Kozmični hlad v pisavi Zamjatina

Jevgenij Zamjatin, Sever. Izbrane novele. Prevedel Drago Bajt. Ljubljana: LUD Literatura, 2016 (Zbirka Stopinje)

Urša Zabukovec

Ruskega pisatelja Jevgenija Zamjatina poznamo predvsem po romanu Mi, v katerem je po lastnih besedah upodobil nevarnost, ki jo »za človeka predstavlja hipertrofirana oblast strojev in države, pa kakršnekoli že«. Problem človekove svobode pisatelj v romanu rešuje v duhu ruske literarno-filozofske tradicije, izstopa še zlasti vpliv Zapiskov iz podtalja, Besov in Pesnitve o velikem inkvizitorju iz zadnjega romana Dostojevskega. Tega ruskega klasika je Zamjatin bral že zelo zgodaj, a ga je vedno imel za »starejšega in strašnega«, bliže so mu bili fantastični Gogolj, farsični Saltikov-Ščedrin, še zlasti pa mojstrsko strnjeni Čehov. Kot je zapisal v programskem eseju O sintetizmu, je (njegov) novi realizem sinteza realizma 19. stoletja (teza) in simbolizma (antiteza), fantastike in vsakdanjosti, ironije in smrtnoresnega odnosa do življenja.

V knjigi izbranih novel z naslovom Sever Zamjatin v tej neorealistični maniri upodablja svoje videnje in razumevanje človekove svobode, človeške narave, ki, kot pokaže v najbolj gogoljevski zgodbi Iks, ni tako hitro predrugačljiva, kot si to zamišlja vsakokratna oblast, ter revolucije, ki je opravičljiva le kot zakonitost človeškega razvoja v kozmičnem smislu, ne pa tudi v svojih vsakokratnih družbenih manifestacijah, ko si zmagovalci lastijo pravico do oblasti nad ljudstvom. Tako v Zgodbi o bistvenem izvemo, da je svet vse: grm španskega bezga, gosenica, most, ki ločuje bojujoči se strani mužikov, belih in rdečih, pa Zemlja s streli, »Zemlja, ki nepomično drvi v modrino, njej naproti pa iz neskončnosti hiti še nevidna temna zvezda«. Medtem ko se na Zemlji odvija bratomorna porevolucijska vojna, si na temnem planetu takole zamišljajo življenje na njej: »tam, na Zemlji – je zrak, tam so – ljudje, moški in ženske, in vsi dihajo ves dan, vso noč – kolikor hočejo, tam ni treba ubijati, tam …« Ne, Zamjatin – nekoč za nekaj let boljševik, ker je biti boljševik tedaj, na samem začetku, pomenilo »iti po liniji največjega odpora«, nato pa bolj ali manj razočaranec nad družbenim dogajanjem v svoji deželi – se ne postavi na nikogaršnjo stran, ne k belim ne k rdečim; blizu mu je filozofska vizija, ki jo ima temni planet o zemlji, saj ga zanimajo predvsem kozmični problemi: vsepovezanost dogodkov in bitij, istoizvornost vsega ustvarjenega, večno prerajanje in neusahljivost življenja, ki bo vzniknilo tudi po trku Zemlje in temnega planeta.

V članku Bojim se je Zamjatin izrazil bojazen, da je morda edina prihodnost ruske literature – njena preteklost, zgodbi Mamaj in Jama iz pričujočega izbora pa sta literarni realizaciji te bojazni: ruska porevolucijska družba potone v preteklost, vrne se v kameno dobo, kar pisatelj prepričljivo upodablja ob pomoči bibličnih vzporejanj in simbolov, kot sta denimo ladja in jama: »Med skalami, kjer je bil pred stoletji Peterburg, je ponoči taval mamut s sivim rilcem. In zahomotani v kože, v plašče, v odeje, v cape so se jamski ljudje umikali vse globlje iz jame v jamo. […] V jamski peterburški spalnici je bilo kakor nedavno tega v Noetovi barki: v potopu pomešana čista in nečista bitja. […] V središču tega vesolja pa – bog, kratkonog, rjasto rdeč, čokat, požrešen jamski bog: litoželezna pečka.«

Zamjatinov stil je skop, razsekan, natrgan, poln zamolkov in neizgovorjenosti, eliptičen je, kar je še zlasti očitno v zgodnejših novelah. Z leti se avtorjev slog mehča, in sicer v tem smislu, da se sintaktična zapletenost seli na globlje ravni: pripoved teče bolj gladko, v povrhnji realizem se zažirajo metafore in simboli, nepričakovane primere in obrati, zgodbe, ki so se prej plastile v več ravni in sižejskih linij, so zdaj bolj zgoščene, delujejo bolj povezano. Takšna je tudi mojstrska novela Poplava, ki zaključuje zbirko in ki je vsrkala vse, od avtorjevih slogovnih faz do bistvenih motivov ruske literature (vsaj) od Puškina dalje: tu je Peterburg, fantastično mesto, kjer so ljudje večno na robu nekakšne norosti, pa mogočna Neva, ki kipi, se dviguje, prestopa bregove in odnaša vse živo, sekira, to rusko nacionalno (morilsko) orodje, pa umor, nosečnost, rojstvo, spoved in očiščenje. Poplava je nekakšen Zločin in kazen v malem, le da so vloge in motivi premešani, prav tako v njej ni metafizične patine Dostojevskega, saj ateist Zamjatin ne more brez zvestobe samemu sebi: v njegovem svetu ne brbota, ne prekipevata ideologija in/ali vera, temveč kri, nagoni in želje, ki vzbrstijo v sovraštvo in umor, ta pa se izlije v spočetje, rojstvo in napetost zavesti, ki duši zločinko: Sofja prizna zločin, a to ni kesanje, to je spet le stihijska Neva, ki je izlila svoje presežke in se zdaj umirja, vročica izginja, spokojnost in čistost sta dani brez kesanja: »Vse okoli nje se je pobelilo, bila je silna tihota, kot pozimi. Trofim Ivanič je molčal. Sofja je vedela, da so ji verjeli. Počasi, kakor ptica, se je usedla na posteljo. Zdaj je bilo spet vse dobro, blaženo, bila je skončana, vsa se je izlila iz sebe.«

Izbor novel je neobsežen, a dobro zasnovan. Novele se vrstijo po kronološkem nastanku (1918–1929), prevod je zvest izvirniku; izpusti (pomožnih) glagolov v ruščini morda delujejo za rahel odtenek manj zaznamovano kot v slovenščini, a prav v primeru tega izbora je zvestoba dobra izbira, saj bralec tako laže zatipa slogovni lok, ki ga je Zamjatin začrtal s svojim literarnim razvojem od zapletenosti k neorealistični preprostosti. Poznavalci zbirko lahko berejo kot svojevrstno lekcijo ruske literature, literarni sladokusci pa seveda kar tako, užitkarsko. Pa novelam Zamjatina vendarle kaj manjka? Morda res ne vsebujejo »živega, odkritega, nezategnjenega gibanja avtorjevih čustev,« kot je potarnal Solženicin v kratki analizi Zgodbe o bistvenem – a zakaj bi avtor, ki ga v literaturi obsedajo kozmična vprašanja, tja vnašal svoja zemeljska čustva?

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Umazani magični realizem

    Muanis Sinanović

    Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

  • Zvenenje v glavi

    Jasna Lasja

    Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.

Izdelava: Pika vejica