»Komu najbolj zavidaš? Seksualno?« ali Kako ženska pošlje moškega k vragu na tak način, da se bo on poti veselil

Davorin Lenko, Triger. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Karmen Petric

Roman Triger nas prepričuje, da temne nagone v sebi nosimo vsi. Odgovor na vprašanje »Zakaj jih nekateri sprostijo?« naj bi se nahajal med platnicami. Pa si ga res želimo izvedeti? No, preden pritisnemo na figurativni sprožilec, se najprej prepričajmo, s kakšno vsebino je Triger pravzaprav nabit.

S kresnikom in kritiškim sitom nagrajeni avtor Davorin Lenko (1984) je po izdaji svoje neformalne trilogije teles(nosti), ki jo sestavljajo romaneskni prvenec Telesa v temi (2013), zbirka kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis (2016) in roman Bela pritlikavka (2017), pričel nov, drugi literarni cikel z naslovom Ženska. Ledino drugega cikla je zaoral že leta 2020 z zbirko kratke proze Psihoporn, nadaljuje ga z romanom Triger (2021).

Slednji nas preseneti še pred začetkom same fabule, in sicer z resnično izpovedjo prvega slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca, ki v bralcu vzbudi občutek nelagodja in pripravi temačno vzdušje, na katerem temelji tudi nadaljnja zgodbena linija.

Osrednja literarna oseba romana je Aleksandra, ki prvi ljubezenski odnos konča, drugega začne in se hkrati zaplete še v tretjega. Ko se junakinja, končno osvobojena okovov dominantnega partnerja in monogamne zveze, poda v svet temnih poželenj, se sredi Ljubljane zgodi nekaj nepričakovanega. Kolesje fabule se požene, ko Darijan Urh, še neobjavljen, a vztrajen pisatelj, v bližini Krakovskega nasipa ubije prvo in nato na Starem trgu še drugo žrtev, zatem pa izgine. Preplah povzroči tudi objava morilčevega rokopisa Cona, manifesta, ki napove prihod apokaliptično-utopične Dobe Ženske in katerega (anti)filozofijo začne Aleksandra obsesivno preučevati.

Avtor pred bralcem izriše predvsem poglobljeno zastavljene, karizmatične in ranjene like. Najprej spoznamo prav Aleksandro, edinko zagrenjenih alkoholikov, ki se od malega navdušuje nad serijskimi morilci in vztrajno išče smisel svojega obstoja. Kot drugega Sema, njenega ljubimca, depresivca in duhovnega hedonista, ki jo »seznani« z močjo, ki naj bi jo v sebi nosile ženske. Moč, o kateri je govora, najlepše pojasni v odlomku, ko Aleksandra poizveduje, ali res misli, da so ženske boljše od moških: »Ne boljše. Mislim, da je ženska bolj upravičena. Celo bolj človek. Moški pa je pogosto oseba šele v odnosu do ženske. Ženska pa … Poglej moč. Kdo uspešneje zjebe koga.« Nazadnje pa spoznamo še Darijana Urha, duševno ranjenega človeka z izkrivljeno samopodobo, ki so ga vse življenje teptali; njegov (anti)filozofski roman Cona beremo – grafično ločenega – po odlomkih med dialogi Aleksandre in Sema.

Zdi se, kot da sta oba resnična slovenska serijska morilca, že omenjeni Trobec, a tudi Silvo Plut, rabila avtorju kot avtohtona šablona, po kateri se je zgledoval med gradnjo samega antagonista. Seveda ne le v vlogi modusa operandi, čeprav je Darijan Urh prvo žrtev ubil v stilu Trobca in drugo po zgledu Silva Pluta, ampak tudi z vidika tega, da javnost pretrese z nekim popolnoma nepričakovanim dejanjem. Trobec si je kot serijski morilec v slovenofonem okolju prislužil status pop ikone, in ta senzacionalizem je v zametkih tudi bolj nezavedna kot zavedna želja Darijana Urha, ki se hoče uveljaviti kot pisatelj, vendar zaradi vseh zavrnitev, lastne spolne frustracije ter spleta okoliščin postane morilec.

Tako kot Plut ima tudi Darijan Urh svojo oboževalko, Aleksandro, ki ima v romanu vlogo »detektiva« – morilca želi razumeti in ga prične preko manifesta tolmačiti javnosti: »V Coni je literarna oseba serijski morilec Zmaj. Tudi ta mori v Ljubljani, a to ni Urh. […] V romanu Zmaj ubije vsaj trinajst žensk. […] Vedno je opisana njegova interakcija z žrtvami, njihove zadnje ure in minute. To pripoveduje entiteta Raziel, ki je […] pisec tega, kar pove Bog. Če Raziel zapisuje dejanja in besede Zmaja, potem pomeni, da je Zmaj Bog.« Zmaj in Raziel pa nista edini entiteti, ki soustvarjata besedilo manifesta, kar nam Aleksandra tudi pojasni: »Pravzaprav gre za pripoved enega pripovedovalca, Game, ki ga prekinjajo narativi še treh.«

Medtem ko nekateri mislijo, da Cona slavi ženske, drugi, da gre za blodnjav tekst norca, ki ženske sovraži, pa Aleksandra nanjo gleda kot na analizo uma morilca, kot na sveti tekst, kot na literaturo in ne nazadnje kot na roman: »Če gremo od spodaj proti vrhu, imamo najprej serijskega morilca Zmaja. O njem pišejo štirje pripovedovalci. Ti pripovedovalci tvorijo nadpripovedovalca, ta pa, reciva, ›izhaja‹ iz pisatelja Darijana Urha. Gre za fikcijo znotraj fikcije znotraj fikcije.«

Avtor pred bralcem do potankosti boleče zapleta hibristofilični odnos med protagonistko in morilcem (sindrom Bonnie in Clyda), v katerega se ujame Aleksandra. Kljub temu da njuno razmerje temelji le na mentalnih stimulacijah in teoretično-dialoškem fantaziranju, pa nekatere akte »čaščenja« Ženske z veliko začetnico protagonistka kasneje udejanji z drugim moškim likom. Ti akti »čaščenja« po (anti)filozofiji Darijana Urha slonijo na fetiših, ki pa so le želim/potrebujem relacija do svetega. Ženska naj bi imela svete potrebe, ki se jih bo zadovoljilo tako ali drugače, moški pa si želi častiti: »Z usti očistiti ženski noge je največja počastitev nje kot osebe. Je več kot parada in odkritje spomenika.« Vendar pa naj bi nekateri moški, serijski morilci, takšne in podobne akte, povezane tudi s trojico ženskih odprtin, privedli do same skrajnosti, saj »›Ženska, ki golta, ki ima stvar v grlu, dobi neki specifičen izraz na obrazu. In v očeh. Tega ne najdeš nikjer drugje.‹ […] ›Kot bi se stegovala proti nečemu božanskemu. Nečemu svetemu.‹ […] Levo roko ji je položil na čelo in ji tako nagnil glavo nazaj […]. Ko je enkrat začel, je ugotovil, ne, da se ne more, temveč noče ustaviti. […]. Umrla je dobro. Vse do konca je imela na obrazu tisti sveti izraz, o katerem ji je govoril prej. In v očeh sveto pripravljenost. In on ji je dal. On je nudil

Dobro znani mojster dialoga nam s strateško strukturo ustvari prvi vtis hostilnega odnosa do ženske. Predpostavka vsesplošne mizoginije pa se ob obračanju strani razblini, saj jo učinkovito demantira predvsem preko izjemno grafičnih orisov nekonvencionalnih fetišističnih spolnih aktov, v katerih je moški suženj, zreduciran na orodje za čaščenje. Moški naj bi bil vernik Ženske oziroma naj bi na neki način živel življenje duhovnikov: »Posvečamo se duhu Ženske. […] Naša vera je globoka in prostrana. […] Nismo zamaknjeni zaradi Žensk(e). Zamaknjeni smo v Žensko.« Ta Ženska, subjekt čaščenja in akter poželenja, pa naj bi napovedovala prihod zadnje Dobe oziroma nekakšne revolucije »v političnem, seksualnem, duhovnem in celo evolucijskem pomenu. V srži gre za idejo, da se ženski boj za enakopravnost ne bo končal pri enakopravnosti, ampak bo nastopila nekakšna utopično-distopična tiranija ženske […]«

V besedilu je mogoče zaznati bolj ali manj prikrite aluzije na različna dela, ki jih poznamo že iz avtorjevega predhodnega opusa. Skoraj poetično ponovno izstopa navdih umazanega realizma Bukowskega, medtem ko je druga aluzija, ki požene kri v lica, predvsem navezava na Süskindov roman Parfum (1985). Pa vendar, bistvo romana se ne skriva v umorih, v perfidnosti in prenasičenosti s spolnostjo, temveč v odnosih in »svobodi«, ki jo doseže majhen odstotek posameznikov, ko se srečajo s svojim mentalnim sprožilcem. Čeprav je besedilo tudi tokrat polno seksualno nabite vsebine, v kateri se lahko fetišisti naslajajo ob estetiki umazanih, z znojem in urinom prežetih obscenih prizorov in puritanci zardevajo zaradi nespodobnih vulgarnosti, pa se lahko zahtevnejši bralci predvsem potopijo v globine medbesedilnosti, ki prepleta roman.

Ta se navezuje na izseke iz Cone, kjer se kaže Lenkova ljubezen do postmodernizma in kjer gre, kot že rečeno, za fiktivno pripoved v fiktivni pripovedi, preko katere avtor »manipulira« tako z literarnimi liki kot z bralcem. Delo je namenoma spisano na izredno metafikcijsko zapleten način, saj naj bi bila Cona »dokument o zablodi razuma in literatura, ki dokumentira, kaj se zgodi, če želimo razumeti in razložiti nerazumljivo in nerazložljivo«. Ta razdrobljeni konglomerat različnih slogov in zvrsti, v katerem niti ni prave zgodbe, pa nam skuša avtor približati v Trigerju, »romanu o serijskih morilcih in o ženskah, ki jih ti fascinirajo« oziroma ki jih predvsem poskušajo razumeti. Bralec mora zato besedilo, ki je že v samem konstruktu, onstran fabule, enigma, brati nekoliko bolj »teoretsko«.

Ob vnetem prebiranju dela nekaj jasno bode v oči – roman je nedvomno piten in bere se hitro, kot bi nalival skodelico čaja. Sicer skodelico črnega, grenkega in postanega čaja, da ohranimo avtorjevo avtentičnost, a to je postranskega pomena. Lenkovo pisanje ni suhoparno, ampak izredno direktno, živo in predvsem brez predsodkov. Če preidemo k zadnji sodbi, lahko rečem, da je naboj romana surov, izzivalen, celo manipulativen, vendar vsekakor kakovosten in bogat. Triger je dobro in premišljeno spisano literarno delo, zavoljo katerega je vredno pritisniti na figurativni sprožilec.

Zmotno pa bi bilo pričakovanje bralca, da bo ob poslednjem obrnjenem listu, ko naj bi se skodelica metaforične brozge dokončno izpraznila, doživel popolno in očiščujočo katarzo. Avtor nam ob izteku zadnjega poglavja servira njegovo neizbrisno posebnost – šok! Ta nas transportira v samo osrčje morilčevega manifesta. Preko šifriranega okna, QR kode, nam tokrat Lenko dovoli prestopiti še zadnje meje spodobnega. Kjer se konča Triger, se začenja Cona, in tako se potovanje drugega cikla z naslovom Ženska nadaljuje.

O avtorju. Karmen Petric (1993) je od malega vedela, kaj si želi – brati, slikati in pisati. Medtem ko so vrstniki listali stripe in mladinske romane, si je iz potujoče knjižnice na očetovo izkaznico izposojala svetovne klasike, napete trilerje in noir kriminalke. Zasanjanega otroka se je mama ustrašila in jo po osnovni šoli namesto … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica