Ko gre v Medani zares

Ob podelitvi Jenkove nagrade in o nominiranih knjigah. Medana, 17. 10. 2013.

Igor Divjak

V dokaz, da ima poezija s svojo varljivostjo še vedno svojo moč, za začetek tale anekdota. Ko smo 17. oktobra v Le Petit Cafeju čakali, da nas avtobus odpelje na podelitev Jenkove nagrade v Medano, je Irena Novak Popov, članica žirije, prosila eno izmed nominiranih pesnic, Katjo Gorečan, za ogenj, da bi si prižgala cigareto. Glede na to, da subjektinja njene zbirke Trpljenje mlade Hane poleg tega, da si kar naprej grize nohte, veliko kadi, se je zdelo samoumevno, da ima pesnica pri sebi vžigalnik. Toda odgovor, ki ga je doktorica prejela od avtorice, se je glasil, da ji žal ne more pomagati, ker ni kadilka. To je toliko bolj presenetljivo, ker se zdi subjektinja kljub vsem potujitvam distancirane pripovedi izrazito avtorska, vtis pa je še podkrepljen z naslovno ilustracijo Nine Kavzar, ki prikazuje, vsaj rekel bi, prav Katjo Gorečan.

Pripetljaj se zdi nepomemben, pa vendar kaže, da kljub vsem raziskavam o avtonomnem statusu pesniškega diskurza poezijo, vsaj posredno, še vedno povezujemo z izkušnjo, in to je trik, na katerega vsak vedno znova pade. Edina posledica, ki sem jo zaradi tega utrpel sam, je bila, da sem bil nekoliko previdnejši pri vzpostavljanju povezave med avtorico in besedilom, saj sem knjigo prebral šele naslednji dan in sem že vedel, da pesnica ne kadi. No, kadar me je kljub vsemu prepričala s provokacijami svoje junakinje – nekakšne novodobne neukročene trmoglavke, ki rada pije, seksa, sanjari, voha menstrualno kri, se brije po intimnih predelih, hodi na pesniška branja, pa kljub vsemu ostaja sama sebi tuja, naivna in na nek način nedolžna, že skorajda izmišljena –, se je tudi meni zazdelo, da tu in tam pa kakšnega le morda prižge. hana je začela kaditi pri petnajstih letih, / ko jo je prvi fant pustil z izgovorom, / da sta samo prijatelja. 

Kakorkoli že, enega redkih dostopnih izvodov mi je dan kasneje, torej 18. oktobra, prijazno posodila prav Irena Novak Popov, do katere sem skočil s kolesom. Po kratkem klepetu ob kavi sem bil resnično navdušen nad tem, s kakšno zavzetostjo današnja slovenistika spremlja sodobno poezijo in tem, da o velikem razkoraku, ki je nekoč zeval med živo ustvarjalnostjo in akademsko sfero, ni več ne duha ne sluha. Vseeno pa moram svoje navdušenje navezati še na drugo dimenzijo omenjenega problema, koliko namreč poezijo, čeprav dokazano padamo nanjo, sploh jemljemo zares. Profesorica Novak Popov je namreč tista članica žirije, ki je v izjavi za javnost opozorila, »da mnogih pesniških knjig, ki jih prebira žirija, ni mogoče najti v splošnih slovenskih knjižnicah in da se tudi mnoge ugledne založbe otepajo njihovega izdajanja.« To je potrdila tudi moja izkušnja, ko sem v viškem Prežihovem Vorancu zaman iskal delo omenjene nominiranke. Glede na to, da je knjižica izšla že leto prej v Alephu in da jo je tudi kritika lepo sprejela, bi tam vsekakor morala biti. Potem bi morda tudi na pesniške trike padel kakšen bralec več.

Ampak najbrž se tistega dne nihče ni odpravil v Medano protestirat in pritoževat. Sam sem ponudbo Literature, da o dogodku napišem kratko reportažo, vzel kot naključno priložnost za izkušnjo, ki lahko prinese samo kaj zanimivega. V sploh ne najslabšem primeru vsaj kak kozarček izvrstnega medanskega vina, v najboljšem pa bi tak popoldanski eksperimentalni raod movie morda lahko prinesel še kaj. K takemu razumevanju naključnih izkušenj me ne nazadnje poziva poezija sama. Na primer v besedah Edvarda Kocbeka, ki jih je kot moto svoji knjigi Material postavil Andrej Brvar, ki je bil pred razglasitvijo moj favorit za zmago: Vsako, tudi najmanjše izkustvo je spričo niča veljavno in odrešilno, pa naj bo še tako naključno, saj je v resnici nedoumljivo darežljivo in iz nevednosti po vednosti koprneče. Ta kocbekovski koncept se lepo navezuje na Brvarjeva neoavantgardistična izhodišča, ki jim ostaja zvest še iz 70. let, da vsak, še tako obrobni fenomen lahko pretvori v poezijo. Pesem je za Brvarja predvsem najdena pesem, nekaj, kar mu naključje prinese naproti, lahko nekje na cesti ali v kaki novici na TV dnevniku, podobno kot je bil za pripadnike zgodovinske avantgarde nek naključno najdeni predmet, objet trouvé, vreden objave v umetniški galeriji. Tako se nabere cela gmota pesniškega materiala, za katerega ni nujno, da je dokončno obdelan.

Tako kot na primer njegova Nedokončana pravljica, ki govori o dogodkih, ki jih naša medijska resničnost pa tudi individualni spomin kar naprej naplavljata. »… z nami … v imenu ljudstva … takoj …« pridejo zvečer po kovača. Bilo je devetega junija petinštiridesetega, točno mesec dni po tem, ko smo na Prešernovi stali v špalirju in obsipavali partizane s cvetjem … Toda Brvarjeva prozna pesem se zaključi z enakimi stavki, kot se začne, in ko jo beremo prvič, se zdi vse skupaj nedolžno, drugič pa se mehanično odigra vnaprej znana igra pobojev iz tistega časa. Brvar se rad poigrava z izkušnjo večnega vračanja, pojmovanjem mita kot sedanjega trenutka preteklosti, njegov material se pogosto nabira iz spominov in zgodovine, kjer pa vsaka možnost mehanične vrnitve pogojuje neznosno grozo in tesnobo … Kot preizkušeni vitalist Brvar tako nadležno pravljico preseka na najboljši možen način   ̶ z napitnico: Spijmo, prijateljčki, spijmo kozarčke do dna / in si jih znova nalijmo; / kmalu, prekmalu bo bridka ura prišla, / zdaj se veselimo!

In seveda smo v tem primeru pesniško besedo radi sprejeli kot vabilo k še globlji in zavezujoči izkušnji in v Medani tudi sami nazdravili. Vino nas je vrnilo v mit. Ni pa slovesnost ob trku kozarcev zazvenela čisto povsem kot mitološki sedanji trenutek preteklosti in potrditev nečesa večno danega. Brda so se že v časih festivala Dnevi poezije in vina izkazala za spremenljiva in nepredvidljiva, saj se je človeku po nekaj dneh nazdravljanja na domačiji Aleksa Klinca in graščinah pri Ščurku ali Belici zazdelo, da se je znašel v kakem Fellinijevem filmu, kjer se značilni prizori sodobnega mestnega življenja ob spremljavi cirkuške glasbe prelivajo v podobe skrbno zrežirane sanjske pokrajine. Tudi tokrat Medana ni razočarala, občutek je bil že takoj ob izstopu iz avtobusa izrazito moderen, morda nekoliko baudelairovski, saj nas je poleg gostitelja Uroša Klinca z ženo Nejko pričakal gospod Nedjan Brataševec, častni konzul Republike Poljske v Sloveniji.

Kajti mit in izkušnja ne delujeta vedno le kot obnavljanje preteklosti, včasih sta usmerjena v nekaj, za kar še ni jasno, v kaj se bo razvilo; razgrnejo se aspekti modernega bivanja, ki jih doslej še nismo poznali, in v takih, še nedolžnih okoliščinah nastajanja učinkujejo presenetljivo in morda nekoliko bizarno. Tako se je tudi Medana v nekakšnem prostorko-metonimičnem zasuku v zadnjem času začela spreminjati v Baudelairovo mesto-orjaka in iz tradicionalnih vinorodnih domačij so vznikajo velemestna veleposlaništva. Jenkovo nagrado so tako Kristini Hočevar podelili kar na umetniški ambasadi Republike Poljske, nekaj sto metrov više pri bratu Aleksu so vzpostavili slovaško ambasado, pri sosedih imajo tudi že rusko, v vasi pa napovedujejo celo kitajsko ambasado.

In tudi društvo pisateljev je pri podeljevanju nagrade začelo nov baudelairovski eksperiment, ki se je vsaj takole na prvo žogo zdel nedolžen. Častni konzul Republike Poljske v Sloveniji je namreč za tri leta prevzel pokroviteljstvo Jenkove nagrade. Kot pravijo, je gospod Nedjan Brataševec uspešen mednarodni poslovnež, ki se ukvarja s »ponatisi starih zapisov, kot so inkunabule, manuskripti in pergamene«, med drugim je njegovo podjetje za stranko v Tatarstanu izdelalo največji Koran na svetu, ki ga krasi največji turkiz na svetu, na ruskem trgu so njegovi kupci oligarhi, kot so Abramovič, Potanin in Usmanov, premier Dimitrij Medvedjev in menda celo blagohotni Vladimir Putin.

Ker se vsaj ob takih priložnostih podarjenemu konju ne gleda v zobe in ker je letošnji izbor žirije res pester in raznolik, sem tudi sam najprej malo pomislil na možnost, da s tako, za naše literarne razmere novo obliko pokroviteljstva, morda lahko tudi ne bi bilo nič narobe, vsaj na videz ne in vsaj dokler žirija deluje avtonomno in pri nas še vlada občutno večja svoboda umetniškega in drugačnega izražanja kot v Rusiji. Če pa sem že imel kakšen pomislek, sem se zadržal, saj se mi je zazdelo, da bi bila vsaj na tistem kraju kaka poglobljena razprava o tem, ali je bolj primeren pokrovitelj za našo glavno nacionalno nagrado za poezijo Čokolešnik ali Čokolino, brezplodna. Vseeno pa so me bolj kot svečani nagovori pritegnili gosti iz Sorškega polja, kjer je bil doma Simon Jenko, po komer se nagrada imenuje. Matjaž Jerala je predstavil uvajanje ekološkega kmetijstva Društva Sorško polje v tiste kraje, Rudi Zevnik, predsednik Kulturnega društva Simona Jenka »Šmonca«, pa je še po uradni slovesnosti ob kozarčku znal veliko povedati, kakšen nabrit možak je bil Jenko.

Menda je meril le meter in pol in tehtal okoli petdeset kil, zaradi česar so ga kolegi radi zbadali, a sam je vedno pribil, da se njegovega duha ne da stehtati. In ta duh je bil precej svobodomiseln in takratni klerikalni kritiki ni pustil, da bi mu narekovala, kako naj ustvarja. Jenko je bil v preprostih in nazornih podobah iz sveta narave in človeških afektov, ki znajo biti zelo čutne, odrekajo pa se vsaki moralični sodbi, v ciklih Obrazi in Obujenke takrat menda za marsikoga pohujšljiv. Na primer z verzi Sladki smehi iz očesa / med solzami govoré, / telo se drži telesa, / usta pa se ust držé. Neobjavljenih pesmi je po njegovi zgodnji smrti ostalo veliko, vse pa so prišle v roke sestri tercialki, ki jih je preprosto sežgala.

Na prireditvi je bilo večkrat poudarjeno, kako je treba skrbeti za svobodo umetniške ustvarjalnosti na najrazličnejše, tudi inovativne načine, v teh kriznih časih pa še prav posebej. Sam sem sicer pomislil, da je bil na Goriškem vsaj doslej že kar dobro domišljen tudi prejšnji mecenski sistem, ki je dopuščal dovolj svobode, hkrati pa zagotavljal redne prihodke, saj je splošne kulturne, športne in druge dogodke delno financirala tudi igralnica Hit. Za nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč je na primer občini oziroma skupini občin s tistega konca prispevala milijon evrov letno. A moje razmišljanje gor ali dol, ravno v času letošnje podelitve Jenkove nagrade je v javnost prišla novica, da so mestni svetniki Hitu znižali nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč za 75 odstotkov.

Ob takem ravnanju s Hitovo igralnico se primerjava s kaka dva tedna staro Mladinino Diarejo, v kateri je pisalo, da nepremičninski zakon ne bo dopuščal izjem – razen izjemoma! –, vzpostavlja kar sama. Pa tudi z Jenkovo realistično zgodbo Jeprški učitelj. Zdi se, da sodobnemu umetniku, podobno kot marsikateremu sodobnemu podjetniku, brez mecena ne preostane drugega, kot da temu Jenkovemu junaku postane čim bolj podoben in se odpravi preizkusit srečo v igralnico. Tu se mit in izkušnja modernega nakazujeta kot grozljiva možnost popolne ponovitve nekdaj že izkušenega. Jeprški učitelj je namreč razvil posebno teorijo, kako uganiti številke na loteriji. Trdil je, da mu jih pove kar luna. Ko je šel kupit srečko, je denar spravil v klobuk, ki pa mu ga je veter odpihnil v Savo. Učitelj se je pognal za njim, a prepozno. Zaradi premraženosti je naslednji dan umrl.

Tako kot pred Jenkovo nagrado se tudi pred Medano trenutno razpira več možnosti in ni še jasno, na kateri številki rulete se bo kroglica ustavila. Tudi poetološko se ponujajo različni scenariji, kako naj bi v trenutku, ko gre zares, tak praznik poezije izgledal oziroma po kakšnem kriteriju naj bi žirija izbirala zmagovalca pesniškega tekmovanja. Včasih je pesniška vizija silovitejša od vsakih diskusij. Na primer pri Vladu Žabotu, ki je s Sveto poroko napisal nič manj kot verjetno prvi pravi slovenski junaški ep. Kot beremo v spremni študiji Borisa A. Novaka, je ta sicer tudi sam napisal ep v heksametrih, a je »tako tematsko kot formalno povsem drugačen«, epski pesnitvi pa sta napisala še Mirt Komelj in Feri Lainšček. Ugotovimo lahko, da je prav pri Žabotu junaškost upodabljanja mitološkega gradiva v prvem planu.

Priznati moram, da me je staroslovanska mitološka zgodba o Juriju in sestri Mari, ki se, ko odrasteta, zapleteta v svetoskrunsko razmerje in ju potem prevara in smrt spet ločita, pritegnila, in tudi Žabotova inovacija, da se heksameter po treh verzih razlomi v dva polstiha, se bere dovolj razgibano. V najbolj napetih odlomkih, na primer pri opisih bojev, tudi živalskih, ali pregonov, so mi junaške upodobitve obudile občutke, ko sem kot otrok prebiral pustolovske romane Frana Saleškega Finžgarja ali Janeza Jalna, kar naj bo vsekakor mišljeno kot kompliment. Tudi nekateri opisi veseljačenj, erotike ter takih in drugačnih obredov so izjemno slikoviti in sočni. Problem pa se pojavi pri Žabotovem upodabljanju moškega in ženskega doživljanja, ki je, včasih izraženo neposredno, večinoma pa prek pripovedovalca, precej shematično. Za mitološko zgodbo, v kateri so postaje dogajanja vnaprej določene, je tak stereotipiziran način podajanja moškega in ženskega glasu morda primeren, toda če jo poskušamo brati kot ep sodobnega človeka, je učinek včasih lahko nenamerno rahlo komičen:

 

»Zlo, ki si kača strupena, zalezena v gnezdu volnenem,
v domu očetnem, odidi, odidi v globino vodeno!«
v nočno samoto rotila je v veri in upu gorečnem
boštvo teme – in jokala
kot dete, od vseh zapuščeno. 

 

Ker mitu le moraš verjeti, če ga hočeš sprejeti kot literaturo. Toliko smo pač navezani na moderno vsakdanjost, da moramo v literaturi še vedno zagledati ogledalo. In še vedno velja tudi drugo pravilo, pri katerem je Žabot uspešnejši, da mora pesnik, če želi, da se v pesem ujame vsaj košček resničnosti, tudi pretiravati, reducirati, napihovati in karikirati tisto, kar običajno sprejemamo za dejanskost. Nekaj takega je naredila tudi Katja Gorečan, ko je tabuizirane in neprimerne aspekte bivanja povezala s podobo naivnega dekleta.

 

vsake toliko časa je šla na stranišče in hotela bruhati,
ampak ji nekako ni uspelo,
četudi si je prst potisnila zelo globoko.

dokler ni prišlo bitje,
ob katerem se je zopet počutila umazano in nespodobno.

 

Te pesmi so ves čas na meji bizarnega, čistega trasha, ki s tem, da je podan lahkotno, kot da mimogrede, deluje zapeljivo, ampak morda šele tako priznamo kot prepričljivo nekaj, kar bi morda sicer zavrnili kot nelepo. Žirija je pokazala dovolj pogumna, da je med nominirance sprejela Hano, ki z varljivo banalnostjo na prvi pogled niti ne učinkuje kot poezija, dejansko pa premišljeno preinterpretira dekadenčne pripovedne in pesniške strategije.

Ker mite so nekoč jemali resno. V spremni študiji hrvaškega etnologa Vitomirja Belaja k Žabotovi zbirki z naslovom Sveta poroka med poezijo in resnico beremo o zgodovinskih koreninah te temeljne slovanske zgodbe. Zgodbi o Juriju in Mari je sorodna tudi zgodba o Ozirisu in Izidi iz starega Egipta. Tam se mit ni zadovoljil le z notranjim udejanjanjem, ampak so konvencije zahtevale zunanjo potrditev. Egipčanski faraon se je v resnici poročil s svojo sestro. Kasneje, med Slovani, so na primer v hrvaški vasi Kutnjak na najvišjo vejo dreves obešali vence, po katere so morali fantje splezati, in še pred nedavnim, le kakimi stotimi leti, so tudi pri nas v mestih dosledno spoštovali prednovoletni običaj koledovanja kot oddaljeni spomin na Velesovo ugrabitev malega Jurija, Perunovega sina.

Vsega tega danes seveda ni več, sled pa naj bi se ohranjala prav v poeziji ter pesniških branjih in prireditvah kot njenem zunanjem potrjevanju. Če tako početje še jemljemo kolikor toliko resno. Gotovo posamezniku nagrada za najboljšega avtorja zadnjih dveh let veliko pomeni in tudi uvrstitev med najboljših pet bi za vsakega morala pomeniti javno potrditev, že skoraj zavezo, da se obreda udeleži. Dejansko pa sta na podelitev v Medano prišli le nagrajena Kristina Hočevar in Katja Gorečan, moških nominirancev pa iz takih ali drugačnih razlogov ni bilo. Morda bi morali biti, a najbrž je prav, da je odločitev o tem, ali se podelitve udeleži, prepuščena vsakemu posamezniku. In prav je, da žirija ne glede na to, koliko je kdo pripravljen sodelovati s širšo skupnostjo, izbere tiste, ki se ji res zdijo najboljši. Kot je, verjamem, letos tudi storila.

Ampak morda je problem, kako resno jemljemo poezijo in njene obrede, tudi v tem, koliko se komu sploh da. Doma imam izvod nominirane zbirke Esada Babačića Prihodi, odhodi s posvetilom: Ne se matrat! Ne vem, s koliko plastmi ironije je ta izjava prežeta in koliko glasov generacij, ki so se neprestano matrale, pa so jih ves čas nategovali, odmeva v tem pesnikovem zapisu, vsekakor pa moram Esadu priznati, da se je glede na to, da je širša slovenska javnost poezijo izpljunila iz zavesti, pošteno potrudil, saj je zbirko izdal kar v samozaložbi. Žirijo pa moram pohvaliti, da je zaslišala njegov glas, ki med najboljšimi pesniki svoje generacije po krivici ostaja zapostavljen. Z ostrim, minimalnim izrazom, kjer vsaka beseda, podobno kot v punkerskih besedilih, zavzame formo udarne parole, a je obenem dovolj razkošna, da je primerna za papir, je dejansko drugačen od njih. S prostim verzom, ki zajema utrinke mestnega vsakdana, je Babačić na neki način predhodnik kasnejše urbane generacije. A njegove pesmi so preveč na margini, da bi res sodile tudi tja. Včasih se zdi, da so marginalne še same sebi in celo samemu pesniku, in morda je v tem del skrivnosti tega Ne se matrat, ki pri njih očara.

Tu bi rad izpostavil le še nekaj: njihovo zvočnost in ritmičnost, ki sta zaradi zreduciranega prostega verza drugačni od zvočnosti tradicionalnega verza, pa tudi drugačni od zvočnosti daljših, prosto vezanih verzov. Zaradi mnogih pavz pride do izraza vsak posamezen zlog, poudarki tolčejo z različno silo in v različnih dolžinah. Tu slovenski verz, ki je sicer utemeljen kot silabotoničen, torej kot enakomerno menjavanje dolgih in kratkih zlogov, zaživi v svoji nominalnosti in kvantitativnem naboju, pomembna je tudi dolžina poudarkov. Premori, ki sledijo, omogočajo posameznim besedam, da izstopijo iz drugih. Rekel bi že skoraj, da zakričijo, če ne bi bile izrečene nonšalantno, skozi banalne, na cesti pobrane stavke. In nekje v ozadju bralec začuti patos teh besed, na primer besede krutost:

 

Hranil si srce
in ostal sit.
Krutost
je prehitela
večnost.

 

Praznina, ki se zajeda v te verze, je lahko tudi praznina neke generacije ali pa kar nekaj generacij, ko bodo morda ostale brez vsega. Na podelitvi je bilo med drugim rečeno tudi, kako pomembno je podpirati poezijo, ker brez podpore na primer ne bi bilo del Leonarda Da Vincija, Mozarta ali Bacha, ampak Esadov pesniški subjekt se ne počuti kot kak Da Vinci ali Bach, prej mu je blizu usoda povoženega slehernika, ki mu gre predvsem za to, da sploh lahko preživi. Ne nujno Slovenca, lahko se je tu pač znašel iz kake nekdaj bratske banana republike:

 

Gradiš stolpnice,
v katerih ne boš živel,
stadione, na katerih
ne boš navijal,
hotele, v katerih bodo spali
tisti, ki te ponižujejo.

 

Letošnja žirija Jenkove nagrade je bila dovolj pogumna, da je nominirala tudi poetike, ki jih širša javnost morda ne bi sprejela kot pesniške. Ampak čeprav niso kanonizirane, spet niso tako obrobne, da jih vsaj v literarnih krogih ne bi poznali. Dejstvo, da v osrednjih knjižnicah ni najti izvodov nekaterih založb, ki so zadnjih dvajset let redno plasirale nove avtorje na sceno, in da so nekateri pisci, ki so ves ta čas redno objavljali, prešli v samozaložbo, govori o tem, da se dogaja nekaj nevarnega. Poezija, tako kot sleherni posameznik, potrebuje družbeno infrastrukturo in finančni okvir, če hoče preživeti. Z izginjanjem infrastrukture se vse bolj udejanja grožnja, da tudi človeka dostojna izkušnja, pa naj bo pesniška ali kakšna drugačna, sploh ne bi bila več možna. Groza te nove možnosti odrezanosti od vsake normalne izkušnje na primer veje iz zadnje zbirke Esada Babačića, spet drugače pa bi lahko označili držo zmagovalke Kristine Hočevar, najbrž kar kot preizkušenost v odrezanosti od konvencionalno družbeno sprejemljivega.

Če so nekoč javnost vznemirili Jenkovi verzi telo se drži telesa, / usta pa se ust držé, je danes potrebno več, da pesnik ali pesnica opozori nase. na vekah je senčilo, na zobeh aluminij in na ustnicah kreda se glasi verz, po katerem je zmagovalna zbirka Kristine Hočevar dobila naslov. To ni več nazoren opis, še manj lepa prispodoba, podoba je razžrta od pošastnosti, skozi katero se uveljavlja identiteta kot negativiteta, grozljiva maska, ki hoče prevladati nad ustaljenim pojmovanjem osebe in telesa. Če bi to poetiko navezali na kako izročilo, bi lahko vzpostavili oddaljeno vzporednico s Kosovelovo konstruktivistično poetiko negativnega totala. Pesnica je lezbijka, a njen subjekt ni tak, da bi vsiljeval spolno usmeritev. V preigravanju različnih razmerij, vlog in izkušenj lahko vsak najde svoje mesto in ni več jasno, ali je dogajanje notranje ali zunanje, zgolj individualno ali fantazijsko, jezikovno, dejansko, mitsko … Kritika izpostavlja transformativnost njenega jezika in prostora, oseba in kontaktna smer govora se spreminjata, v naslednjem odlomku bi lahko šlo tudi za kakšno obskurno mehanično lutkovno predstavo, ki pa gledalca ne pušča za rampo, ampak jo prebija.

 

odideš fantek, punčka pride, pride punčka, punčka odideš, odideš punčka, pride punčka.
prideš punčka, odide punčka. prideš punčka, odideš punčka.

 

Včasih se njene pesmi znova, kot so se nekoč pesmi v avantgardi in neoavantgaridi, osvobajajo verza in prehajajo v prostorsko, že skoraj likovno kompozicijo. Podobno kot pri Babačiću se tako sprosti tudi energijski naboj besed posameznih zlogov, jezik ne zaživi samostojno le v prostoru, ampak tudi v zvoku. Ritmično izjemno učinkovita in energijsko nabita je na primer sopostavitev naslednjih dveh gradacij. V njiju besede lahko zaživijo samostojno ali pa vezano, kot v simulakru klasičnega verza s cezuro. V montirani umetnini se razkrije montaža pesniškega postopka.

 

dež, blazina, trk; sij, obroč, tek

 

Tako osvobojene besede bi lahko imele močen sporočilni naboj, lahko bi učinkovale kot aktivistične parole, česar pa se avtorica skrbno izogiba. Toda če se besede začnejo odrekati zunanji referencialnosti, poezija začne butati ob drugo nevarnost, namreč da postane sama sebi namenjena absurdna igra. A kljub temu so besede še vedno tu in prav tako dejanja, energija je sproščena in nekaj je treba narediti. To je poezija zreducirana na svoj minimum, kjer resnično zaživi. Te pesmi bralca puščajo sredi prostora, ki ga oblikujejo, bolj razgaljajo, kot kaj ponujajo, prepuščajo ga teži odločitve. Roka je lahko nežna, lahko nadleguje, krade ali ubija. Lahko je moška ali ženska. Kakorkoli že, smo na potezi in prav nič ne zagotavlja, da nam je lahko lagodno, niti če ne naredimo nič.

 

lega besed, zarezanih z olfa nožem.
v tej zavesti se obrneš proti izložbi
:rečeš, da je toleranca,
ko roko zadržuješ v svojem naročju.

 

Vsekakor je bila nagrada podeljena avtorici, ki je šla v eksperimentalni drznosti najdlje in ki nas najbolj silovito buta v sedanji trenutek. V prostor, kjer nikjer ni zagotovljeno, da bo izkušnja potekala kot ponovitev vnaprej določenih postaj.

Poezija ne ponuja odgovorov na konkretne probleme, lahko pa izostri naš občutek za odgovornost vsakega posameznega dejanja in odločitve. Kar se na videz kaže kot dolgoročno obetavno in s tem resnično, ni nujno tako. Ena izmed najbolj občutljivih in v družbenih razmerij ogroženih dimenzij našega sobivanja je individualni okus in ta se potrjeno oblikuje skozi izkušnjo. Jenkove poltene pesmi je takratna javnost zavračala, pa čeprav so bile v svoji čutni nazornosti zelo blage. Šele strukturne spremembe v javni sferi so omogočile širši konsenz, zaradi katerega ga je počasi sprejela kot kulturno ikono. Po drugi strani to, kar širša javnost pojmuje kot lepo in primerno, nikakor ni skladno z resnično pesniško ustvarjalnostjo. Letos je žirija s svojim izborom in končno odločitvijo pokazala, da premore dovolj širine, da tako ustvarjalnost prepozna, pa čeprav se dogaja na robu ali onkraj tega, kar je javno razumljeno kot dober okus.

Naivno in na prvo žogo bi morda lahko celo rekli, da se je taka izkušnja povezovanja nacionalne pesniške nagrade z zasebnim podjetništvom izkazala za uspešno, saj je prav letošnja Jenkova nagrada izpostavila nekatera imena, ki bi lahko po krivici ostala prezrta. Taki povezovalni eksperimenti so na sploh v naši družbi zadnje čase prav po baudelairovsko modni in tu in tam jim celo res sledi kak soliden dosežek. A kdo zagotavlja, da je podjetništvu tudi v resnici mar za izvirno ustvarjalnost po individualnem okusu? In kdo zagotavlja, da se, če se bo taka oblika mecenstva nadaljevala, z leti ne bodo začele oblikovati komisije, ki drznim eksperimentom ne bodo več tako naklonjene in ki umetnosti ne bodo podpirale, če ustvarjalci v širši javnosti ne bodo sprejemljivi?

Veliko prej bo držalo, da je komisija ravnala tako samozavestno, ker so se njeni člani duhovno oblikovali v takem sistemu kolektivnega družbenega mecenstva, ki ni dopuščal prevelikega razslojevanja in je omogočal širši konsenz o sprejemljivosti pesniških eksperimentov. Ne nazadnje se je v kolektivnem družbenem mecenskem sistemu še kar velika skupina ljudi lahko čisto solidno literarno izobrazila. Tisto, kar poeziji grozi danes, v času ponovnega socialnega razslojevanja, pa je, da bo zaradi tega, ker bo ljudem odvzeta kakršna koli možnost dostojne izkušnje, spet podvržena diktatu slabega okusa. Ob prevelikem eksperimentiranju tam, kjer to ni na mestu, in posledičnem pomanjkanju kakršnih koli sredstev za izobrazbo, bi se čez čas lahko zgodilo, da bi se kaka neizobražena tercialka spet spomnila, da ni ravno primerno, če se kakšna usta držijo drugih ust ali če si jih kdo krasi z aluminijem in kredo.

Najbrž ni kakšna posebna modrost, da je prvi vtis podjetniške naklonjenosti lahko varljiv, in priznanje, da sem se tudi sam pustil pogostiti in spil kak kozarček dobrega vina, preveč odkritosrčno. A opitosti sledi streznitev, je že tako v naravi mita samega. Vsaj od društva pisateljev bi nekako pričakoval, da bo v vsesplošnem potrošništvu še vedno branilo iluzijo možnosti kolektivnega literarnega in družbenega mecenstva, torej takega, ki ne bi bilo odvisno od dobre volje in naklonjenosti posameznih podjetnikov. Ker resničnost je taka, da marsikdo nima več s čim nazdraviti. To pa je nujno, če hoče biti mit zavezujoč. Ker, če bi bil svet razdeljen le še na reveže in blagohotne mecene, kdo bi potem verjel literaturi, v kateri kaka sleherniška lirska subjektinja zbere dovolj denarja za lak za nohte in škatlico cigaret?

O avtorju. Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Leta 2013 je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odziv na dviganje prahu v DSP

    Ifigenija Simonović

    Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva … →

  • Problemi s kritiko, od B do Z

    Žiga Rus

    Če si zdravnik, verjetno nimaš težav s smislom svojega dela: reševati in daljšati življenja je, v večini primerov, nujen predpogoj za to, da so ta … →

  • Perspektive novih revij v dialogu s sodobnostjo

    Andraž Jež

    Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega … →