Literarne nagrade kot nadomestek za pomanjkljiv mehanizem

Odkrito o slovenskih literarnih nagradah. Ljubljana: Modrijanova knjigarna, 10. 10. 2013.

Gabriela Babnik

Četrtkova razprava o literarnih nagradah je bila verjetno ena najostrejših razprav na to temo doslej. Priznam, oblivala me je vročica, enkrat ali dvakrat me je celo imelo, da bi vstala in zaploskala, večino časa pa sem prikimavala. Najbolj tistemu, kar je izrekla gostja dr. Barbara Simoniti, malo manj besedam iz ust Jelke Ciglenečki in še manj (pred)postavkam dr. Mirana Hladnika.

Simonitijeva, ki je najprej poslušala svoja sogovornika, ki sta izrekla nekaj floskul v smislu, da je slovenska literatura dandanašnji izgubila svojo monopolno vlogo in predvsem, da je podhranjena (zaradi česar po mnenju Jelke Ciglenečki potrebujemo čim več in čim bolje plačane nagrade), je delovala precej prepirljivo, predvsem pa je zanetila ogenj pogovora. Po njenem je slovenska literatura podhranjena iz dveh razlogov: bodisi da gre za brezbrižnost bodisi za namerno degradacijo. Dokončna sodba ni bila izrečena, pa vendarle se zdi, da se pesnica in prevajalka nagiba v smeri zadnje postavke. »Kolikor bolj kot upada pomen literature, toliko več nagrad imamo in manj so pomembne,« je dejala. Medtem ko smo v preteklosti imeli zgolj Prešernove nagrade, se v zadnjih dvajsetih letih njihovo število množi. Nagrade potemtakem nadomeščajo mehanizme, kot so urednikovanje, (nizki) honorarji, publiciranje literarnih del itd.

»Ti mehanizmi pri nas ne delujejo, zato so nagrade čedalje bolj izpostavljene. In še več, literarne nagrade so za nas, umetnike, pomembne kot zrak. Da sploh lahko delamo in živimo,« je v bojevitem tonu nadaljevala Simonitijeva, ki je izkusila že kar nekaj režimov; menda pa je vsak izmed njih slabši. »Vedno bolj nas trebijo. Čim manj naj nas bo.«

Njena zgornja izjava je seveda namerno prepotencirana, toda tisto, kar je avtorica izrekla v nadaljevanju, vsekakor drži: literarne nagrade, in z njimi seveda njihove žirije, opravljajo delo urednika. Nagrade so postale nadomestek za uredniško delo. »Namesto da bi urednik opravljal svoje delo, objavi vse, kar dobi, literarne nagrade pa naj bi nato presortirale približno 250 pesnških zbirk, kolikor jih v Sloveniji izide na leto,« je dodala Simonitijeva, ter s tem pogovor že usmerila v občutljivo polje literarnih komisij. Primerjava posameznih članov komisij s poveljniki koncentracijskega taborišča, ki odločajo o življenju in smrti, oziroma o biti ali ne biti posameznega umetnika, je očitno izvala dr. Mirana Hladnika do te mere, da je izrekel še eno puhlico: »Nas, žirijo, eksistencialije umetnikov ne zanimajo, nas zanima, kako biti čim bolj objektiven.«

Moderatorka večera Breda Biščak, očitno tistega večera dobro pripravljena in celo ironično razpoložena, je dr. Hladniku navrgla vprašanje, češ, zakaj naj bi vam sploh zaupali, da boste izbrali najboljše ali pa najkvalitetnejše delo? Njegovo vztrajanje v smeri, da je člane komisij najlaže poiskati v akademski srenji, ki uživa ugodnosti dobro plačanih služb in je zaradi tega manj dostopna za raznorazne manipulacije, izpraševalke in tudi publike očitno ni prepričalo.

V nadaljevanju je Jelka Ciglenečki pripombe Simonitijeve komentirala, da literarna nagrada ne bi smela biti socialni korektiv, temveč praznik. Da bi to misel še podkrepila, je navrgla, da nagrada kresnik na primer ne pripomore k avtorjevi finančni dobrobiti. Simonitijeva je na to na problematiko zopet skušala pogledati širše: »Mehanizem pisateljevanja ni osredotočan na izboljšanje eksistenčnega položaja pisateljev, temveč v tekmo, v stalni lov za nagrade.« Nagrada kresnik po njenem podpira in nagrajuje tisto, kar je berljivo, oziroma tisto, kar je trenutno v modi. »Toda če pišeš po modi,« je dejala pesnica, »je zelo verjetno, da se ti bo nagrada izmaknila.« Njeno spraševanje, zakaj je dobila nagrado šele zdaj, in ne na primer že pred dvajsetimi leti, moramo verjetno zopet razumeti eksemplarično; nenagrajenost avtorja ne kaže na njegovo nizko kakovost, temveč bolj na nezmožnost ustvarjanja trendovskih, če ne že klepetavih besedil. »Nagrade so trenutno edini merodajni kriterij,« je razpravo ostro zaokrožila Simonitijeva.

Dr. Miran Hladnik je ob koncu in na vprašanje Biščakove – zakaj tako malo kupujemo nagrajevane knjige? – končno razvil že prej nakazano idejo: »Knjigo lahko uporabimo na različne načine. Tako kot ima strokovna žirija pravico presojati določen literarni izdelek, seveda po lastnih kriterijih, tako ima tudi bralec pravico dati knjigo na glavo, da se na primer z njo zavaruje pred dežjem.« Bralci, ki si določeno knjigo izposodijo ali jo celo kupijo, po njegovem torej najbolje nagradijo delo. Ideja se zdi nekoliko naivna oziroma postavljena v akademske oblake, sploh če pomislimo, da za prodajo kot tudi za podeljevanjem nagrad stoji oziroma bi morala stati ideja kulturnega managemeneta in založništva, vključujoč tako urednike, avtorje, kot tudi literarne agente; o njih pa smo, kot že vemo, v slovenski literarni krajini, podkrepljeni s tradicionalnim umevanjem, da se dobro blago samo hvali in podobno, slišali šele pred kratkim.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Andrej Blatnik pravi:

    Tole smo žal nekateri zamudili. Dve pripombi:

    »Namesto da bi urednik opravljal svoje delo, objavi vse, kar dobi, literarne nagrade pa naj bi nato presortirale približno 250 pesnških zbirk, kolikor jih v Sloveniji izide na leto.«

    Ta številka je premajhna, v 2011 jih je bilo približno 320, od tega manj kot desetina v založniških oblikah, ki lahko upajo na uredniške posege. In najbrž nobeden od urednikov ne objavi vsega, kar dobi. O tem, ali se objavlja preveč ali premalo, imamo pa različne poglede: neobjavljeni/zavrnjeni velikokrat mislijo, da objavljajo zmeraj isti, morali bi pa oni.

    “zakaj tako malo kupujemo nagrajevane knjige?”

    Morda jih kupujemo malo, vendar jih po dostopnih podatkih kupujemo še zmeraj precej več od nenagrajevanih v istem žanru. Tako da zgoraj omenjeno sortirno nalogo nagrade vseeno opravijo. Kako jo opravljajo in po kakšnih kriterijih, je drugo vprašanje.

  • Boki pravi:

    Vsi vemo, kako se delijo nagrade. Ko je Janez v komisiji, dobi nagrado Jože. Ko je vloga obrnjena, dobi nagrado Janez. Na srečo je tu njeno (njegovo) veličanstvo bralec(-ka). Slovenska literarna stroka in ustvarjalnost je zbirka klanov, ki se borijo za svoj delež vse manjše proračunske pogače. Manj, kot je tega denarja, več dreka izplava.
    Potrebujemo samo recimo dve, tri nagrade – ena za poezijo, ena za prozo in morebiti še eno za kaj posebnega. To, da vsaka vas podeljuje nagrado za poezijo in da imamo več pesnikov, kot je bralcev poezije, je po svoje že malce bizarno. Kaj je literarna elita? Nekaj je odličnih literatov, a večina niso niti obrtniki, pa se gredo umetnost tudi na moj račun. Res je, žirije nagrad opravljajo delo urednikov. Pesniška zbirka in nagrada v vsako slovensko vas, po možnosti po dve, da bodo zadovoljni levi in desni.

  • Boki pravi:

    Prijatelj Andrej, nagrajenih del ljudje ne kupujejo iz dveh razlogov:
    1. Mnoge niso niti dobri obrtniški izdelki (zlasti proza) – oni dan sem v knjižnici vzel v roke nagrajeno knjigo nagrajenega avtorja. Že po prvi strani sem odnehal, saj avtor ne ve, kaj je obrt in krši obrtniška pravila zato, ker jih ne pozna.
    2. Knjige so predrage. E-knjige so obdavčene, kot pornografija
    V Sloveniji imamo pravo inflacijo umetnikov in nagrad. Dobra proza je tista, ki nudi ravnotežje med priljudnostjo in globino vsebine. Tega je sposoben samo zelo, zelo majhen % literatov. Tako pa na branjih proze že po treh stavkih prepoznam študente literature. Slabo za umetnost.

  • Anja Radaljac pravi:

    Da! Preveč nagrad imamo, vsekakor. Ne, ni prav, da so nagrade naposled tiste, ki nastopajo v vlogi sita, vendar kako naj bo drugače, ko pa je potrebno v založništvu dati več na … ehkm, tržno, kakor kulturno funkcijo knjige in so literarni kritiki akreditirani takoj, ko poskušajo tu in tam kaj ”presejati”? In kaj, ko bralci sodijo, da so trivialni teksti boljši od umetniških? In kaj, ko pa se na članek, ki govori o resni, zelo pereči problematiki oglasi le malo komentatorjev in se kar takoj, že v drugem komentarju preide od začrtanega problema k užaljenosti ne (dovolj) nagrajevanega slovenskega avtorja?

  • Boki pravi:

    Hej, čakaj malo, jaz nikakor nisem užaljen avtor, saj nisem nikoli v nobenem špilu in tako naj tudi bo. Moj ustvarjalni opus je v območju tega, čemur slovenska stroka reče šund, trivialna literatura ali v najboljšem primeru žanrska literatura. Ta literatura pa ne dobiva nagrad. Jaz ne prejemam nobenega državnega denarja, sem neto vplačnik v kulturno blagajno in zato mi gredo počasi na jetra ti boji za položaj okoli korita. Kaj ti pomaga nagrada, če te v celem letu prebere 10 ljudi?
    POvsod velja – stranka je car. Zakaj to ne sme veljati v literaturi? In kdo pravi, da neki Janez piše vrhunsko? Ker to pravi Jože? Saj tudi Janez pravi za Jožeta, da piše vrhunsko in krog debilane je sklenjen.

  • Andrej Blatnik pravi:

    Boki, fino bi bilo, če bi se še ti podpisoval s (pravim) polnim imenom in priimkom, kakor se nekateri na teh straneh trudimo, da ne zapademo v popolno poljubnost spletnega komentiranja. (Pa še tvoje knjižne izdelke utegne posledično prebrati še kdo, ki jih še ni!)
    Pa še tole – če imaš knjige v splošnih knjižnicah, kar je skorajda pogoj, da jih kdo prebere, si tudi prejemnik državnega denarja (ali vsaj potencialni prejemnik, prek knjižničnega nadomestila, če ne prek odkupa).

  • Andraž Čož pravi:

    Andrej, na povezavi pod imenom “BOKI” lahko najdeš njegovo spletno stran, ki jasno izda tudi njegovo ime, tako da bi rekel, da se ne skriva za psevdonimom.

  • Andrej Blatnik pravi:

    Ups. No, apel h komentiranju s pravimi imeni naj velja za naprej. (Za Bokija pa sem zdaj z nekaj kliki preveril, da ni le neto plačnik v kulturno blagajno, ampak tudi bruto prejemnik iz nje. Z nekaj sreče utegne za las prejeti celo knjižnično nadomestilo in se tako uvrstiti med 450 najbolj branih živečih slovenskih avtorjev!)

  • Boki pravi:

    Andrej, do zdaj sem zgolj neto plačnik.
    Za nobeno svojo knjigo nisem prejel niti evra iz državne kulturne malhe. za vse, kar je v knjigarnah in knjižnicah, sem čisto sam pridobil sredstva in vsa ta sredstva so iz zasebnega sektorja.
    Če se mi uspe prebiti do knjižničnega nadomestila, bom seveda zadovoljen. Mogoče bi šlo v promet še več knjig, a v knjigarnah obležijo v kakšnem kotu (sem preveril) ali jih sploh ni. Potem je tu še plačilna nedisciplina. Vsekakor sem se usmeril predvsem v E-založništvo. Tu ne potrebuješ nobenih državnih sredstev za objavo (ni stroška tiska, je samo lektor in morebiti ilustrator).
    Ker pa z nerganjem nikamor ne prideš, seveda veliko delam na področju ljubiteljske literature. Vedno trdim, da nimaš pravice kritizirati, če sam ne delaš in se aktivno ne zavzemaš za izboljšanje.
    Mogoče se vidiva na kakšni delavnici. Kolikor vem, so vaše delavnice kvalitetne.

  • Andrej Blatnik pravi:

    Nadaljujem samo zato, da si pojasnimo to glede javnih sredstev. Iz tu zapisanega sklepam, da je založnik teh knjig, Pro-Andy iz Maribora (po samoopisu na spletu gre za nekakšnega “vanity publisherja” – http://www.proandy-sp.si/napisite_knjigo.html), knjige knjižnicam podaril? Seveda gre tudi v tem primeru za nekakšna javna sredstva, saj za obdelavo tega gradiva, prostor, v katerem se nahaja, in plače ljudi, ki z njim ravnajo, veliko večino denarja prispevajo lokalne skupnosti. Če pa so se knjige knjižnicam prodale, pa je seveda vložek javnih sredstev še precej večji – v tem primeru bi bilo pričakovati, da ne glede na tip založnika kaj od tega dobi tudi avtor.

  • Boki pravi:

    Ja, založnik je Pro-Andy. Indigo novi svet je polovično financirala Cinkarna Celje d.d., likovno opremo sem sam plačal, a ostalo je šlo iz malhe prodanih knjig. Za Votlino skrivnosti pa sem 100 % sam financiral. Nobenega evra od nikoder. Ravno zaradi financ bo naslednja tiskana knjiga samozaložba (vse tri E-knjige so samozaložba in vsaj Votlini skrivnosti ne gre slabo).
    Nobena knjiga pa ni dobila javne subvencije za tisk in ostalo. Seveda pa se knjižnice financirajo iz javnih sredstev. Tu se seveda strinjam s tabo. Osebno zagovarjam še večjo vlogo knjižnic pri financiranju knjižne produkcije.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave

    Ana Schnabl

    Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija … →

  • Kresnik 2013: čistokrvni »kulturni« dogodek

    Blaž Zabel

    V nedeljo, 23. junija 2013, je bila na ljubljanskem Rožniku podeljena nagrada, ki jo vsi nestrpno pričakujemo in ki je vse leto predmet številnih ugibanj … →

  • To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

    Aljaž Krivec

    Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

Izdelava: Pika vejica