Majhna svitanja po brodolomih

Marco Apollonio, Majhni brodolomi pred svitanjem. Prevod: Gašper Malej. Koper: KUD AAC Zrakogled in Ljubljana: Zveza kulturno-umetniških in literarnih društev Modro-bela ptica, 2016

Karmen Jordan

Drek – vsaj tisti dobesedni – v zaresni literaturi ni ravno najbolje prodajano blago. Če torej že zaidemo na ta teren, ga moramo nato vsaj čim hitreje zapustiti. To pa pomeni, da mora vse ven hitro, skoraj kot v povprečni epizodi kakšnega Family Guya, intenzivno, da se lahko nato v sklistiranem svetu odpre prostor za sublimnejše snovi. Zdi se, da je delček te modrosti našel pot tudi v strukturo (i)zbirke Majhni brodolomi pred svitanjem, prvega knjižnega prevoda Marca Apollonia, sicer v Kopru živečega pripadnika italijanske narodne manjšine, v slovenščino. Brodolome namreč začenja zgodba Drek od dneva, ki v primerjavi z drugimi močno odstopa. Tako se vzpostavlja skorajda dvodelna struktura knjige, pri čemer prvi del tvori zgolj uvodna zgodba. V Dreku od dneva se naslovne fekalije osvobajajo metaforičnosti in preprosto so. To je zgodba, v kateri gre vse ven. Hitro in brez večjih težav. Osnovni »plot« je tu namreč preprosto ta, da imamo ponesnažen avtobusni sedež in četico nič hudega slutečih potnikov. Vstopiti na tisti avtobus skupaj s protagonistom pomeni vnaprejšnjo odpoved iluzijam o prefinjenosti našega smisla za humor. No, pri tem sicer obstaja nekaj srečnih izjem: »Eni se rešijo. Odpeljemo. Usranci stojimo zadaj. Skupna nesreča, pol sreče. Ovohavamo drug drugega. Poskušamo določit mejo svojega osebnega smradu.« Vendar pa je Drek od dneva tudi zgodba, ki dreza v pogosto precej površinsko razumevanje tega, kaj je poceni humor. Morda pa smo se tistim iluzijam vendarle odpovedali prehitro? V zgodbi je namreč tisto, kar se zdi v osnovi precej cenena situacijska komika, odlično izpeljano.

In ko se tako malo nasmihamo, malo vohljamo naokrog in malo ležerno premišljamo o tem, ali mora alegorično branje, ki se mu je v uvodni zgodbi težko upirati, obenem nujno izničiti vse konkretno, materialno, ogabno, nenadoma ugotovimo, da nismo več v isti pisavi. Da ni več prostora za drek – zopet v kar najbolj dobesednem smislu. Brodolomi nas naplavijo na zelo drugačne obale. Čeprav avtor sam kot prevladujoči element svojega pisanja izpostavlja ironijo, pa gre po naslovni zgodbi vendarle precej bolj zares – morda sicer večkrat res zato, da bi nas branje soočilo s slutnjo tega, da tisti svoj zares, kar koli že je, jemljemo mnogo preveč resno. Rekli bi lahko, da nadaljnje zgodbe večinoma preigravajo zelo »šolska« stanja sodobnih likov, ki so se po takšnem ali drugačnem naključju znašli ujeti v kratki zgodbi. Izpraznjenost, naveličanost, tesnoba, rutina in kar je še podobnih besed, s pomočjo katerih se je mogoče kar udobno prebiti skozi študij književnosti, če že ravno zabredeš vanj. Vendar pa Brodolomi to vendarle počnejo precej drugače od »klasične sodobne kratke zgodbe«, v kateri je minimalizem zagotovo pustil zelo izrazite sledi. Mogoče bi bilo reči, da na neki način precej bolj pošteno. To je pisava, ki bi se jo dalo precej zlahka označiti za prenapeto – če seveda ne pristanemo kar tako in počez na tisti skorajda prelahek pobeg v »saj je mišljeno ironično, a ne«. Po straneh Brodolomov namreč kar gomazijo besede, kot so srh, tesnoba, groza, strah, dvom, panika, samota, smrt, norost, pekel, sivina, dolgočasje, frustracije, bolečina, nič, mora … In kje je tukaj poštenost? Brodolomi ravno s tem malce podrezajo v tiste famozne zamolke in nas opominjajo, da v resnici niso tako odprti, kot si radi predstavljamo. Da je njihova aktualizacija vendarle precej omejena. Če zamolk ne bi bil zamolk, ampak beseda, bi bil (zelo verjetno) iz iste snovi kot malo prej naštete.

