Kritiki na prangerju

Festival Pranger, 3. kritiška debata. Rogaška Slatina, 30. 6. 2012.

Staša Pavlović

Potem ko so se gostujoči kritiki in povabljeni pesniki že dodobra ogreli (k čemur je prispevalo tudi do skrajnosti ogreto ozračje), sem sama prispela v Rogaško ravno pravi čas, da sem še ujela avtobus, ki je na Pilštanj (eno redkih vasic, ki jo domačini še vedno imenujejo trg) popeljal vse prej omenjene, v družbi treh norveških pesnikov in nekaj skrajnih navdušencev, ki so se vroč vikend namesto morju odločili posvetiti poeziji.

Kot je ob kratkem, predvečernem sprehodu skozi biser Kozjanskega, kot so ga poimenovali domačini, povedal eden izmed njih, se v Pilštanj neposredno iz vesolja pretakajo dobre energije. To je bilo vsekakor moč začutiti tudi pred prangerjem, ki že več kot šesto let stoji na pilštanjskem trgu in ki se je prav gotovo naposlušal že marsičesa. Tokrat je dobil v posluh verze treh domačih pesnic (Ivane Komel, Barbare Korun in Katje Perat), enega pesnika (Ivana Dobnika) ter treh Norvežanov, med katerimi je samo Kjersti Bronken Senderud brala v domačem jeziku, medtem ko je Gunstein Bakke z ekrana svojega maca prebiral pesmi v angleščini, Gunnar Wærness pa je s srčastega zelenega lista najprej prebral svojo pesem v srbščini, nato pa odpel šel tradicionalno zimbabvejsko pesem. Ubogi pranger je bil prav gotovo čisto zmeden. Idilično branje, ki ga je pospremilo zvonko prepevanje pilštanjske himne, pa iz vesolja ni črpalo le dobre energije, temveč je iz te iste smeri prejelo tudi gromek in dolg aplavz, ko so se kar nekajkrat oglasili zvonovi bližnje cerkve. Ob kasnejšem nazdravljanju z domačim drnulovcem so se zvoki zvonov že povsem izgubili v gosti kozjanski temi.

Malce pomoči iz vesolja, ki bi morda uspela uravnati pozitivne silnice, je umanjakalo naslednje jutro, na tretji kritiški debati, na kateri so Barbara Pogačnik, Brane Senegačnik in Jernej Županič poskušali secirati pesniške zbirke Ivane Komel (Narekovano iz postelje), Esada Babačića (Sloni jočejo pošteno) in Uroša Zupana (Oblika raja). Drugo za drugo so jih postavili na operacijsko mizo in se jih skušali lotiti na različne načine – nekateri z navezavo na antiko, drugi z ovrednotenjem spoznavnega horizonta posameznih pesniških zbirk –, kar bi se lahko razvilo v še kar uspešno operacijo in vodilo v plodno debato, če se ne bi prej omenjene silnice zaradi vremenskih ali kakršnih koli že drugih razlogov pretrgale na skorajda samem začetku. Uspešnost operacije je bila tako (predvsem na škodo obravnavanih avtorjev, pa tudi vseh ostalih prisotnih) postavljena pod vprašaj; pred nami so povsem ranljive ležale odprte knjige (predvsem Zupanova, ki je imela še to nesrečo, da ob njej ni bilo njenega stvaritelja), ki so čakale na svojo izmikajočo se diagnozo.

Koncept festivala Pranger je odličen – ponuja prostor in okvirje za nadvse koristno in premalokrat udejanjeno soočenje med kritiki in pesniki, ki tukaj, za razliko od sičeršnjih soočenj, ne poteka posredno, ampak (v kolikor se avtorji odločijo za izlet v Rogaško) iz oči v oči. Glede na to, da je tudi sicer skromno zbrano, a izbrano občinstvo sestavljeno predvsem iz kritikov in posameznikov, ki so tako ali drugače povezani z literaturo, bi bilo več kot smiselno, da bi to občinstvo tudi smelo sodelovati pri postavljanju diagnoz, denimo s podajanjem samostojnih, s povedanim bolj ali manj povezanih mnenj, in ne le z nadzorovano in strogo odmerjeno asistenco kritikom za mikrofoni. Debata se je tako na žalost skorajda trudila izogibati konstruktivnemu dialogu in se čedalje bolj spreminjala v neargumentirano prerekanje, ki sicer pritiče kvečjemu zasebnim pogovorom, pa še tam se takemu načinu po navadi najbrž raje izognemo. Sama se recimo nisem mogla izogniti občutku, da sem se znašla sredi debatnega tekmovanja, kjer je cilj preprosto zmagati in v ospredje postaviti lastne domneve in dognanja, četudi za ceno posledično površne obravnave odprtih zbirk in ustavljanja pri nerelevantnih vprašanjih. Če se je pri Zupanu govorilo o infantilizaciji slovenske poezije, se je pri Ivani Komel zataknilo predvsem pri vprašanju generacijske obarvanosti njene poezije; izhodišča, ki torej ostajajo na površju in ne posegajo globlje, kamor bi bilo ravno na take vrste dogodkih več kot smiselno seči.

