Ljubljana Tales

Ljubljana, Trubarjeva hiša literature, 25. 9. 2012

Jernej Županič

In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovih obsesij, vzorcev, rutin, ki se jih mora nabrati – čisto enostavno količinsko – dovolj, da orišejo mesto, ki je lahko samo to mesto: Ljubljana, London, Dublin, Praga.

Ljubljanske zgodbe (mdr. tudi pesmi) so vsaka zase daleč prekratke, da bi lahko zarisale mesto (četudi majhno kot Ljubljana), nekatere med njimi ljubljanske približno toliko, kot bi bile lahko tudi berlinske ali pariške – ali magari tokijske. Vse skupaj pa, kot celota – ne sledijo enotni poetiki in so torej samo drobne skice, ki se ne sestavijo v celoto.

Zakaj torej ne raje Slovenske zgodbe? – Uredniški načrt je bil nekaj kot »odpreti Vzhodno Evropo zahodnemu pogledu«: najbrž so si uredniki torej pač želeli pokazati nekaj urbanega, sodobnega, velemestnega (»glejte, tudi oni imajo kompjuterje«), ne pa le ruralno-industrijskega stereotipa traktorjev in vodke in menda še ostalin kulturne revolucije. Morda hvalevreden zastavek, a hkrati nesmiselna omejitev. Če se morda na Poljskem pri Varšavi to še ne pozna tako zelo (govorim zgolj o številkah: Poljakov in Varšavčanov je toliko in toliko, se pravi se med njimi najde toliko in toliko res dobrih in res varšavskih zgodb), se tu je – zbirka seveda ne more biti niti približno tako kvalitetna, kot bi bila, ko ne bi bila po sili ljubljanska.

Ne rečem pa, da ni čisto mogoče, da se bodo ljubljanske zgodbe prodajale bolje, kot bi se morda slovenske. Ampak to seveda ni stvar Literature.

Kar se tiče posamičnih zgodb in pesmi: nekatere so dobre, druge najbrž manj. Nekatere so bile napisane že davno prej, druge tako rekoč na poziv urednikov. Na večeru so brali Peter Semolič, Josip Osti, Tatjana Jamnik in Aleš Mustar, svojo zgodbo je malce pokomentiral še Andrej Blatnik. Avtorji torej, ki so znani, ob njih pa tudi takšni, katerih solidnost še ni ravno aksiom.

Prevodi, kolikor jih je bilo slišati, so dovolj kompetentni, sploh v svoji zadnji fazi: tj. vidi se, da so jih dokončevali resni pesniki in/ali pisatelji, ki angleščine ne obvladajo le funkcionalno, temveč kot jezik svoje umetnosti. Začetna faza prevodov pa … recimo samo, da se je že pri (na večeru v obeh jezikih prebrani) ljubljanski pesmi Josipa Ostija nekje spotoma izgubilo, da »ob tem in tem času na tem in tem kraju« (ali je morda »takrat in takrat ter tam in tam«?), nikakor ne pomeni istega kot »there and then« v angleškem prevodu: gospoda in gospa se mečejo v Ljubljanico ob dogovorjenem času, ne pa v tistem trenutku in na licu mesta.

Najbrž je tega še kaj, ampak jasno, kje boš pa dobil angleškega maternega govorca, ki bo hkrati razumel takšnele nianse slovenščine.

Večer je precej ustrezal nedodelanosti koncepta zbirke. Precej na horuk, da niti avtorji zgodb in pesmi večinoma niso vedeli, kaj naj bi tam počeli. In smo še malo poduhovičili in je bilo konec.

O avtorju. Jernej Županič se je rodil dvainosemdesetega v Ljubljani in nato tam hodil v šole in na Filozofski fakulteti doštudiral primerjalno književnost in filozofijo. K Literaturi oziroma njenim robnim zapisom so ga nanovačili iz četrtega letnika študija, in tu je še zdaj, precej nezainteresiran za selitev. Ob kritikah in sorodnih besedilih se preživlja tudi (in predvsem) z lektoriranjem in prevajanjem, ukvarja pa še z drugimi, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prosto padanje energije, ki prevzema

    David Bandelj

    O poeziji imam nekoliko čuden kriterij. Če me v njej, ko jo berem, katerakoli stvar notranje premakne, zgane, povzroči vzgib, potem mi je zanimiva in … →

  • Manj je lahko več

    Domen Slovinič

    V sklopu pesniško-glasbenih večerov v Gromki, ki jih kot del Literature v živo organizira LUD Literatura, smo lahko v dobrem tednu (dveh petkih) prisluhnili naboru … →

  • Kot da se ni zgodilo nič

    Andrej Blatnik

    Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi … →