Ko se koncept in izbor ne skladata povsem

Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013.

Pavla Hvalič

Izbor Kliči me po imenu predstavlja kratko in skrajšano prozo slovenskih avtoric. Silvija Borovnik, podpisana pod izbor, spremno besedo in urednikovanje, je namreč besedila, ki niso ustrezala kategoriji kratka proza, skrajšala ter tako avtoricam namenila od najmanj dve (Zofka Kveder, Marija Kmet) do največ 39 (Silvija Borovnik!) strani. Opravljeno delo, kot zapiše v spremni besedi, »zajema besedila vseh tistih pisateljic, ki so v razvoj slovenske krajše proze prispevale tematske, motivne in jezikovno-slogovne novosti, obenem pa […] odsevajo čas oziroma zgodovinsko obdobje, v katerem so nastala.« Besedila si sledijo po letnicah prvih objav in po istem vrstnem redu so na koncu navajani opisi ustvarjanja avtoric in kratki (in niti ne potrebni) življenjepisi.

Nisem ravno prepričana, da se v spremni besedi navedena namera sklada s celotnim izborom. Popolnoma na mestu je vprašanje, ali je urednica izbrala najbolj reprezentativen vzorec ustvarjalk določenega obdobja in v kolikšni meri te izpolnjujejo zahtevo po svežih temah, motivih in jezikovno-slogovnih značilnostih. Mogoče bi to veljalo samo, če bi se upoštevala njihova celotna  bibliografija in ne le izbrana zgodba, ker se zdi upravičenost izbire včasih prav zaradi tega neutemeljena. Tako te med branjem prešine, da drži že zapisano ‒ prosto po Timu UršičuKliči me po imenu združuje lajnanje o seksu, potovanjih in neuresničenih željah. Toliko o izvirnosti motivike v zelo grobih obrisih, s čimer vendarle naredim antologiji krivico, ker nam postreže tudi s fantastičnimi prebliski Mojce Kumerdej, Mihaele Hojnik, Vesne Lemaić. Izbor oplazi LGBT, vojno, socialno tematiko ter otroške spomine. Postreže tudi z grotesko in s personalnim pripovedovalcem moškega spola. Na splošno premoreta drugi dve tretjini več tematskega razpona in drznosti. Iz tega izvzemam enkratnost Alme Karlin s tematskimi in motivnimi novitetami, za tisti čas kar redkostmi. Pri ostalih kratkoproznih zapisih prve tretjine bi pa težko govorila o motivnih novostih in jezikovno-slogovnih presežkih. Mogoče izpolnjujejo ta pogoj z vidika časa nastanka in z odkritim pisanjem o konservativno zakoličenih vlogah spolov.

Da so imele na začetku prejšnjega stoletja ženske manj pravic in možnosti izbire (če izpostavim izpopolnjevanje na poklicnem področju), je jasno. Še sploh, če bi se npr. odločile za pisateljevanje ali preprosto za kaj drugega, kot je skrb za družino in moža. Zato je ravno pri piskah tega obdobja bolj vidna kritična ost zoper družbene neeakosti spolov. Branka Jurca npr. v črtici Dva problematizira neenakost v izobrazbi, ampak je situacija ravno obratna: soprog ponovno pade na maturitetnem preizkusu, partnerica pa ima isti test že opravljen. Posledično moški zahteva od ženske, da se odreče svojim »ambicijam« za opravljanje službe in naj raje ostane doma kot gospodinja.

Zvrstne oznake izbranih kratkih zgodb, črtic in novel, tako je videti, pripenja Silvija Borovnik kar tako. Očitno ji je opredelitev »krajši prozni zapis« popolnoma v redu. Tudi črtic je v tem izboru veliko. Pa ne zato, ker bi jih dejansko bilo veliko (če ne kar večina), ampak zato, ker gre očitno za spodrsljaj(e) pri zvrstni(h) določitvi(ah). Tako si upam trditi, da je tudi svoje besedilo napačno označila za črtico. Lisjak je kratka zgodba. V spremni besedi zapiše: »Rastlinje rotí je duhovita in groteskno obarvana kratka zgodba iz zbirke triindvajsetih črtic Maločudnice.« Kaj je torej? Kratka zgodba ali črtica? Urednica očitno enači tudi kratko in krajšo zgodbo. Naj popravim: pravilna zvrstna oznaka je kratka zgodba. Opazka, da je krajša od katerekoli druge relativno dolge prozne zvrsti z zgodbo, npr. romana, pa tu nima kaj iskati.

Pričujoč izbor iz ženske proze ne more ne biti feministično obarvan. Kot se kaže v razlagi izbora in sploh celotni spremni študiji, je bil to celo pomembnejši kriterij od literarne relevantnosti. Ker tudi če sama kratka zgodba, novela ali črtica ne izraža ženske samostojnosti, nadvlade nad moškim, enakosti ali vsaj prizadevanja za enakost, če ne že kar odpravo razlik med spoloma, so te premise poudarjene v življenjepisih avtoric. Torej ni treba, kot to počnejo nekateri teoretiki, brskati po ženski pisavi, kjer naj bi se odražala jeza in angažma za ukinitev diskriminacij žensk v družbi. Slednja v nekaterih primerih vnaša v svoja dela potlačene želje po večji svobodi v obliki androginih likov ali binarnih nasprotij tipa ženska – pošast (groza, agresivnost), ženska – angel (milina, prilagodljivost). Izbrane slovenske ustvarjalke uberejo drugačno pot: če že gre za kritiko, je ta odkrita in podana kar v realističnem slogu.

»Bi me lahko, prosim, klicali po imenu?« vpraša mesarja v tuje okolje, državo priseljena Beatrice, kjer jo vsi poznajo kot gospo Gromačevo (po moževem priimku) in jo tako tudi kličejo. To naj bi po mnenju Silvije Borovnik izražalo njen upor zoper moško posedovanje. Denimo, da je tudi to del Beatricinega problema ‒ s poimenovanjem biti moževa last. Ampak glede na občutje, ki preveva njeno prvoosebno pripovedovanje, si upam trditi, da je zagata drugje: premagovanje jezikovnih, narodnostnih okvirov in poskus sprejeti novo okolje in se vsaj delno v njem asimilirati, ne da bi izgubila svojo izvorno identiteto. Povedano drugače: strinjam se, da je ime posameznika »izraz njegove identitete«, če to zaobjema program celotnega izbora, tudi prav, je pa priredba citata iz teksta Erice Johnson Debeljak vsaj delno vzeta iz konteksta in razložena skladno s konceptom celotnega izbora: pisanje nežnejšega spola očitno implicitno zaznamuje upor. Problem razdeljenosti med dvema narodnostma se razbere tudi v odlomku iz Morena Brine Svit in Potovanju na božično noč Maruše Krese.

Urednica je na plano potegnila pisanje ustvarjalk, ki ni tako poznano. In končni nabor ni skop: ne kvantitativno (obsega osemintrideset avtoric), ne zvrstno, ne slogovno. Kliči me po imenu je prvi tovrstni izbor kratke proze pri nas. Oziroma ‒ če upoštevam COBISS in samo COBISS ‒ je kar znanstvena monografija, ki bi lahko bila v spremni študiji deležna večje literarno-teoretske doslednosti in natančnosti.

Kritika je nastala na Literaturini kritiški delavnici.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kliči me po imenu ali sploh ne

    Emilija Kastelic

    Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali … →

  • Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

    Barbara Leban

    (Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob … →

  • Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje

    Tim Uršič

    Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da … →