Kot da se ni zgodilo nič

Frankfurtski knjižni sejem 2012

Andrej Blatnik

Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In vsi se tam učijo od vseh. Vsakega toliko časa pa le na sejmu srečaš kakega menedžerja, ki je pravkar prevzel založbo in že zadovoljno razlaga, da je namesto par urednikov prišel kar on, saj je tako smotrneje, uredniki si vendar lahko dandanes vse knjige ogledajo kar na spletu, če jih agenti že ne prinašajo na mizo … Morda res, če seveda že vnaprej vedo, katero knjigo iščejo, sicer pa je življenje za tak način ogledovanja prekratko. In temeljno izhodišče za sodelovanje na vsakem sejmu, knjižni niso izjema, je preprosto: biti opažen. Kljub neustavljivim govoricam o koncu knjige izhaja po svetu, in še bolj v Sloveniji, vse več in več knjig. Včasih se jih je izbiralo pred objavo, zdaj se objavlja vse, kar se želi objaviti, in izbira nastopa po njej. Pomembno je torej, kaj bo obiskovalec, ki se za knjige zanima – najbrž profesionalno zanima, saj se za splošno publiko petdnevni sejem odpre šele čez vikend –, utegnil opaziti v svojem enodnevnem ali, pogosteje, tridnevnem obisku. Številke ga lahko spravijo v depresijo, saj se na sejmu zdi, da krize ni: kakih 8000 razstavljalcev iz stotih držav, vsak med njimi s kopico knjig, čez 3000 dogodkov, kakih 500 agentov, skoraj 10.000 novinarjev in 300.000 obiskovalcev … Preveč?

Običajni avtorski občutek ob prvem prihodu na sejem je natanko tak: preveč. Knjig je preveč, kaj bo med njimi počela še moja? Res, v Frankfurtu velikokrat pride na misel ironična misel Dana Browna iz Izgubljenega simbola: založništvo bi bilo precej preprostejše brez avtorjev. Za razliko od npr. leipziškega sejma, kjer so avtorji vgrajeni v sejemski mehanizem kot eno njegovih temeljnih gonil, so v Frankfurtu opazni sorazmerno s svojo mediageničnostjo, pa tudi z voljo njihovih založnikov do promocije: pred dobrim desetletjem sem opazil nekoga na videz znanega, kako na malem štantku nekaj bere kaki četverici obiskovalcev, sejemski vrvež pa vrvi mimo. Šele nekaj korakov naprej sem si priznal, da gre res za Umberta Eca, ki je nastopal pri enem svojih prevodnih založnikov. V nasprotju s to neopaženostjo je José Saramago komaj preživel človeški naval, ko so ga ob oznanitvi, da je prejel Nobelovo nagrado, naglo šli iskat na frankfurtsko letališče, ga pripeljali nazaj na sejem, ki ga je pravkar zapustil, in priredili na hitro zrežiran javni dogodek. Ker je bil letošnji nobelovec daleč, je tokrat največ zanimanja požel prihod Arnolda Schwarzeneggerja, ki je opozarjal na svojo avtobiografijo Total Recall. Še ena potrditev, da je dandanes velikokrat bolj od teksta zanimiv kontekst, vse do avtorske blagovne znamke, in da je avtonomija literarnega doživljaja velikokrat na preizkušnji.

Častna gostja Nova Zelandija je s svojim sejemskim nastopom dobro utelesila razpotja sodobnega knjižnega sveta. V osrednjo dvorano, namenjeno gostom, je nalila velike količine vode in novozelandske stereotipe, ki smo jih pridobili zlasti skozi filme od Klavirja do Legende o jezdecu kitov, reproducirala v vrhunski multimedijski predstavitvi, ki je vključevala tudi razgaljenega maorskega silaka pod insceniranim slapom (prvobitnost, predstavljena v dobesedno najlepši luči!), knjige pa priklenila na verige, ki so visele s projekcijskih platen, zloženih v imitacijo novozelandskih vršacev, in to samo tiste knjige, ki so o Novi Zelandiji govorile v jeziku gostitelja, Nemčije. Hkrati je v sosednjem prireditvenem prostoru kakih 200 ljudi v popolni tišini poslušalo, kako Bill Manhire, dolgoletni učitelj kreativnega pisanja na univerzi v Wellingtonu, bere svojo pesem. Enako je dvojnost utelesila ogromna stojnica založbe Random House, ki je imela na eni strani vhoda veliko reprodukcijo naslovnice Fifty Shades of Grey, na drugi pa obsežni seznam svojih nobelovcev. Predstavitev tako ekonomskega kot intelektualnega kapitala založbe, bi rekla sociologija knjige.

Kaj se je na razpotju teh kapitalov, kjer v Sloveniji trenutno doživljamo huda trčenja, pokazalo na slovenski stojnici? Kot ste najbrž pričakovali, je bila precej manjša kot prejšnja leta, celo desetletja. A vseeno je bilo na njej vse, kar nacionalna stojnica potrebuje, od knjig, zlasti iz slovenščine prevedenih (ni jih malo), do promocijskih materialov: vse razen založnikov. Ti so se, ob dveh častnih izjemah, odločili, da ne bodo plačali sto evrov prispevka za razstavljanje desetih svojih knjig. Javna agencija za knjigo je namreč za nastop potrebovala finančno podporo, ki jo je, skupaj s svojimi predhodnicami, slovenskemu založništvu dolga leta poprej dajala. Založniki so se odločili za strictly business in se niso pridružili nacionalni stojnici, so pa nekateri (Mladinska knjiga, Beletrina in letos prvič Sanje) najeli svoje – poskus, da bi sejemski model sodelovanja, ki so ga Finci vzpostavili pred desetletji (danes pa za izvoz finske literature s približno štirimi milijoni evrov skrbi 12 zaposlenih), zaživel tudi v Sloveniji, je bil torej spet obsojen na neuspeh.

Ob vseh dvomih, ki se tako laikom kot strokovnjakom porajajo med razmislekom o teži knjige v težkih časih, pa velja opozoriti še na eno frankfurtsko posebnost: na javnih površinah med halami v času sejma zbira podpise, deli letake in opozarja na svetovne težave cela vrsta razolikih družbenih gibanj, od tistih za odpravo neenakosti žensk v Iranu prek pobud za kurdsko državo pa do veganskih združenj. Tega na avtomobilskem ali kakem drugem sejmu ne boste videli. Kaže, da številni mislijo, kako knjiga še zmeraj ni le tržno blago, temveč se ob njej zbirajo taki, ki znajo premisliti in spremeniti svet, in da so to ljudje, ki jih je treba nagovarjati. Zanimivo bo videti, ali se bo kaj podobnega dogajalo tudi ob prihajajočem slovenskem knjižnem sejmu.

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal dvanajst knjig v Sloveniji in devetindvajset v tujini, med njimi tri v nemščini in angleščini ter po dve v španščini, češčini in turščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na Cosmopolisu v Barceloni in PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 2001 za knjigo Zakon želje. Uči založništvo na Filozofski … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • V kraljestvu knjig

    Agata Tomažič

    V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

  • V rahlem drncu čez Bologno

    Tina Bilban

    Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja … →