Koliko mislijo udarne misli?

Knjiga esejev Mojce Pišek je knjiga kontradikcij. Kar v njenem specifičnem primeru pomeni dvoje: po eni strani se zdi, da s kompozicijo esejev spodkopava nekatere svoje teze in pozicije ter tako tudi angažira bralca, da nekaterih njenih razmišljanj ne vzame »zdravo za gotovo«, ampak da ga ravno te kontradikcije angažirajo v razmislek in lastno pozicioniranje; po drugi strani pa ostaja tudi občutek, da so nekatere kontradikcije bolj kot produkcija miselnih isker zgolj pasti, v katere se je ujela sama avtorica. A temeljni problem Knjige, ki smo jo vendar vsi prebrali je predvsem to, da se prepogosto pojavljajo pavšalne sodbe, neka frivolna abstraktna splošnost, ki ni z ničimer konkretizirana.

Pišek v enem od esejev odkrito prizna fascinacijo nad sodobnimi tehnološkimi orodji, ki dajejo prostor mislim ali razmislekom, ki so se tradicionalno utelesili v eseju, danes pa jih lahko najdemo tako v statusih na Facebooku kot na Twitterju. In včasih se res zdi, kot da po zbirki poseje udarne stavke, že skoraj nekakšne samostoječe slogane, ki bi bili lahko že kar samostojni tviti, a ne morejo učinkovati na tak način kot tvit, ker misel nima na voljo zgolj dvesto in nekaj znakov, da čim bolj privlačno pove bistvo, ampak vsaj kakšno polo, da vse implikacije določene udarne misli tudi razvije. A zbirka esejev tu večkrat pušča občutek nerazvitih tez, zgolj mnenj ali občutij; kot da zadošča bolj ali manj udarna artikulacija, ki pa ji umanjka konkretizacija in tako v določenih primerih na koncu izpade zgolj kot Potemkinova vas.

Problem, ki se ob splošnosti v zbirki večkrat pojavi, je neka težnja po unificirajočem pomenu (recimo: slovenščina je nagnjena k zamegljevanju, angleščina k jasnosti; mlada slovenska poezija si je podobna kot jajce jajcu; slovenski esej je pojav, ki ga lahko avtorica manifestno zdefinira v 20 točkah, itd.). Tak način mišljenja pa ukinja diverziteto, zdi se, da hoče na nekakšen starošolski način najti neke kategorije in lastnosti, ki bodo lahko pokrile čim več terena – na sam teren pa se ne spusti dovolj specifično, saj bi v svoji raznolikosti ovrgel takšne zastavljene kategorije (posploševanje, ki pomeni beg pred dejanskim stikom z mlado pesniško sceno, je avtorici v odgovoru na njen esej »Kako sem zasovražila slovensko poezijo« v eseju »Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko« oponesel tudi Tibor Hrs Pandur).

Zdi se, da recimo esej o poeziji preveva nekakšen utrujen cinizem – utrujen zato, ker z enim udarno napisanim stavkom enostavno zabriše vse razlike v brezoblično gmoto in se ne trudi misliti posameznosti. Tu se spet zgodi, da udarno zapisane misli izgubijo svojo realno referenco, bralec enostavno nima občutka, na kaj se te izjave dejansko nanašajo, in ravno zaradi tega se zdi, da bivajo neko povsem samosvoje in samozadovoljno življenje, ločeno od realnosti. Namesto da bi avtorica izhajala iz posamičnega, kjer bi to posamično premišljala in bi se morda iz tega zarisalo nekaj v smeri splošnega, se zdi, da štarta s splošnim – a namesto da bi to splošno izzvala, da bi našla kontradikcije v svojih zastavljenih tezah, se zdi, da je prisoten zgolj trud z osebnim mnenjem potrditi neke lastne misli: v primeru slovenske poezije ne omeni niti enega glasu, ki bi razbijal monotonost (tako mlade poezije kot njene sodbe o tej poeziji), kot tudi ne dobimo primera, ko bi se slovenščina izkazala za natančno in angleščina za zamegljujočo, kar bi ovrglo postavljene okvire. Pri slovenskem eseju sicer doživimo tvist in Pišek izpostavi nekaj ljubih ji esejistov, a vsi so avtorji srednje generacije s knjižnimi objavami.

