom za oblačenje in nagnjenostjo h konkretni debelosti, ki sedi v piceriji, kjer spremljamo njihov površinski pogovor, dobesedno vzporedno z njimi, torej prav v njihovi fizični bližini, pa spremljamo popolnoma drug svet, v katerem odzvanjajo besede brezdomke, ki z monološkimi odzivi na njihov pogovor razkriva svoje široko znanje. Vmesno stopnjo zastopata molčeča bosanska mati in njena komunikativna najstniška, na Dunaju rojena hči. Subtilnost zapisovanja neenakosti družbe in avtoričina nepristranskost, ki je prisotna v ostalih zgodbah v zbirki, je tu porušena, saj je kontrast med revnimi, a izobraženimi in bogatimi, a neumnimi preočiten oziroma, bolje rečeno, pretirano poenostavljen; jasno je, na kateri strani morajo biti simpatije bralcev.

Z izjemo tega manjšega spodrsljaja gre za zbirko, v kateri avtorica ohrani svoje kvalitete iz prejšnjih del: s svojim pretanjenim občutkom za sočloveka vrača dostojanstvo ponižanim in razžaljenim, nič manj empatično pa ne popisuje tudi manjših stisk ljudi iz bolj srečnih življenj. Zbirka Glasovi s svojo raznolikost majhnih glasov na povsem naraven način odpira velika vprašanja življenja – zakaj smo takšni, kot smo, in kdo ali kaj je za to kriv. 

O avtorju. Nina Skrt Sivec (1986) je diplomirana komparativistka in podiplomska študentka literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V okviru študija se ukvarja z literaturo in etiko, posebej v žanrih, kjer se resničnost staplja s fikcijo. Živi ob Soči in je občasna obiskovalka Ljubljane. Rada ima zgodbe, predvsem literarne in filmske, včasih tudi življenjske.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gatsby v novi preobleki

    Zarja Vršič

    Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

  • Med prividom in resničnostjo ali med življenjem in smrtjo

    Aljaž Koprivnikar

    Češki filozof, pisatelj in dramatik Ladislav Klíma (1878-1928) sodi med ene izmed najbolj zanimivih, svojevrstnih in tudi provokativnih imen češke literature 20. stoletja.

  • Vseprisotnost preteklosti

    Kaja Blazinšek

    Romaneskni prvenec kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels skozi tako na strukturni kot vsebinski ravni razdrobljeno pripoved prvoosebnega pripovedovalca prepleta različna, a izhodiščno povezana razmišljanja o času, odgovornosti, krivdi in njeni manipulaciji ter o teži zapuščine določenega zgodovinskega časa, ujetega v negotovost spomina.