Kritično-humoren zgodbeni minimalizem

Borut Golob, Raclette. Ljubljana: Modrijan, 2012. (Bralec)

Nina Sivec

Borut Golob se je slovenski javnosti s svojim prvencem Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem uspešno predstavil leta 2009 in doživel tako topel kritiški sprejem (kresnikova deseterica) kot tudi odobravanje širšega bralskega občinstva (na kar nas opozori tekst, zapisan na notranji strani platnice). Poleg nepozornemu bralcu bolj izmuzljivih in manj pomembnih podobnosti s prvencem, kot sta avtorjeva očitna fascinacija nad prokreacijskimi zmožnostmi Habsburžanov in malo manjše navdušenje nad rojstnim krajem slovenske narodnozabavne glasbe, ostajajo bistveni objekti, deležni prikimavanja tako kritikov kot ostalih bralcev, tudi tokrat med osrednjimi kvalitetami romana: humor, kritika in sočen jezik.

V prvencu nas je Golob seznanil z velikim številom literarnih likov, ki so skupaj tvorili razgibano vsebino, kar je zaradi vseh zastranitev včasih zmotilo ritem pripovedi. Tokrat se je odločil za drugačno taktiko – pred nami je namreč roman, ki si za pripovedni čas vzame nekaj več kot dvanajst ur dogajanja iz zadnjega dneva zveze ne več tako mladega para. V tem dnevu se ne zgodi veliko: glavni lik se zbudi, opravi jutranji ritual najprej v kopalnici in potem v kuhinji, nadaljnji opravki vključujejo pranje perila, odhod v trafiko, obisk avtomobilskega servisa in živilske trgovine. Nekje vmes se znebi kosa racletta in s tem osreči sosedovega psa, precej manj pa svojo punco, kar povzroči glavni zaplet v romanu, ki se za protagonista konča dokaj klavrno, na cesti. In to je vse. Na videz dolgočasno, pusto in nič kaj mamljivo. A to so verjetno zadnje besede, s katerimi bi lahko opisala pričujočo knjigo. Prav tu pride namreč v ospredje že omenjen sočen jezik oziroma, če ga imenujem malo drugače, slog. Njegova konsistentna razgibanost, ki je posledica inovativnih in humornih opisov, je tisto, kar drži bralca pri aktu branja. Golobu se pri nizanju odsekanih stavkov in enovrstičnic uspe izogniti domišljavosti in nabuhlosti, saj so jezikovne igre enakomerno razporejene čez celotno zgodbo. Njihova nenehna prisotnost ne moti branja, ne zaustavlja pripovedi, nasprotno, s svojimi učinki celo bistveno prispeva h kvaliteti romana.

Kratki stavki, sveži opisi znanih pojavov, ki bralca silijo k razmišljanju, ironija in cinizem, ki ju ti opisi prinašajo s seboj, so sicer vse kvalitete, ki so bile omenjene že pri Golobovem prvencu. V pričujočem romanu pa ima ta slog še eno pomembno funkcijo (prvi od zgoraj omenjenih učinkov), ki se pri prejšnjem romanu zaradi uporabe avktorialnega pripovedovalca ni mogla razviti. Gre namreč za to, da nam je tokrat skozi prvoosebno pripoved glavnega lika v veliki meri podana tudi že njegova karakterizacija. Obešenjaški humor, ostre sodbe, ironična (samo)refleksija, vse to nam pomaga pred očmi zelo uspešno zgraditi lik, ki ga spremljamo v niti ne celem dnevu njegovega življenja. Lik, ki se predvsem s pomočjo jezika sestavi na slabih dvesto straneh romana, ni pretirano prijazen človek, njegova videnja sveta in odnos do njega bi lahko celo vzbudila občutek ljudomrzništva. Ne nazadnje gre za človeka, ki mu je eksistenca pajka, živečega na okenski polici, pomembnejša od eksistence njegove punce. Po drugi strani pa ni nobenega dvoma, da gre za inteligentnega, domiselnega in vsekakor kritičnega človeka. Predvsem to zadnje. Njegovemu ostremu kritiškemu očesu ne uteče nič in nihče. Michael Jackson, lastniki tarantel, ameriški puranomor okoli zahvalnega dneva, rožnat hladilnik, seveda kos racletta v njem, komercialne radijske postaje, katoliškofundamentalistične radijske postaje, glasbeni program na radijskih postajah, Slovenske železnice, jutranje navade izbranke, Ronald Reagan, Margaret Thatcher, brivske ureznine, Angleži, Američani, zavod za zaposlovanje, zavod za socialno delo, resocializacija bivših ministrov in francoski avtomobili, če naštejem samo nekatere predmete zanimanja glavnega junaka iz prvih dveh poglavij – da ne bo pomote, ostro junakovo oko nadaljuje z laserskim skeniranjem pojmov in predmetov v enakem tempu do konca romana.

Vendar so zgoraj našteti zgolj tisti najbolj nedolžni in neškodljivi, ki so samo posledica, medtem ko je pravi vzrok, zakaj je glavni lik takšen nezadovoljnež, globlji in ne tako zelo zabaven in brezpredmeten, kot se kaže na prvi pogled. Pri vsej tej količini kritike mora lik imeti nek razlog, ki legitimira njegovo nezadovoljstvo z vsem, kar ga obkroža, in ta razlog je njegova brezposelnost. Ali če grem še globlje, družba, v kateri se očitno pameten in razgledan človek počuti nekoristnega. Roman ima tako tudi temnejšo plat, ki jo sicer uspešno svetli s humorjem in v središču katere je družba, ki jo glavni lik razgalja v vsej njeni hipokriziji. Pri tem je glavni in zelo priročen vzvod za produkcijo kritičnih misli njegova punca, humanitarna delavka, zaposlena pri organizaciji »z nerazumljivim imenom, nejasnimi ali vsaj težko določljivimi cilji in izvrstnim proračunom«, ki pravi, da je politika ne zanima. Zato ne vidi tega, kar vidi pripovedovalec: da je kupovanje izdelkov iz revnejših držav (tikov les, ebenovina) lahko videti zelo dobrodelno in šik, ko je umeščeno v zahodnjaško stanovanje, v resnici pa je metanje peska v oči in v ničemer ne pripomore k boljšemu življenju njihovih izdelovalcev, kvečjemu pospešuje njihov propad, da je propaganda, plačana s strani Evropske unije, ki nagovarja ženske k uporabi kondomov, kjer imajo te iste ženske velike probleme z ogromnim številom posilstev, lep primer najbolj sprevržene ignorance. Nikakor pa nista teh ostrejših (pod)tonov deležna samo junakova punca in njena služba, ki se trudi za boljši svet – pri tem ne gre spregledati pisateljeve bistre izbire protagonistkinega poklica, ki kar kliče po tovrstni kritiki –; te so vedno posredno in v veliki meri deležne predvsem globalizacija, kapitalistična in neoliberalistična logika. Piskajoče naprave, narejene v najhitrejše rastočem gospodarstvu na svetu, ki budijo brezposelne ljudi na Zahodu, kava, ki tem ljudem lajša prebujanje in hkrati prispeva h krčenju tropskega gozda, z dobrimi maščobami napolnjene maroške sardine, ki so krive za brezdelje somalijskih piratov in tako naprej. Za navidez lahkotnimi in zabavnimi opazkami se tako skriva neprijetna resničnost sveta, v katerem živimo. Subtilno ostra kritika družbe in sveta ima prav zaradi zafrkljivega in navidez lahkotnega tona, s katerim je podana, toliko večji učinek.

Podoba glavnega lika, ki se giblje nekje med jeznim mladim človekom in zlovoljnim starcem, ki mu nič ni prav, ima torej svoje vzroke. Kako naj glavni junak preživi v svetu, v katerem ne najde mesta za uporabo svoje inteligence, z vsemi neproduktivnimi podatki, ki si jih ne želi in ne zmore pretočiti v kapital? Zdi se, da je edini način za spopadanje s svetom, v katerem se je znašel, za njegovo vsaj minimalno osmislitev, ustvarjanje distance s pomočjo ironije, cinizma in sarkazma. Pri tem črnohumornem dojemanju sveta se, tako kot že pri karakterizaciji, izkaže Golobov slog za zelo ustreznega in učinkovitega.

Borut Golob se je tako iz vaškega okolja s kopico zanimivih in čudaških likov umaknil v zavetje urbanega blokovskega stanovanja in se udobno namestil v misli enega od njegovih stanovalcev. Na ta način je ohranil vse prvine, ki so pritegnile pozornost v prvencu, s tem da je tokrat odstranil tiste elemente, ki so ga v prejšnjem delu ovirali pri učinkovitejši izrabi literarnih učinkov, ki jih te prvine ponujajo. Manj zastranitev in več ostrine torej.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Vsega so krivi tujci

    Nina Sivec

    V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod … →

  • Mučna bližina distance

    Mojca Kirbiš

    V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija … →

Izdelava: Pika vejica