Pri ustvarjanju fantomske podobe slovenskega eseja sem recimo dobil občutek, da si z avtorico enostavno ne delim iste kulturne krajine, kjer je nenavadno povsem spregledala internetno pojavnost. Kot da so skratka povsem zignorirani scena in avtorji, ki se pojavljajo na različnih portalih, povezanih z literaturo, umetnostjo in družbo: na Literaturini strani, Vrabcu Anarhistu, na Animotu, pa konec koncev tudi na Radiu Študent in drugod. Če Pišek po eni strani benti, kako je slovenskemu esejistu pod častjo razpredati o hotdog stojnicah in se loteva vzvišenih tem, potem enostavno ignorira pojave, kot je bila recimo pred leti esejistična izmenjevanja o pojavu trapa na Radiu Študent. Zdi se skratka, da so razni misleci, kot so Rok Plavčak, Muanis Sinanović, Anja Radaljac, Jernej Kaluža itd. itd., povsem pod njenim radarjem. Tu želim poudariti naslednje: ne gre toliko za to, da bi me motil kritični pristop, ki ga Mojca Pišek zastavi za slovenski esej v knjižni obliki in simptomatiko, ki zagotovo obstaja, gre bolj za to, da se zadovolji s temi pojavitvami, kot da edine tvorijo slovenski esej, pri čemer pozabi na sceno in avtorje, ki so že davno ponudili načine za miselne preboje. Tako se skratka dogaja neka mazzinijevska redukcija, ki upravičuje prevladujoče pizdakanje, ironijo in cinizem.

Pri tem pa je vendarle treba priznati, da morda eseji določenih avtorjev na internetu ne gojijo neke kontinuitete in da se zato posamični primeri enostavno izgubijo. Pri čemer pa se zdi smiselno zastaviti tudi vprašanje uredniške politike, ki v zbirki, kot je v svoji recenziji na Radiu Študent opazila tudi Anja Zidar, umanjka: koliko se spodbuja določen način razmišljanja oziroma pisanja, ali imajo uredniki glede tega kakšno vizijo, ali sploh imajo sredstva, da lahko takšno vizijo udejanjijo. To so tudi recimo vprašanja, ki bi se jih pri slovenskem eseju (kot tudi pri poeziji, prozi in vsem ostalem) splačalo zastaviti – ker konec koncev ne gre le za avtorje, ampak tudi za uredniške politike, ki tako kot posamezni avtorji krojijo neko fantomsko entiteto, ki ji lahko rečemo slovenski esej (ali slovenska poezija oziroma proza).

Zdi se, da tudi eseji Mojce Pišek doživijo preboj, ko se dotaknejo sistemskih problemov, ko se že bližajo raziskovalnemu novinarstvu: ko je recimo vzdihovanje nad ubornostjo slovenske poezije sublimirano z zavedanjem specifik nekega dvomilijonskega prostora, kjer je kultura državno subvencionirana, kjer je prag za objavo nizek in kjer je zaradi pridobljenih subvencij založbam morda celo v korist, da letno naštancajo čim več knjig. V tem kontekstu ozaveščanja/kritike samega sistema zagotovo izstopa esej »Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike«, kjer Pišek združi fikcijo in kritično novinarstvo, s čimer nastane esej, ki si onkraj pizdakanja – kolikor že ironično – dejansko privošči izlet v spekulacijo, kjer obstaja Javno društvo tajnih cinikov, kjer je literarni kritik v službi prenove sistema knjižničnih nabav. Esej je zagotovo eden od vrhuncev zbirke, saj se naslanja na konkretno prakso in detektira njene posledice. Slovenska literatura tako ni več podvržena psihologizaciji, ampak se jo dejansko misli znotraj njenega specifičnega sistemskega okvira.

Zelo preprosto rečeno: Mojca Pišek je najboljša, ko je v svojih primerih najbolj konkretna, saj ji ravno konkretnost omogoča razvoj in poglobitev tez. Eden takih primerov je recimo tudi esej »Kategorični ›ne‹«, ki o temeljnih kritiških dilemah razmišlja na povsem konkretnem primeru lastne kritiške zagate ob branju romana Jurija Hudolina, ki je – po njenih besedah – nihalo med disfunkcionalnim prikazovanjem okolja in prikazovanjem disfunkcionalnega okolja (ali drugače rečeno: med refleksijo in simptomom) – a vsekakor pogrešam še kakšen konkreten primer lastnih kritiških zagat, ki se jih je moralo v 10 letih kritike nabrati malo morje. Gre namreč za dileme, ki bi si zaslužile celotno knjigo esejev in premislekov, ne le podpoglavja v enem eseju. Podobno kot dilema o vrednotenju del z negativnimi liki, kjer pa Pišek bolj postavlja hipotetična vprašanja, ne išče pa tudi konkretnih primerov v literaturi, ob katerih bi lahko – kot pri Hudolinu – konkretno premislila lastne dileme. Skratka, vsakič ko je konkretna, se razkrijejo pomembne razlike, kot recimo pri še enem odličnem razmisleku o angažirani literaturi na primeru izbrisanih v romanih Mihe Mazzinija in Dina Bauka.

In pravzaprav lahko podobno rečemo o esejih v prvem delu knjige, ki naj bi bili bolj osebne oziroma intimne narave. Ti eseji pa mestoma naletijo na določeno zagato: kljub osebni naravnanosti jih prevečkrat preveva občutek skrivanja za nekimi splošnimi opisi ali formulacijami, »zamegljevanjem« s komparativističnim jezikom, ki bi se jim kot kritičarka, kot se s starejšimi teksti vzpostavi v drugem delu zbirke, najbrž posmehnila.

Splošnost in nenavaden občutek nekakšne polreflektiranosti (ker so refleksije bodisi nerazvite bodisi očitne) se vijeta čez potovalne eseje. To postane toliko bolj očitno ob izstopajoče izvrstnem eseju »Odpelji me v cerkev«, kjer uspe Mojci Pišek spregovoriti tako o globoki intimi, ker te intime ne popisuje z raznimi čustvi ali doživetji, ampak z vzpostavitvijo rutine, reda, kot obenem tudi o ljubezni do branja, do književnosti, ki kljub samotnosti omogoči stik z drugim. To je esej, ki zavzame izrazito subjektivno pozicijo, ki ni na ravni zgolj abstraktnega premišljevanja, temveč naseli konkretno doživetje, ki je zaradi tega tudi intenzivno in živo; in ki obenem ravno z živim in konkretnim primerom zares predstavi premik k izrazito osebnemu dojemanju literature, ki v katerem od drugih esejev pridobiva že skoraj zupanovske značilnosti, ko literatura ali pa umetnost rabi predvsem kot portal v ponovno doživetje preteklega sebe; a ta pretekli jaz, njegov odnos do sedanjega jaza, enostavno ni podvržen nekemu premisleku.

V Knjigi, ki smo jo vendar vsi prebrali tako večkrat pogrešam tisto intenzivnost pisanja, ki se utelesi v konkretnih primerih, ki so zmožni tudi samo misel popeljati dlje od abstraktne splošnosti, ji ponuditi možnost zasuka, razpršitev v posameznosti. Zbirka ima svoje vrhunce, tako kar se tiče intimnih kot kar se tiče kritiških esejev, zaradi česar je toliko večja škoda, da se ji na koncu enostavno ne uspe ogniti celokupnemu vtisu, da se prevečkrat pusti zapeljati nekim udarno zvenečim splošnostim, neki poziciji, ki producira izjave, ki delujejo kot samozadovoljne pompoznosti. In te so bliže izčrpanosti kot pa produkciji misli. Skratka, od knjige, ki vsake toliko požuga, kaj je dober slog in kakšne vse napake ljudje delajo pri pisanju, bi najprej pričakovali, da takim »napakam« ne bo podlegala tudi sama.