Če se je pri Zupanu polemika po enournem precej grobem površinskem seciranju končala z »argumentom«, da je Oblika raja »dobro spisana zbirka, ker ima ogromno dobrih stvarih«, smo pri Ivani Komel vseeno prišli malo dlje; ob Senegačnikovem poskusu razčiščenja z zlorabljeno temo generacije 80.-ih, o kateri je v povezavi z Ivanino poezijo pripomnil, da »smrt na žalost ni generacijska,« je v ušesih ostal predvsem dogodku povsem primeren sklep, da je zbirka Narekovano iz postelje »razorožitev za oborožene in nasilne kritike«.

Razorožitev je za nekatere poleg trdnejših argumentov, strpnejšega dialoga in kamiličnega čaja nekaj, kar za prihodnje, upajmo da plodnejše debate, vsekakor potrebujemo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Barbara P. says:

    Presenečna nad komentarjem, ki izpostavlja predvsem posamezna zatikanja debate, ne vidi pa, da je do zatikov med udeleženci in kritiki (kot vedno)prišlo predvsem tam, kjer se je razbijalo pričakovane vzorce branja (kar je velika odlika in tudi namen Prangerja), naj dodam, da bo za zainteresirane iz samega posnetka in prepisa debate bolje razvidno, da ni le-ta bila tako zelo neargumentirana, kot je mogoče razbrati iz pričujočega zapisa. Če so kritikom nekateri prisotni pesniki (Katja Perat) očitali, da njihove zbirke niso obdelali dovolj (kar je bila nedvomno posledica pomanjkanja časa, danega tudi kritikom), se nekateri drugi pesniki pač niso odločili za udeležbo: dejstvo je, da za pesnike tovrstna soočenja nikoli niso lahka naloga(podoben koncept, le da so komentarji prihajali izključno iz publike, je imel pariški Cenacle, in izpričano je, da so pesniki z odra navadno prihajali “ožeti”). Vsekakor pa moram vendarle prispevati dodatek, da se ob Zupanu ni govorilo o infantilizaciji slovenske poezije, vsaj ne s tem terminom, temveč o pretirani idiličnosti, ki ga prinaša spoznavni horizont otroške perspektive (kar je lahko problem tudi pri drugih pesnikih), temu nasproti pa se je postavilo koncept empatičnosti in altruizma v poeziji. Dejstvo je, da je časovna razmerja med udeležbo publike in kritikov selektorjev vedno težko časovno uravnavati – pravilo pa je seveda to, da čimbolj brezbarvna je eksplikacija izbranega kritika, toliko več prostora ima lahko publika. Kljub temu je bilo verjetno vsem udeleženim žal, da publika ni vedno sodelovala z argumenti, ampak raje z napadom na moderatorko. Če ocena o tem, da naj bi šlo za debatno tekmovanje, kjer je važno zmagati, izhaja iz tega, se mi zdi vsekakor nekoliko pristranska in parcialna, saj je bilo med samimi kritiki v glavnem priznavanje medsebojnih argumentacijskih dopolnitev, med kritiki in publiko pa je resda včasih prihajalo do nesporazumov. V vsakem primeru pa je bilo argumentacijskega materiala v smislu več kot dovolj, kar bo pokazal zapis debat.

  • uros zupan says:

    Mogoče bo tudi na naši spletni strani prišlo do tega, da se pišejo komentarji. Bilo bi dobro. Drugače pa sem se spraševal, kaj za vraga je s infantilizacijo, sem že pomislil, da sem ušpičil kaj Janu Plestenjaku … podobnega. Potem pa vidim, po repliki sodeč, da ljudje uporabljajo besede, ki jih ne razumejo oz. ne vedo, kaj pomenijo.
    Uroš

  • Urška P. Černe says:

    Lepo pozdravljeni vsi skupaj,
    z velikim zanimanjem smo prebrali sestavek o našem podjemu pretekle dni, ne samo zato, ker je simpatična avtorica vodja pomembnega sestrskega festivala, ki se je nekdaj dogajal v Medani, dandanašnji pa onkraj Donačke gore, na Ptuju, marveč tudi zato, ker se dnevni in tedenski tiskani mediji že nekaj časa ne posvečajo podrobnejšemu poslušanju in/ali komentiranju naših razprav o poeziji. Slava pričujočemu občilu za tole.
    Seveda nam je žal, če se je, kot čuti avtorica sestavka, tekmovalnost prihulila v naše kritiške razprave, saj bi to zanikovalo argumente o naravi kritike, pa tudi nasprotovalo netekmovalnemu vzdušju na Prangerju. Pri nas ne podeljujemo nagrad in tudi sicer ne izbiramo “miss” ali “mistra poezije”. A roko dam v ogenj, da kritičarke, kritiki in moderatorji niso tekmovalne duše, marveč le strastni debaterji. Da pa se komu tu in tam zatrese glas, se razume. A saj za evfonijo ne gre.
    Moje uho marsičesa iz sestavka ne bi moglo zagotovo potrditi in spomin v toplih julijskih možganih je kaj opoteč, zato si lahko le oddahnemo, da bodo prihodnji teden na voljo posnetki razprav in takrat bomo lahko še enkrat preposlušali, kdo je v pogovor o Ivanini zbirki uvedel in kdo razpletel misel o generaciji, kakšno je bilo razmerje med publikumom in nastopajočimi, ali so bile diagnoze res izmikajoče ali pa morda kar boleče neodvoumne – se pa tudi sama spomnim kakšnega zajezenega lepega toka debate, verjetno iz različnih razlogov, osebnih temperamentov in pogledov, korzeta simpozijske forme ali česa drugega.
    Vendarle: veseli smo želje po več! Želje publike po vključevanju! Ta krasna reč veje iz Stašinega članka! In: Prva razprava letos pri nas pri Smoletu na Sladki gori je spet trajala od 20.15 do 1.15! Torej, 5 ur. Ostali dve razpravi imata na voljo največ 3 ure in pol. Res je krivično. Morda moramo debate prestaviti na večere, ko jih ne bo zajezovalo nobeno kosilo, čez dan pa obiskovati bazen in se spoznavati kako drugače. A kaj potem storiti z blagodejnim Pilštanjem in edinim prangerskim branjem.
    Skratka,
    povabimo vas vse na morebitno obnovitev tele debate po objavi posnetkov, lanski (še ne prav zelo pokomentirani) so dosegljivi tukajle: http://www.pranger.si/arhiv/kritiki-pesniki/2011/
    Lep pozdrav, Urška

  • Barbara P. says:

    Ne glede na to, da sem bila v zvezi s svojo oceno Zupanove poezije relativno ostra (mislim, da bo stvar treba napisati v širši obliki) sem poskušala rekonstruirati, kako je prišlo do izraza “infantilizacija”. Mislim, da se je porodil že prej v nekem medkosilskem pogovoru med Barbaro Korun in Katjo Perat, in ni bil povezan s knjigo Oblika raja. Ko pa je v zvezi s to knjigo prišlo do za marsikoga presenetljive ocene (ki se je vrtela okoli tega, da sem, kljub temu,da je atmosfera v njej virtuozno izpisana, ugotavljala zaprtost subjekta samega vase in nepreseganje otroškega horizonta), so se mnogi postavili knjigi v bran – in tako je Staši ostal izraz infantilizacija (morda celo iz pogovora s Katjo?). Zdi pa se mi pretirano, da je izpadlo, da smo govorili o tem, da naj bi to vplivalo na vso slovensko poezijo – četudi je zapis o tem morda simptomatičen? Ko se sama poskušam do svojih tez vzpostaviti nekaj distance, se mi zdi, da bo treba različne otroške perspektive pri različnih avtorjih morda primerjati med seboj in jih ovrednotiti. Kar je pri Prangerskem konceptu tako zanimivo, je ravno to, da se skozi debato dejansko vzpostavijo linije primerjav med avtorji in tako se rodijo teze, ki se morda v individualni obravnavi posameznih avtorjev ne bi izkristalizirale. Vsekakor pa moram priznat, da sem bila kar malo prizadeta nad ugotovitvijo avtorice članka, ki je zapisala, da pri Ivani Komel nismo segli globlje od generacijske problematike – zdi se mi, da se je zgodilo ravno obratno, tudi v vzdušju – če se je doslej ob njeni poeziji ves čas ponavljalo samo flavzo o vsakdanjem in preprostem jeziku, se je ravno na Prangerju zgodilo nekaj drugega, novega in debata se je po moejm končala z občutkom, da smo dejansko že prišli globlje. Enako pa pri Esadu. V vsakem primeru pa je mene zgrabila strašna želja, da vse že enkrat širše opišem vse to v primernem kritiškem spisu.

  • Mitja says:

    Živjo, kdaj pa lahko pričakujemo posnetke debat?

    Lep pozdrav, Mitja

  • Pranger Support says:

    Posnetke debat smo že dobili in delamo na tem, da bomo čim prej na voljo tudi na naši spletni strani – torej KMALU 🙂

  • Posnetki debat so ze objavljeni na spletni strani http://www.pranger.si/ (desni meni).

  • Mitja says:

    Super, hvala.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pod kritično prangersko lučjo

    Nina Beguš

    27. junija zvečer smo se s kritiki in ljubitelji poezije srečali na študentski kritiški razpravi v Menzi pri koritu, ki je potekala v okviru Festivala … →

  • Pranger ali šepetati o slonih

    Maja Šučur

    S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let … →

  • Ljubljana Tales

    Jernej Županič

    In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago … →