Luč temine ali o spominu na vojno

Michael Ondaatje, Luč vojne. Prevod: Staša Grahek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019

Jasna Lasja

Široko prevajani in nagrajevani kanadski romanopisec, esejist, pesnik in urednik Michael Ondaatje, rojen leta 1943 na Šrilanki, je v svetu najbolj poznan po svojem z bookerjem nagrajenem romanu Angleški pacient iz leta 1992, še bolj pa po istoimenski filmski uspešnici, ki jo je štiri leta kasneje posnel Anthony Minghella. Z devetimi oskarji nagrajeni vizualno in igralsko močni upodobitvi usodne puščavske ljubezenske zgodbe je romanu leta 2018 sledil še booker vseh bookerjev in Ondaatjeja dokončno ustoličil na sam vrh literarnega Parnasa.

Slovenskim bralcem so razen Angleškega pacienta (CZ 1998, 2006 prev. Staša Grahek) zdaj na voljo še trije avtorjevi romani: leta 2000 izdani Anilin duh (CZ 2002, prev. Jože Stabej), Mačja miza iz leta 2011 (Litera 2015, prev. Miriam Drev) in pred dvema letoma izšla Luč vojne (CZ 2019, prev. Staša Grahek). Poslovenjena je tudi pesniška zbirka iz leta 1970 Zbrana dela Billyja The Kida – levoročne pesmi (Sanje 2004, prev. Tomaž Metelko).

Michael Ondaatje se je z družino pri enajstih letih preselil v Anglijo, leta 1962 pa v Kanado. Četudi tega ne poudarja, v svoja dela pogosto vnaša avtobiografske izkušnje. (Njegovo samostojno tritedensko potovanje iz Anglije čez Atlantik pri enajstih letih je kljub avtorjevi navedbi, da se iz tega potovanja ničesar ne spomni, služilo kot okvir za Mačjo mizo). S prepletom fikcije in dogajanji polpretekle zgodovine, ki odseva v izmuzljivi in problematični sedanjosti, jih na način nezanesljivega, fragmentarnega spomina spleta v fabulativno gosto stkane zgodbe.

Slednje je značilno tudi za roman Luč vojne, katerega osrednje žarišče je povojni London, pri čemer pripovedne lovke sežejo tako časovno kot prostorsko precej dlje, tudi na naše ozemlje.

Štirinajstletni Nathaniel in njegova dve leti starejša sestra Rachel leta 1945 znenada ostaneta brez staršev, potem, ko jima slednja naznanita, da bosta za leto dni odpotovala na enoletno službeno pot v Singapur. Skrb zanju prepustita skrivnostnemu Molju, ki v hišo privablja svoje prav tako nenavadne prijatelje sumljive provenience in še bolj sumljivega dela, kar občutljivima najstnikoma dodatno spodmika tla pod nogami. Postopoma se vsaj delno privadita na novo življenje – k čemur pripomore tudi Nathanielovo mladostniško dozorevanje – in osvobodita utesnjujočih pravil ter internatskih šol, a njuna zaznamovanost z zapuščenostjo in odsotnostjo vsakršne varnosti – ki v Rachel med drugim povzroči epileptične napade in kasneje popolni odmik od preostalega družinskega debla – ostane za zmeraj.

V drugem delu dvodelne zgodbe, umeščenem v čas štirinajst let kasneje, se vseskozi prvoosebni pripovedovalec Nathaniel, ki za razliko od prvega dela zdaj zgodbo izpričuje s pozicije sedanjosti, kot po naključju znajde na službenem mestu, kjer se v slutnji materinih resničnih razlogov izginotja postopoma dokoplje do resnice njenega med- in povojnega delovanja. K temu že v prvem delu pripomore nenadno razkritje v kleti hiše ter maščevalni napad nanj in Rachel, ki ga njuni varuhi za ceno Moljeve smrti sicer obvladajo. Razkrije se mu resnična vloga Viole, skrivnostnega glasu, radijske povezave, ki je najstnikoma za vselej odvzel mater, z njo pa varnost in pripadnost. Mati se po napadu sicer vrne, a njena vloga je poslej vse prej kot materinska. Medtem ko se Nathaniel trudi navezati vnovičen odnos z njo in poskuša živeti v nestanovitnem svetu zamolčanja, skrivalnic ter laži, je Rachel, medtem sama postala mati, deklarativno prekinila vsakršen stik z njo, kasneje pa, kot daje pripoved slutiti ob koncu, tudi z bratom.

V dramatični in kriminalno obarvani zgodbi, ki osvetljuje razpredeno delovanje vohunskih služb, se Ondaatje dotakne Slovencem znanih in dolgo zamolčanih povojnih dogodkov. Angleške povezave s Titovimi komunisti, povojni poboji partizanov, pokoli civilistov v bližini Trsta in stotinah ljudi, zakopanih v brezna, so v Luči vojne tesno povezani s skrivnostnim glasom in imenom, čigar identiteta se polagoma razkriva iščočemu. »Viola? Si ti Viola? sem sam pri sebi šepetal, ko sem v drugem nadstropju stavbe, kjer sem delal, počasi odkrival, kdo je bila moja mati

Zaključek zgodbe dopušča možnost, da se bo Nathaniel kljub razkritju materinega resničnega razloga odhoda, – ali pa prav zaradi soočenja tako z njenim delom kot z njo –, uspel čustveno odcepiti od njene posmrtne zapuščine, česar pomanjkljivi, a dovolj zgovorni prisotnosti Rachel v drugem delu romana skorajda ne gre pripisati. Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom. Je roman o bolečini, ljubezni, temi, (ne)moči odpuščanja in razdiralni vlogi nikoli poniklega spomina.

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ranjene površine, predrte prostornine, krvaveče avre

    Silvija Žnidar

    Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

  • Svet je literatura, literatura je svet

    Silvija Žnidar

    Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

  • Koga je zadušila ektoplazma?

    Veronika Šoster

    Poljsko pisateljico Joanno Bator (1968) pri nas že poznamo po romanu Peščena gora (Goga, 2017), ki je bil v domovini nominiran za več nagrad, leto kasneje pa smo dobili še prevod romana Temno, skoraj noč, ki je prejel nagrado Nike, najpomembnejšo poljsko literarno nagrado.

Izdelava: Pika vejica