Seveda je mogoče precejšnjo gostobesednost večine zgodb, uvrščenih v Brodolome, povezovati tudi s čisto konkretno pozicijo avtorja, ki pač piše v italijanščini, kar pomeni, da med svoje »primarno bralstvo« prihaja »od zunaj«. To pa je pozicija, s katere si verjetno precej teže privoščiš »okrnjen jezik«, nepoimenovanje. Vendar pa to, da Apollonio neposredno poimenuje, še ne pomeni, da je to obenem tudi razumljiva proza. Konec koncev – mar niso ravno zamolki – vsaj tisti »učinkoviti« – možni šele na precej urejenem in preglednem terenu? Pri Apolloniu pa je ta »osnovni teren« precej drugačen. Leksika se včasih zgosti do popolne »neobvladljivosti«, temu se pridružujejo menjave oseb, ki se zatikajo nekje med zaresnimi in zgolj slovničnimi, vse skupaj pa je začinjeno s »filozofskimi pasažami«, pogosto precej obteženimi z velikimi imeni, in postmodernističnimi preigravanji.

In tu Brodolomi dregnejo še v eno občutljivo točko. Zakaj se pri poeziji toliko laže zadovoljimo z močnimi podobami, vzdušjem – s tem, česar pri Apolloniu ne manjka – pri prozi pa se vendarle poskušamo prebiti precej bliže tistemu, kar se je »zares zgodilo«? Brodolomi so zbirka, ki je ni mogoče do konca razumeti (seveda z izjemo tistih, ki morda pač jo – »usranci [pa] stojimo zadaj«). Ena možnost je, da ob času, ko smo načrtovali žetev, vzklikamo: Nekdo je kriv te nesreče: kdo, ali jaz ali knjiga? Druga možnost pa je, da se preprosto prepustimo omenjenim podobam in vzdušju – ali se vsaj učimo prepuščanja. Zdi se, da nas prav k tej drugi možnosti, z drobnimi namigi, posutimi po Brodolomih, vabi tudi avtor: »Ne smem razmišljati, če mislim, se izgubim.« Konec koncev, kaj sploh pomeni razumeti do konca: »Zunaj in nato v avtu, ko jo je vozil proti domu, je o tistem filmu še naprej govoril kot o nečem banalnem, umeščal ga je v pretesne okvire, razlagal simboliko, vse, kar so tista dejanja in tiste besede predstavljali v določenem kodu, ki ga je očitno poznal in ji ga je s precejšnjim zadovoljstvom razlagal.« Prepustiti se tu tako ne pomeni »reševati zgodb« (in sebe?) z umetelnimi interpretacijami, ampak preprosto branje.

Apollonio sicer v Času, zgodbi, ki je pravzaprav dvodelna, bralca postavi v vlogo morilca. Vendar pa so prav Brodolomi eden najboljših dokazov za »tezo«, da literatura (zares) obstaja samo takrat, ko jo beremo, pri čemer je mišljen povsem fizični akt branja. Bralec tako ni morilec, ampak povsem nasprotno – tisti, ki zgodbe ohranja pri življenju. To so zgodbe, ki se začnejo zelo hitro krhati, razpadati, ko z branjem prenehamo. Ampak: poezija je vendar tisto, kar se bere, proza pa nekaj, kar se prebere, kajne?

Verjetno je prav zmožnost, da podreza v vsa naštete nevralgične točke, tista najmočnejša točka Brodolomov – ali vsaj tisto, kar lahko na koncu odnesemo s seboj. To je pisanje, ki skoraj sili v to, da se soočimo z vprašanjem, kako močno nam mora spodnesti tla pod nogami, da se lahko še pretvarjamo, da stojimo. Brodolomi tako vendarle nakazujejo možnost majhnih svitanj.

O avtorju. Karmen Jordan, rojena leta 1990, študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Leta 2010 je bila v Literaturi objavljena njena kratka zgodba, poezije pa še ni objavljala. Udeležila se je branja v sklopu Mladih rim, kot avtorica pesmi sodeluje tudi pri projektu Rockerji pojejo pesnike 2012.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Junko Morimoto: Moja Hirošima

    Gaja Kos

    Moja Hirošima veliko pove že z naslovom in naslovno ilustracijo – govora bo o Hirošimi, o mestu, katerega obstoj lahko delimo na »pred« in »po«, … →