Ko jagenjčki izginejo in golobice obmolknejo

Sofi Oksanen, Ko golobice izginejo. Prevedla Julija Potrč. Ljubljana: Beletrina, 2016.

Ana Geršak

Če bi Evropa imela svoje literarne zvezde, poimenovane tako glede na število prodanih izvodov in prevedenih jezikov, bi mednje najverjetneje šteli tudi Sofi Oksanen. Finsko-estonska pisateljica je pozornost pritegnila s svojim tretjim romanom Očiščenje, pripovedi o ženskah dveh generacij, a sorodnega bremena. Očiščenje je bil na primer prvi prevodni roman, ki je dobil nagrado francoske prodajne verige Fnac. In ker so Francozi Evropa (predvsem po lastnem mnenju), so bili prevodi v ostale jezike (osemintrideset!) in nove nagrade, ki so jim sledile, le še vprašanje časa. Nič čudnega, če so pri takšnem pedigreju pričakovanja ob vsakem novem tekstu Sofi Oksanen visoka.

Oksanen je v Očiščenju v počasnem tempu, plast za plastjo razkrivala tragične vzporednice med usodama starke Aliide in njene mlajše sorodnice Zare, s tem pa spregovorila o nezaceljenih ranah iz časa nemške in kasneje ruske zasedbe Estonije, o odporništvu, kolaboraciji in preživetju, pa tudi o tem, kako je vsaka oblast svojo moč najprej preizkusila na ženskem telesu. Ko golobice izginejo pripoveduje podobno zgodbo, lahko bi celo rekli, da gre za neke vrste nadaljevanje, ki pa se od predhodnega romana vendar razlikuje po eni bistveni potezi: v pripovedni moči.

»Hotela sem pisati o ustvarjanju in širjenju propagande v Sovjetski zvezi, saj so bile metode iste kot jih zdaj uporablja Rusija,« je ob obisku letošnje Fabule povedala finsko-estonska pisateljica. Romanu bi težko očitali, da ne izpolni zadane naloge. Golobice se dejansko ukvarja tudi s (sovjetsko, ampak splošneje režimsko) propagandno mašinerijo. Bistvo zgodbe je sopostavljanje »resničnosti« (navednice vključujejo vse potencialne zadržke, ki jih pojem potegne za sabo) s fikcijo, ki jo v vmesnih poglavjih – tako kot pri Mojstru in Margareti – piše eden od protagonistov. A pri Bulgakovu je problematiziranje pisanja in pisateljeve vloge razširjeno z individualne na družbeno raven: skozi proces pisanja si Mojster ustvari glas, se konstituira kot posameznik, ki s prepoznavanjem svojega položaja sistem lahko reflektira in s tem kritizira. Edgar, »junak« (no – antagonist) Golobic, od začetka do konca romana ne razmišlja o ničemer razen o tem, kako bi odnesel celo kožo in se povzpel na zlati stolček oblasti. Edgar je učbeniški primer oportunista, ki je za svojo varnost pripravljen storiti vse – kar je jasno že od samega začetka, le da prvoosebni pripovedovalec Roland, Edgarjev bratranec, tega ne prepozna. Edgar je narejen junak. Ničesar mu ni treba reflektirati, ker ničesar ne postavlja pod vprašaj. Živi, da preživi, in to, če se le da, čim bolj udobno. Zato tudi mala lekcija iz propagande izpade tako prozorno: na eni strani je resnica, na drugi – preočitna laž. V romanu Sofi Oksanen je politična situacija povzeta z jasnimi označevalci in zajeta v prepoznavne like. Oksanen preigrava vse topose sodobnega zgodovinskega romana, postavljenega v čas druge svetovne vojne, njeni liki igrajo za žanr tipične in prepoznavne vloge: že omenjeni potuhnjeni, kameleonski izdajalec Edgar, lepa, zmuzljiva ženska »oporečnih« dejanj, a dobrega srca Juudit, za pogon zgodbenega mehanizma neobhodna nedolžna žrtev Rosalie in pogumni junak Roland, medli nosilec vsega dobrega, ki tako rekoč nima slabih lastnosti, če pa jih ima, jih romaneskni kontekst obširno pojasni in opraviči. Podobno bi lahko rekla za naslovno simboliko golobic, ki se nanašajo tako na Juudit in Rosalie kot na najslavnejšo ptičjo vlogo: ko prinašalke miru izginejo, so nacisti lačni, to pa lahko pomeni le eno – the Russians are coming!

To rečeno, Golobice nikakor niso slab roman. Gre za vešče spisano, kratkočasno vojno dramo, kar je svojevrsten dosežek glede na splošno (in neredko utemeljeno) prepričanje o zateženosti žanra. Avtoričina deklarativna odločitev za fokus zgodbe je povsem točna in na mestu. A to je tudi vse, kar je.

Med prebiranjem Golobic so mi misli neprestano uhajale k nekemu drugemu romanu. Vsa ta nevidna svetloba Anthonyja Doerrja je prikupna, nezahtevna tearjerker pravljica za odrasle, ki si na trenutke predstavlja, da je nekaj več. Za Golobice se vseeno zdi, da tisto »več« dejansko ima, konec koncev problematizira objektivacijo žensk (celo Roland, »heroj« romana, skuša priti do informacij o sovražniku tako, da mu podtakne Juuditino telo in nima pri tem nobenih zadržkov ali pomislekov) in izpolni svoj namen o osredotočanju na »prakse potvarjanja zgodovine«. Toda avtoričin pristop ni niti inovativen niti posebno informativen, saj postmodernistično strategijo metatekstualnega referenciranja (knjiga v knjigi) kopira dobesedno, brez (ironične ali vsaj védnostne) distance. Juuditin lik pa je kar preveč podoben fatalkam iz starih noir, da bi mu uspel emancipatorični preboj. Tako kot Doerrjevemu romanu tudi Golobicam ni s tehnične plati kaj očitati. Posebno dramaturško spretno je izpeljan zaključek, kamor je postavljen ključni dialog in sprožilec celotnega dogajanja, čeprav je Rosalijinega morilca mogoče razkrinkati že po nekaj straneh … tako kot je že kar prehitro jasno, kdo je skrivnostno »Srce«, ki ga išče Edgar. In ko smo že pri tehnikalijah: manjši zdrs morda predstavlja nekaj nezaključenih zgodb (kaj se je zgodilo z Gerti? od kod kar naenkrat v zaključku pripisovanje ključne vloge pesniku »Zeljna glava«? vloga Marta pa sploh že kar preočiten deus-ex). Na nekatera vprašanja je pač nemogoče odgovoriti, a tudi če bi, osrednji problem ostane: onstran potrjevanja preverjenega slogana, da »zgodovino pišejo zmagovalci«, ni namreč ničesar.

Literarno zvezdništvo je, tako kot vsako izpostavljanje žarometom, večrezen meč: pritegne veliko pozornosti, vzbuja visoka pričakovanja, izzove pa tudi ostrejši (pikolovski?) odziv v primeru, da ta niso izpolnjena. Očiščenje je nivo zastavilo precej visoko. Glede na rezultat morda previsoko. Ko golobice izginejo je sicer privlačen roman, tak, ki ga najlažje opišem z izpraznjenim označevalcem »berljiv«. Oksanen ima dober čut za zadrževanje napetosti in vzdrževanje ritma. Vse je kot iz škatlice: razdelano, postavljeno tja, kjer mora biti, da izzove želeno reakcijo in čustva. Je lepa, melodramatična površina, ki preigrava preverjene karte – kar prinaša zanesljivo, kratkočasno, a ne preveč razburljivo igro.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Izdelava: Pika vejica