Literatura med besedo in svetom

Jernej Habjan, Literatura med dekonstrukcijo in teorijo. Ljubljana: *cf., 2014.

Aljaž Koprivnikar

Jernej Habjan, znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, se v svojem delu posveča polju literarne teorije, slovenskemu bralstvu pa je znan predvsem s teorijo govornih dejanj, ki se ji je posvečal v svojem raziskovalnem prvencu Janus, Prokrust, Bahtin. V tem se je prek Bahtinove dialogičnosti ukvarjal z interpretacijo literarne umetnosti, po večletnem raziskovanju pa svoje literarno-teoretsko delo z literarnim diskurzom zaokrožuje v knjigi Literatura med dekonstrukcijo in teorijo.

V znanstveni monografiji oziroma, kot jo sam poimenuje, »dialektičnem razmisleku« bralcu ponudi izredno dobro argumentirano revizijo preučevanja literature v literarnoteoretski vedi, ki jo izpelje od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja in dekonstrukcije vse do sodobnosti in Morettijevega modela »oddaljenega branja« v svetovnem literarnem sistemu (in obenem tudi branje tega sistema). Pri tem kritično prevprašuje tako poglede starejšega kot novejšega načina branja in semantičnih, filozofskih, ponekod tudi kulturnih izhodišč, iz katerih izhajajo načini takšnega preučevanja literature. V preglednem uvodu, v katerem Habjan bralca na kratko seznani s potjo, ki jo bo njegov razmislek ubral, povzame glavna vprašanja, argumente in protiargumente, ki jih bo v nadaljevanju, v posameznih poglavjih, zastavil, pri tem pa se že dotakne tudi teze samega dela.

V prvem delu, ki sledi uvodu, Habjan razumevanje literature in koncepta performativnosti najprej preuči v kontekstu dekonstrukcije, bolj konkretno prek zaporedja teoretičnih izhodišč Austina, Derridaja ter Butler. Za začetek vzame Austinovo zavrnitev metafizike logičnega pozitivizma, ki v izjavah predpostavlja opozicijo objekta in subjekta, na njeno mesto pa postavi intersubjektivna razmerja. Ta je namreč za cilj svoje analize govora postavil analizo vsakdanjega govora, iz njega pa izločil umetnost in literaturo, vendar pa pri tem Habjan opozarja tudi na prejšnje interpretacije, ki so izločitev literature razlagale kot pozicijo, v kateri bi bila ta bolj ali manj kompleksna od vsakdanje govorice, ter pojasnjuje njeno izločitev iz vidika njene subjektivirajoče razsežnosti. Literaturo namreč Austin dojema kot reprezentacijo, zato v njej išče globino predstavljenega, nakazanega elementa, performativa, ki vsebuje intersubjektivna razmerja. V opozicijo temu pa Habjan skladno z Ducrotom izraz v literaturi postavi kot samoizraz govorca, torej izraz, ki ga je treba nujno dojemati metaforično in kot iluzijo, ne pa kot nekaj resničnega. Prav tako v svoji analizi Derridaja Habjan prikaže nadaljnje pomankljivosti Austinovega modela, ki se opira na razlikovanje med resnim in etioliranim. Pri tem gre namreč za oslabljeno, zbledelo izjavo, ki naj bi bila značilna za literaturo, Habjan pa pri tem sledi Derridaju, saj ta opozarja, da je v etioliranem kot njegova negacija že zajeta možnost resnega, pri čemer se izkaže, da takšna binarna opozicija tudi ne more obstati. Na Derridaja se Habjan opre tudi pri kritiki Judith Butler, pri kateri zaradi nereflektiranosti lastne prakse in utajanju dela Derridajevega modela dekonstrukcije Habjan pojasnuje, da sploh ne moremo govoriti o teoriji, saj se njen diskurz v svoji argumentaciji zateka v ideološkost. Butler sicer zagovarja prakso kulturnega prevajanja kot privajanje multikulturnih elementov v univerzalni/globalizirani kulturi, da pa bi bilo takšno kulturno prevajanje sploh možno, predlaga ukinitev pravnih in državnih institucij. To utemeljuje na sovražnem govoru, ki bi ga lahko naslovljenci z reartikulacijo estetsko izničili in mu odvzeli njegovo sovražno moč, kar pa ni mogoče zaradi cenzure, ki jo država prek pravnega aparata nad pošiljatelji sovražnega govora izvaja. Reartikulacijo sovražnega govora Butler utemelji z iterabilnostjo, ki jo razlaga kot spremenljivost pomena znaka, čeprav dejansko po Derridaju pomeni, da konvencionalnost znak ohrani, tudi če spremeni izvirni kontekst ali intenco izjavljalca. Pri tem Butler, kot razlaga Habjan, prav tako priredi Derridajevo tezo, da je v možnosti govornega dejanja zajeta tudi možnost za njegovo ponesrečenost, tako pa se možnost že kar potencira v aktualnost. Ob koncu prvega dela Habjan preprekam, ki se pojavljajo v navezavi različnih dotlej predelanih teorij, ponudi dve možni rešitvi; na eni strani Rancièrov model estetskih režimov, na drugi strani pa Ducrotovo nedekonstrukcijsko teorijo polifonega izjavljanja, ob tem pa pokaže, da nobena od teh ni samostojno ustrezna za premostitev protislovij. Habjan s tem v prvem delu ponudi kritičen pregled razvoja dekonstrukcijske prakse, iz katere se v preučevanju literarnih del uveljavi model »natančnega branja«. Pri tem pa opozarja, da z natančnim branjem majhnega, kanoniziranega literarnega korpusa sicer zmoremo pri spominu ohranjati neki del literature, vendar pa je ta samo vrh »ledene gore«, saj se pri tem izpušča (in pozablja) celoten del, ki plava pod vodo.

Ob zaključni tezi prvega dela v drugem delu znanstvene monografije Habjan kot teoretski model poda Morettijevo konstrukcijo modela »oddaljenega branja« in s tem ponudi alternativo dekonstrukcijskemu modelu »natančnega branja«, ki je v hegemoniji anglo-ameriškega univerzitetnega diskurza pravzaprav od začetnega poudarka teksta pozornost preusmeril na (multikulturno) predavalnico in bralca v njej. Z modelom »oddaljenega branja« Moretti vpelje sistem svetovne literature ali, bolje rečeno, svetovni sistem literature z literarnim centrom, ki določa kanon, ob tem pa marginalizirane (pol)periferije, takšen sistem pa izgradi koncept svetovne literature, ki je »en in neenak«. Ta alternativni model literature pa, kot razloži Habjan, ni nujno že oporekanje dekonstrukciji, kot so Morettija večinsko interpretirali zagovorniki dekonstrukcije. Obenem kot takšen tudi ne nasprotuje Jakobsonovemu komunikacijskemu modelu jezika in posebnemu mestu, ki ga v njem nosi poetična funkcija jezika, še več, Habjan na primeru Morettijeve analize ključev v Doylovem Sherlocku Holmesu pokaže, da prav Morettijev model potrjuje Jakobsonovega. Habjan zagovarja tudi Morettijevo postavitev centra in periferije, saj ugotavlja, da njegovi kritiki prevzemajo ravno logiko delovanja takšne strukture, pri čemer pa so ravno ti kritiki v veliki večini predstavniki marginaliziranih nacionalnih literatur, ki bi svojo književnost radi premestili iz periferije v kanon. Habljan izpostavi tudi Morettijevo formalizacijo institucij literature in pri tem literature same, s tem pa pokaže tudi na prisotnost dekonstrukcije. Pri njihovi vzpostavitvi uporablja ravno dekonstrukcijski koncept ne-izven-teksta, tako da v tekst postavi tudi njegove institucije, svetovni literarni sistem in literarni kanon. Tako ob modelu »oddaljenega branja« Moretti odpira tudi problematična vprašanja glede uveljavljenega kanona in literature območij, ki se gibljejo na periferiji kulturnega zemljevida. Vendar ne na način, ki bi pozival k spremembi, saj se zaveda, da je to nemogoče, temveč na to situacijo gleda kot nujno danost, ki bi se je vsak raziskovalec pri analizi moral zavedati. Ob sledenju Morettiju nato Habjan opozori še na podobnosti med literarnimi in teoretskimi trendi, kar stori s primerjavo z Goethejevo Weltliteratur, Wallersteinovim modelom svetovnih sistemov in Webrovo obdelavo kapitalizma. Znotraj njih prikaže, da v sebi kažejo na ekonomsko ureditev družbe kot tudi urejenost svetovnega trga, pri čemer zaključi, da  »lahko kapitalizem posodobi tudi stoletje stare teorije« in obenem v svoji kritični obravnavi predhodnih misli tudi nakaže, »česa naj se teorija loti danes.«  

Habjan v svoji monografiji tako uspešno obravnava literaturo kot »institucionalno prakso«, pri tem pa prikaže, da je moč brati tudi procese, ki literaturo in njeno delovanje tudi usmerjajo. S tem svojo razpravo izgradi kot literarnoteoretično delo, ki si s svojo inovativnostjo, globokim uvidom v teorijo ter kritičnostjo predhodnjih teorij vsekakor zasluži razpravo ter branje. Vendar pa ob pretirani nabitosti z informacijami in strokovnem jeziku, ki se v glavnem pojavlja predvsem v prvem delu, monografiji grozi, da bi njena recepcija ostala zamejena. Habjan bi na določenih točkah samo teorijo lahko podal na bolj poljuden način že znotraj samega besedila ali pa to razložil v opombah, saj si sama kvaliteta razprave ob strokovnjakih iz enakega področja vsekakor zasluži tudi bolj splošnega ali laičnega bralca.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Literarni stiki in interesi, ki potekajo preko državnih mej, so intenzivnejši

    Marco Kunz

    Kako bi opisal trenutno stanje kritištva v Švici? Imate mnogo aktivnih kritikov? Ima njihovo delo veljavo in širši kulturni vpliv? Situacija je zaradi večjezičnosti države … →

  • Ekstrakt dramske sodobnosti

    Ivana Zajc

    Nekje tam na začetku srednje šole se je moja mama zelo razburjala, da se družim z neprimernimi ljudmi, ki so poleg tega še starejši in … →

  • Kaj je ameriškega v Ameriški trilogiji?

    Aljaž Krivec

    Zbirka dram Roka Vilčnika (znanega pod psevdonimom rokgre), ki so nastale med letoma 2007 in 2010 pod naslovom Ameriška trilogija, združuje z Grumovo nagrado ovenčano … →