Kritika Strip-o-kritike

Strip-o-kritika. Ljubljana: Inštitut IRIU, 2012.

Izar Lunaček

Iz LUD Literatura so mi pred kratkim pisali z vprašanjem, če bi za njihov spletni portal napisal kritiko Strip-o-kritike, zbirke literarnih kritik v obliki stripa, ki je komaj prejšnji mesec izšla pri Inštitutu IRIU. Ker se mi je koncept zdel odličen, sem zelo rad privolil, vendar pa se je ob branju dejanske publikacije izkazalo, da nad njegovo izvedbo nisem niti približno navdušen.

Kar me je najbolj zmotilo, je bilo naslednje. Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju. Dober primer tovrstne strip-o-kritike bi bila tako knjiga Kako razumeti strip Scotta McClouda, ki je izjemno pronicljiva, večplastna in obenem lahko berljiva, razumljiva in zabavna analiza stripa kot umetnosti.

Sedaj pa si oglejmo, kaj se zgodi pri naši Strip-o-kritiki. Osnovni koncept knjižice je zamišljen zelo dobro: med njenimi platnicami najdemo pet kritik, v katerih je skozi medij stripa prikazana razlika med dobro in slabo žanrsko literaturo. Poglavje o grozljivki tako na primer nasproti postavlja Mačje pokopališče Stephena Kinga in Poslednjega volkodlaka Glena Duncana; poglavje o znanstveni fantastiki film Alien Ridleya Scotta in roman Duša Stephenie Meyer, poglavje o kriminalki pa Ecovo Foucaultovo nihalo ter Da Vincijevo šifro Dana Browna. Avtorji, skratka, nam očitno hočejo pokazati, da ni vse šund, kar se ne sveti, to pa tako, da skozi predvidoma dober žanrski strip pohvalijo dobro žanrsko literaturo in okrcajo slabo – kar je po sebi odlična zamisel.

Problem nastane pri njeni izvedbi. Vsako od poglavij se namreč prične z odstavkom, ki v povsem klasičnem intelektualnem slogu povzema kritikovo stališče do slabega in dobrega primera žanra in v ta del strip posega zgolj formalno, na primer tako, da je besedilo zapisano z risarjevo pisavo in umeščeno v grafično kompozicijo. Temu uvodu šele nato sledi dejanski strip, ki pa pravzaprav nima zveze z žanrom kritike in se v vseh primerih izteče v grobo in neargumentirano zafrkancijo iz slabega primera žanrske literature ali celo njegovega avtorja.

Če preletimo nekaj primerov, je tako tu Daniele Steele, ki jo njen strip prikaže kot žrtev podzemnega kulta boginj osladnosti, ki naj bi jo nekoč ugrabile, ji oprale možgane in jo poslale nazaj v svet poneumljat njegovo žensko populacijo. Dan Brown je v svojem poglavju narisan kot sluzast zalezovalec Umberta Eca, ki mojstru škili skozi okno, ta pa se zabava z uprizarjanjem bizarnih kultnih orgij za voajerjev lahkoverni pogled. Paulo Coelho je nazadnje v strip-o-kritiki ezoterike celo za precejšnjega sovražnika Alkimista, kakršen sem sam, veliko preveč žaljivo narisan kot ovca, ki škreblja idealistične floskule, dokler ji vratu ne prereže od njenega pisanja navdahnjeni pastir.

Celota tako na koncu vzbuja vtis, kot bi si bili kritiki ob ponudbi sodelovanja pri projektu olajšano pomeli roke, rekoč: »O, luštno, strip! Običajno se moram pri kritiki potruditi in svojo intuicijo o nizki kvaliteti ocenjene knjige podpreti s trdnimi literarnimi in filozofskimi argumenti. Tule si bom pa končno lahko dal duška in ves svoj gnev brez olepšav izbljuval na tega napihnjenega in po krivem branega pisuna! Saj mi ne bo nihče zameril, saj smo navsezadnje le v stripu, in tu se to sme, kajne?«

Problem je v tem, da sta v taki izvedbi strip in kritika v resnici še vedno popolnoma ločeni disciplini, ki se pri sodelovanju nista niti malo odpovedali svojima tradicionalnima statusoma. Kritika je ostala intelektualistično nedotaknjena od stripa, strip pa je enako pogrošen kot prej zavzel zgolj vlogo kanala za sproščanje kritikove necenzurirane mržnje do slabe žanrske književnosti. In čeprav je to surovo, čustveno bazo običajno hladne kritike čisto zanimivo opazovati s psihološkega stališča, nam posledična diagnoza ne pove nič dobrega ne o kritiku ne o njegovem odnosu do stripa kot medija, saj se je ta tu prej kot v literaturi enakovredno umetnost spremenil v žalostno straniščno školjko kritiškega žolča.

Takim »strip-o-kritikam« se kot zgolj zafrkancijam iz slabih knjig sploh ni treba potruditi za utemeljevanje svojega stališča, to pa jih močno oddaljuje od osnovnih standardov kritike, na čelu s sicer sveto kritiško prepovedjo napada ad hominem. In tak pristop bralcu ne daje nobenega povoda, da bi kritikovemu bičanju slabega primera žanra verjel kot upravičenemu. Na povsem enak način bi se bilo namreč mogoče posmehovati tudi kvalitetni literaturi – lahko si predstavljam jedko parodijo na primer Vojne in miru, če tudi tu ostanem pri klišejih, pa neposvečeni nikakor ne bi mogel vedeti, ali je norčevanje utemeljeno ali ne.

Če bi po drugi strani stripar moral prikazati, zakaj je določeno delo dobro – ne da bi ga socrealistično opeval, ampak z argumenti pokazal, zakaj je kvalitetno –, bi to že terjalo več stripovske veščine. In če bi morali skozi strip utemeljiti razliko med dobrim in slabim primerom žanra, bi je potreboval še več. Če pa bi moral v strip ustrezno prevesti večplastno književno kritiko, ki v obravnavanem delu vidi tako dobre kot slabe strani, in to kompleksno stališče zabavno, slikovito, a obenem brez poenostavljanja predstaviti bralcu, bi bila naloga še težja.

Sam si lahko predstavljam strip, ki bi poanto kake dobre literarne kritike dobesedno prevedel v svoj medij, ne da bi izgubil intelektualno večplastnost originalne recenzije. In prav to bi pričakoval od naslednje Strip-o-kritike. Zgolj posmehovanje temu, za kar se vsi kritiki strinjajo, da je šund, je preveč enostavno.

Ker te recenzije ne bi rad zaključil povsem negativno, saj avtorjev publikacije nikakor nočem odvrniti od novih poskusov v tej smeri, naj tu za zapisnik vseeno povem, da se mi zdi ideja projekta izjemno dobra in da bi ga bilo treba nujno izvesti še večkrat. Ena od stranskih pozitivnih plati te publikacije je zame osebno bila, da me je seznanila z risarkami, za katere prej nisem vedel in ki imajo očitno potencial za risanje zelo dobrih stripov. Ekspresivna grafika Ane Baraga v poglavju o grozljivki, muhasta linija in inovativna kompozicija tabel Mete Šolar v zgodbi o ugrabitvi Daniele Steele kot tudi stiliziran izraz in dinamika pripovedi Nine Bric v parodiji Duše so – če jih gledamo povsem izven pomislekov glede razmerja med potencialom in izvedbo tega projekta – primeri tehnično nadvse obetavne stripovske umetnosti.

Pomanjkljivosti publikacije so nenazadnje gotovo v neki meri tudi posledica pionirskega značaja tega eksperimenta in posledičnega pomanjkanja izkušenj tako risarjev kot literarnih kritikov pri skupnem ustvarjanju stripovske zgodbe. Pisanje stripa ni lahka naloga in precej literatom prehod med uspešne stripovske scenariste zaradi specifike medija ni uspel. Kar spet dokazuje, da strip pač ni po sebi pogrošen žanr, ki bi se iz svojega jarka vsaj malo dvignil, čim se nanj ozre kakšna bolj aristokratska gospa med umetnostmi ali znanostmi, pač pa so za doseganje kvalitete v njem potrebne zelo specifične veščine, ki jih ne moremo pridobiti kar čez noč.

Kombinacija stripa in literarne kritike je pogumen projekt ravno zaradi njegove zahtevnosti in na njem bo gotovo treba še delati, če hočemo dobiti res zanimive rezultate. Mislim, da se tak podvig splača, saj ideja ogromno obeta. Če Maša Pfeifer – kapo dol – projekta ne bi bila izpeljala, se zdaj ne bi imeli o ničemer pogovarjati. S to kritiko ji torej mečem rokavico in jo izzivam, naj »poskusi znova. Naj ji spodleti znova. In naj ji spodleti bolje.«


P.S.: Ker mi je čisto jasno, da bom kot risar stripov tudi sam deležen kritike, češ da sem to kritiko izvedel v obliki besedila, namesto da bi raje narisal to, kar si sam predstavljam pod pravo strip-o-kritiko, izziv že vnaprej sprejemam. Spodaj tako prilagam svojo strip-o-kritiko Strip-o-kritike. To ni dodatek zgoraj napisanemu, ampak njegova predelava v strip. Voilà:

 

(za povečavo klikni na strip in listaj)

 

 

Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 1Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 2Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 3Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 4Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 5Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 6Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 7Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 8Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 9Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 10Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 11Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 12Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 13Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 14Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 15Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 16Izar Lunaček - stripokritika stripokritike 17

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Ana Geršak pravi:

    Super kritika! Hvala za odziv, hvala za argumente, kar se mene tiče je vse zelo utemeljeno in sploh bi si želela več takih fidbekov 🙂

    Lp,

    a.

  • Izar Lunaček pravi:

    Oi, Ana, super, me veseli, da ti je bilo kul. Nisem hotel, da bi bil kdo užaljen, ampak se mi je zdelo, da je bilo ene reči treba pripomniti. Saj se mi zdi, da sem bil konstruktivno kritičen. Tvoja risba mi je bila pa itak ful fajn.

    Puzdraučke,

    I

  • Glorjana Veber pravi:

    Izar,

    Ana Geršak je bila scenaristka pri projektu.

    Lep pozdrav,
    Glorjana Veber

  • Izar Lunaček pravi:

    Oi, tnx, Glorjana!

    Que blamage: na hitro sem pogledal in sem, ne vem zakaj, mislil, da piše Ana Baraga (ki je kritiko pohvalila na FB-ju).

    Hvala za opozorilo, Glorjana in sori, Ana! Vseeno me veseli, da ti je bila kritika kul:)

  • Mojca Pišek pravi:

    Pridružujem se pohvalam sodelujočim pri pionirskem projektu, hkrati pa pohvalam konstruktivni, utemeljeni in ustvarjalno prepričljivi kritiki Izarja Lunačka. Še kritike v stripu!

    Lp,
    Mojca

  • Urban Zorko pravi:

    Mr. Lunaček, kritika me je totalno zabavala, sploh risani del, sočno. Pripombe so dragocene, iščemo neko pot, ki bi najbolje delovala. Jap, mislim, da bomo pobrali tole vrženo rokavico. Všeč mi je tudi, da se je Andrej spomnil nate…
    lp, Urban

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Šah ali opij za ljudstvo?

    Žiga Rus

    Zanimiva bi bila naslednja anonimna anketa: s katerimi žanri se kot bralci dejansko srečujejo udeleženci simpozija o literarnih žanrih? Podvprašanje: katere od teh žanrskih preferenc … →

  • Kot da se ni zgodilo nič

    Andrej Blatnik

    Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi … →

  • Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje

    Tim Uršič

    Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da … →

Izdelava: Pika vejica