Laž kot nekaj dobrega

Juan José Millás, Ženski v Pragi. Ljubljana: Društvo 2000/Koper: KUD AAC Zrakogled, 2012.

Goran Potočnik Černe

Danes reči, da je laž, ko nas ta pričaka v skoraj vsaki medijski novici, (lahko tudi) nekaj dobrega, je vsaj nenavadna, če že ne kar nevarna, bogokletna izjava. Laž je trdno zasidrana v družbi naglavnih grehov vsaj že od svetopisemskih časov. Kakemu drugemu grehu se je včasih tej družbi uspelo izogniti, laži nikdar. A bolj ko iz (časovno oddaljenih) teoloških višin sestopamo v vsakdanji purgatorij, bolj je laž raznolika in s tem tudi njeno dojemanje. Nekateri bi takoj dejali, to so zgolj akcidence, zgolj zunanje lastnosti laži, v svojem bistvu pa laž ostaja laž. Nekaj, kar je vredno le obsojanja.

Kaj pa, če bi obstajal svet, kjer bi bila laž obeležena drugače, s pozitivnim predznakom, kot nekaj dobrega? Najbrž bi bil to precej čuden svet … ali pa tudi ne, odvisno od pogleda.

Roman Ženski v Pragi španskega pisatelja Juana Joséja Millása izrisuje prav takšen svet in prav takšen pogled. V njem se srečamo s štirimi liki, dvema moškima in dvema ženskima. Osrednje mesto v tem štirikotniku zaseda ženska oseba po imenu Luz Acaso, o kateri težko zatrdimo kaj gotovega. Njena identiteta je izmuzljiva, a ne na misteriozen način. Je popolnoma vsakdanja oseba, lahko bi bila kdorkoli od nas. To, kar njeno identiteto dela izmuzljivo, je njena identiteta sama. Ko v romanu pripoveduje o sebi, pred nas poda raznolike življenjske zgodbe (te zgodbe se včasih izključujejo, včasih dopolnjujejo, včasih malo tega malo onega). Zdaj je užaloščena vdova, potem nesrečna mati, ki se je morala še zelo mlada odreči svojemu otroku, nakar izvemo, da je dama na klic, a kaj kmalu lahko podvomimo tudi v to. Rečemo lahko le: bila je »zmeraj ista in vedno drugačna«. V temu svetu istosti in drugosti se znajdeta pripovedovalec romana (katerega imena ne izvemo) in mladi pisatelj Álvaro Abril. Oba s svojimi, če tako rečem, identitetnimi manki, luknjami, nedovršenostmi.

Drugi išče biološko mamo, čeprav nima nikakršnega razloga, da bi jo iskal, razen nepomembnega (mogoče celo umišljenega) dogodka iz otroštva, ki pa bi lahko pomeni tudi še vse kaj drugega. Prvi išče sina, ki naj bi bil plod mladostne ljubezni, čeprav dobi potrdilo, da se ta sin ni rodil. A kljub temu ugotavlja, da »če bi imel sina, bi bil zdaj star 25 let«. Za konvencionalni pogled je to precej mizerna podoba odraslih ljudi. Ljudi, ki drugim, predvsem pa samim sebi lažejo, gradijo gradove v oblakih in se niso sposobni soočiti z realnostjo. A vsakič, ko trčimo ob besedo realnost, se moramo vprašati: Kaj pa je to, realnost? In če je odgovor: To, kar vidimo, potem je mogoče včasih treba zamenjati pogled. To vlogo v romanu odigra četrti lik, María José, še-ne-pisateljica, ki pa hoče napisati »levični« roman, roman, ki je napisan z levo polovico telesa. Ker je naš svet svet, ki ga konstituira pogled desne polovice, María skuša svojo desno polovico eliminirati iz pogleda na svet ter tako aktivirati samo levo. Zato čez desno oko nosi prevezo, jé samo z levim delom ust, pri hoji uporablja le levo stran in podobno. Komedija? Farsa?

Ne prvo ne drugo.

Svet četverice se, ugledan z desnim, konvencionalnim pogledom res zdi precej neverjeten, celo prismuknjen. »Levični« pogled pa v dojemanje realnosti in z njo tesno povezano vprašanje identitet vendarle odpre dodatno razsežnost. Laž igra tu zelo pomembno, pozitivno, dobro vlogo, je pomemben gradnik identitetnih svetov. Tudi njen (ontološki) status je tu, v »levičnem« delu sveta, precej drugačen od statusa v desnem. Če v slednjem laž izrekamo z namenom, da bi bila dojeta kot resnica, potrebe po takšnem spinu v »levičnem« svetu ni. Laž je izrečena kot laž. Tega nihče ne skriva. Tega se vsi zavedajo in s tem tudi zelo dobro rokujejo. Laž je preprosto nujna sestavina, da si ob identiteti, ki nam jo ponuja realno življenje, zgradimo še nekaj drugih. Narobe bi bilo takšno laž razumeti kot slepilo, kot beg od realnega sveta, saj nove identitete lahko s sabo prinašajo več bolečine kot radosti.

In če smo natančni, kaj pa nam zagotavlja, da je identiteta realnega sveta zares realna, tista prava? Ali ni zgolj naše dojemanje realnosti kot realnosti edino, ki nam daje to zagotovilo? Se pravi, pogled, ki realnost ujame kot realnost? »Levični« pogled nam pove to, da si identitete lahko izbiramo sami, da si jih imamo pravico izbrati toliko, kot si jih želimo, in takšne, kot si jih želimo. Četudi so si v nasprotju in se nekatere celo izključujejo. Če pripovedovalec nekje na polovici romana še dvomi, je še nezaupljiv do »levičnega pogleda: »Vse je bilo laž, drži, a gradivo te izmišljotine se je začelo tako neverjetno ujemati, da sem si moral stalno ponavljati, to je laž, to je laž, saj je z vsako minuto vse skupaj postajalo čedalje bolj resnično.« Na koncu gleda že popolnoma z levim očesom: »Ljubil sem tiste, ki jih nisem hotel, in ne tistih, ki sem jih želel«. Pripovedovalec je ljubil sina, ki se mu ni rodil (če pa bi se mu, bi bil star 25 let), odtujil pa se je od hčerke, ki jo je imel in ki mu je bila na dosegu roke. Paradoks, ki se tu nakazuje, ni paradoks, je samo soobstoj različnih svetov.

O avtorju. Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Afrika – moja dežela?

    Martina Potisk

    Postavljanje dogajanja na prostrane afriške planote, prerasle z magičnostjo in mistiko, ki s svojim primežem uokvirjajo življenje tamkajšnjih domačinov, zaznamovanih s prvobitno vitalnostjo in neizbežno … →

  • Teža človeških odločitev za kulisami zgodovine

    Robert Simonišek

    Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, … →

  • Žrtvovani občutek za veter

    Gabriela Babnik

    Roman Ferija Lainščka z všečnim naslovom Jadrnica intonira naslednji prizor: oče ob oknu, obsijan z zunanjo svetlobo, in deklica, ki zaradi bombnikov čuti, da se … →