Majhen, grd in hudoben

»Hočem biti kalif namesto kalifa!« je verjetno najbolj znana krilatica v evropskem stripu, če seveda izvzamemo legendarne citate iz Alana Forda, ki pa je žal poznan zgolj v svoji domovini Italiji in državah bivše Jugoslavije, kjer so Bunkerjeve fraze v Brixyjevem prevodu postale del ljudske folklore in nacionalne identitete. Tako je glavni junak Iznogud postal prispodoba sodobnega politika, ki v boju za oblast ne izbira sredstev, strip pa satirična verzija Machiavellijevega Vladarja.

V začetku povsem nepretenciozna zgodba o zlobnem vezirju, ki hoče na vsak način postati kalif namesto kalifa, je nastala izpod peresa Reneja Goscinnyja (1926 –1977) kot predah med dvema megauspešnicama Asteriksom in Srečnim Lukom – in tudi sama postala hit. Iznogud se je prvič pojavil leta 1962 v reviji Record kot stranski junak v zgodbi z naslovom Les aventures du Calife Haroun el Poussah, ki je hkrati postal naslov serije. Sicer je že kmalu prevzel vodilno vlogo, ker pa za strip, namenjen predvsem mulariji, ni bilo politično korektno, da bi se imenoval po negativcu, se je serija imenovala po dobrem kalifu do leta 1968, ko je prešla v Goscinnyjevo revijo Pilote (namenjeno malce starejšim bralcem) in tudi uradno prevzela naslov glavnega protagonista: Les aventures du Grand vizir Iznogoud. Iznogud je bil namreč res pravi antijunak, zahrbten, hinavski, skopuški, stremuški, prepirljiv in nadvse zloben, kar nakazuje že njegovo ime v francoski izgovorjavi angleške fraze „He’s no good». Svoje nasprotnike je najraje natikal na kol in nasploh je najbolj užival v tuji nesreči, zato so ga vsi sovražili, razen seveda ne ravno bistrega pa precej lenega in dobrodušnega kalifa Haruna el Salama (kar je seveda asociacija na salamo, v originalu pa bi ime Poussah lahko prevedli kot „bajsek»), ki sploh ne razume, zakaj velikega vezirja nihče ne mara. Iznogudova desna roka je njegov pomočnik Abis Mehrad, ki mu navkljub imenu („a bi smeh rad») ni ravno do smeha, saj mora v vsem zadovoljiti svojega gospodarja, drugače bi ga ta lahko dal kaj hitro natakniti na kol, s katerim mu grozi skorajda v vsaki zgodbi. Zvesti sluga je v francoščini Dilat Larath, njegovo ime pa je besedna igra stavka „se dilater la rate», kar pomeni „se močno nasmejati.» Že sama imena junakov so bila velik izziv za prevajalce, ki so kar tekmovali, kdo jih bo bolj domiselno prestavil v domači jezik. V srbski Stripoteki, denimo, sta bila Iznogud in njegov sluga duhovito prevedena kot Ali Podvali („podvala» pomeni sleparija, ukana) in Dil el Tant, kar se mi zdi celo boljše od izvirnih imen.

Goscinnyjev sodobnik Raymond Queneau (1903 – 1976) je leta 1947 napisal znamenite Vaje v slogu (pri nas so prvič izšle leta 1981 v prevodu Aleša Bergerja), v katerih se virtuozno poigrava z devetindevetdesetimi različnimi opisi istega dogodka. V Vajah vsak od pripovedovalcev opiše kratek, v bistvu povsem banalen dogodek v avtobusu na svoj način, s čimer je objektivno resničen doživljaj na koncu povsem relativiziran. Tudi Iznogudove dogodivščine so svojevrstne vaje v slogu, kjer avtor v vsaki epizodi prikaže nov način variacije na isto temo: kako skuša veliki vezir postal kalif. Razlika je samo v – slogu. Pri Iznogudu je stil risanja in pripovedovanja vedno enak, spreminja se samo način, s katerim želi veliki vezir priti na oblast. Navadno se vsaka zgodba začne s prihodom bolj ali manj čudnega tujca, potujočega trgovca, čarodeja ali kakšnega drugega čudaka z nadnaravnimi sposobnostmi ali nevsakdanjim predmetom, ki vzbudi Iznogudovo pozornost. Čeprav se zgodba dogaja v starodavnem pravljičnem Bagdadu, ki kar vrvi od letečih preprog in duhov iz čudežnih svetilk, pa so glavni elementi satire reference na današnji čas, bodisi v obliki predmetov iz XX. stoletja ali preslikave naše družbeno politične stvarnosti v srednji vek. Tako imajo v Bagdadu tajne volitve z volilno skrinjico in ločenim prostorom, kjer lahko volilec obkroži svojega kandidata, volilno pravico pa ima samo – kalif. Ko pride poletje, se ves kalifat pripravlja za odhod na morje in prvi, ki se odpravijo kampirat, so puščavski nomadi. Za njimi se valijo kolone kamel in slonov, premožnejši pa potujejo z letečimi preprogami. Seveda pa slehernika za napačno parkirano kamelo kaj lahko doleti kazen v obliki puščavskih lisic. Od sodobnih predmetov se v stripu pojavlja cela paleta različnih izdelkov, od tehničnih stvari kot je računalnik, duhovito preveden kot čaronalnik, telefona, rakete, bicikla pa do povsem vsakdanjih zadev, kot sta zobna pasta v tubi ali konzerva sardin.

Najbolj briljantne pa so besedne igre, ki se od prve do zadnje strani nevsiljivo prepletajo z besedilom in skupaj z intrigantno fabulo tvorijo pravo literarno poslastico. Tukaj je treba pohvaliti zelo dober prevod Mitja Ronerja in Katarine Šircelj, ki ne samo, da sta pronicljivo prenesla francoske fraze v domače okolje, ampak sta jih še nadgradila z slovenskimi posebnostmi, kot so, denimo, Prešernovi verzi Zdravljice v eni od epizod. Značilna je zgodba Ledeni zločin, v kateri se vse vrti okoli ledu. V Bagdadu živi skrivnostna Khaleda, ki zamrzne vsakega, kdor vidi njen odstrti obraz. »To bo kalif nadrsal,« zadovoljno reče Iznogud, ko po kratkem pogovoru prebijeta led, nakar mu ona odvrne, da hodi po tankem ledu. Po več neuspelih poskusih zamrznitve kalifa – kajti vedno pride kaj vmes – se njuni odnosi precej ohladijo in na koncu se Iznogud spremeni v kocko ledu. To pa še ni vse, bralca seveda zanima, kakšen je usodni Khaledin obraz, zato na zadnji sliki vidimo njen zastrt portret, na katerem se pripravlja, da bo odstranila tančico, vendar naslednje slike ne vidimo več, ker je risar stripa ob pogledu nanjo – zmrznil. Na koncu je samo še redakcijski pripis: »Lahko vam povemo, da smo, ko smo prišli k njemu po risbe, naleteli na resnično hladen sprejem.«

Jean Tabary (1930 – 2011) je predstavnik znamenite marcinelske šole (ime je dobila po belgijskem mestu Marcinelle, rojstnemu kraju stripovske revije Spirou) iz katere so med drugimi izšli Uderzo (Asteriks), Morris (Srečni Luka) in Franquin (Gaston Zgaga), vendar je njegova linija precej bolj nervozna, kot pač pritiče Iznogudu, ki bi rad čimprej postal kalif namesto kalifa. Karakteristična je tudi njegova vizualna upodobitev junakov: medtem ko je zlobni vezir narisan z ostrimi in oglatimi potezami, je dobrodušni okrogli kalif ves v okroglinah in zaobljenih linijah. Arabska arhitektura je kljub stilizaciji predstavljena verodostojno in nam doživeto pričara pravljični Bagdad, pri stranskih protagonistih pa avtor večkrat karikira resnične osebe, s čimer se duhovito izogne šablonizaciji likov.

Do leta 1978 je izšlo 63 kratkih zgodb v trinajstih knjigah, po nenadni Goscinnyjevi smrti pa je Tabary sam prevzel pisanje scenarijev in se posvetil daljšim zgodbam albumskega obsega, vendar je ravno tako, kot pri Uderzu, ki je nadaljeval Asteriksa, kvaliteta precej padla. Pri nas se je Iznogud prvič pojavil leta 1973 v 33. številki zadnjega letnika Zvitorepca z originalno dvanajsto zgodbo Kalif in izgubljeni spomin, v naslednjih številkah pa sta izšli še dve epizodi. Kontinuiteto je nadaljeval Zabavnik, saj se je že v drugi številki slovenske izdaje pojavil z zgodbo Skrivnostno darilo in občasno izhajal do prenehanja Zabavnika leta 1989. Na kratko se je pojavil leta 1994 v Novem Zvitorepcu, potem pa je leta 2008 zablestel v Graffitovih albumih, za nameček pa smo ga lahko brali še na Delovih kulturnih straneh. Do zdaj je izšlo osem albumov od tridesetih in upam, da bojo pri založbi izdali vsaj še pet preostalih knjig, v katerih so kratke zgodbe Reneja Goscinnya. Iznogud si to vsekakor zasluži.