Ko Dickens sreča Fabritiusa

Donna Tartt, Lišček. Prevod Uroš Kalčič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018

Silvija Žnidar

Donna Tartt ni nikoli skrivala svoje navezanosti na dela Charlesa Dickensa. V nekem pogovoru je Pusto hišo označila za »najboljši približek potovanja v času«, v enem izmed intervjujev pa je za zgodbo Theodorja Deckerja, protagonista njenega obširnega romana Lišček, dejala: »Theova umestitev je dickensovska. Obožujem Dickensa in ga nekako ponotranjim«. Izobčenci in zločinci z »zlatim srcem«, osiroteli otroci, nihanja med revščino in premožnostjo, usodne peripetije, senzacionalni incidenti, mukotrpne ljubezni, srčna prijateljstva, popravljene krivice, razpetost med dobrim in slabim, neverjetne avanture »nevidnih« posameznikov in še več – vse to so karakteristični in konstantni elementi Dickensovih romanov, ki v takšni ali drugačni obliki ali odmevu najdejo svojo pot v Liščka. Donna Tartt je za to knjigo prejela Pulitzerjevo nagrado za fikcijo, slovenski prevod pa se lahko pohvali s Sovretovo nagrado, ki jo je za svoje delo prejel Uroš Kalčič.

Zgodbo Liščka v prvi osebi pripoveduje Theodore Decker, ki je na začetku dela v vlogi pripovedovalca v bistvu že na koncu romaneskne poti. Nastajanje »njegovega« bildungsromana oziroma nenavadne verige dogodkov, stekajoče se v vrtinčasto življenje, sproži obisk Metropolitanskega muzeja umetnosti na dan terorističnega napada, ki pokonča njegovo ljubljeno mati. Če mu eksplozija na nek način vzame vse kar je do tedaj poznal, mu po drugi strani da nekaj, česar se bo kasneje celo življenje oklepal. Poveže ga s še eno žrtvijo napada, mlado Pippo, ki kasneje postane njegova velika nesojena ljubezen ter z Liščkom, sliko holandskega umetnika Carla Fabritiusa, ki jo po interakciji s poškodovanim in umirajočim Pippinim dedkom ves zmeden odnese iz muzeja in jo leta in leta hrani v prevleki za blazino. Tukaj se prične Theova kaotična odisejada; najprej pristane pri bogati, a precej hladni newyorški družini svojega prijatelja, nato ga do tedaj neodgovorni in večinoma odsotni oče odpelje v Las Vegas. Tam se poveže z Borisom, sinom nomadskega ukrajinskega delavca, ki postane neke vrste Lisjak (Artful Dodger) njegovemu Oliverju Twistu. Med dvema najstniškima »izobčencema« se splete trdna vez, ki jo zapečati veliko alkohola, drog in ponočevanja in ki je skozi mnoga leta ne uniči niti brutalno kriminalno dejanje. Theo se skozi mladost v odraslost nenehno giblje znotraj transgresivnega, prestopa mejo »dovoljenega«. Po vrnitvi v New York se zaposli pri Hobieju, prodajalcu starin in prijatelju Pippinega dedka, kjer se kmalu loti ponarejevalskega posla. Naraščajoča krivda, posedovanje »ukradene« umetnine, zapleti s ponaredki in njihovimi kupci, občutek izgubljenosti, nepripadnosti in razočaranj ter nenavadni splet okoliščin ga nato vodijo vse do klimaktičnega, transformativnega, skorajda spektakularnega dogodka v njegovem življenju.

Diši po Dickensu? Nedvomno. A brez skrbi, Tartt popelje to »veliko« zgodbo do drugih dimenzij, ki vključujejo tudi vlogo in pomen umetnosti za posameznika in družbo. Čeprav je Fabritiusova umetnina večino časa varno skrita očem, pa se vseeno prebija skozi tekst in nas vztrajno opominja na svojo prezenco. Je vezivo, ki drži Theovo središče in spenja zgodbo. Ne le da je Theova udeleženost v eksploziji paralelno zvezana s Fabritiusum, ki je umrl zaradi eksplozije smodnika v Delftu, Lišček je njegovo zavetišče, njegovo stičišče s preminulo materjo, ki je oboževala zlato dobo holandskega slikarstva; je drobec svetlobe, s pomočjo katerega se prebija skozi vsakdanjik in njegovo žarišče refleksije, vezane na lastni jaz in svet. V tem smislu je Lišček tudi roman »premestitve in obsesije«, iskanja izgubljenega časa: neutrudno prepleta preteklost in sedanjost, kali ločnico med njima, ju posrka v eno točko, znotraj katere se giblje protagonist. Umetnina je tista, v kateri se srečata zdaj in nekoč, je tolažba, da preteklost ni izgubljena. Roman Donne Tartt tako na nek način izžareva naivno vero v moč umetnosti. V času po postmodernističnih (estetskih) debatah in teorijah, ki so zavzele skeptično držo do pojma absoluta ali »odrešilne« vloge umetnosti, Lišček v eliotovski maniri vztraja pri pomembnosti in neizogibnosti umetnostne tradicije ter le tej poklanja svoje zaupanje. Umetniški produkti so predstavljeni kot tisti, ki kljubujejo zobu časa oziroma spokojno in trdno vztrajajo v njem. Tartt je sama priznala, da je eden izmed povodov za pisanje romana bilo bombardiranje bamianskih Bud: uničenje nečesa, kar je preživelo stoletja, »kar je bilo v srcu sveta«, jo je pretreslo. Podobno misel položi v usta Theovi materi: »»Ljudje seveda umirajo,« je rekla mama. »Tako žalostno in nepotrebno pa je, kako izgubljamo stvari. Čisto po nemarnem. Požari, vojne. Partenon so uporabljali kot skladišče za strelivo. Najbrž je pravi čudež, da nam je uspelo sploh kaj ohraniti iz zgodovine««. Z neutrudnim vrtenjem okoli umetnostnih del, polemiziranjem relacije med dobrim in zlom, s protagonisti, ki se ukvarjajo s ponarejevanjem, grožnjo prestopniških dejanj, iskanjem ponovljivih vzorcev v času, pa se, zanimivo, Lišček približa tudi zajetnemu romanu Prepoznavanja ameriškega postmodernističnega avtorja Williama Gaddisa. Protagonist – ponarejevalec starih flamskih mojstrovin – Wyatt, prav tako brez matere in z odtujenim očetom, ob gledanju Picassove slike doživi nenavaden »uvid v realnost«: »Da, ampak ko sem jo videl, sem doživel enega izmed tistih trenutkov resničnosti, tistih skoraj-prepoznanj resničnosti. […] Ko sem jo videl, se je nenadoma vse sprostilo v eno samo prepoznanje, resnično osvobodilo v realnost, ki je nikoli ne vidimo, ki je nikoli ne vidiš.« Tudi Thea vzgiba estetska izkušnja, Lišček ga »udari« v lastno bistvo: »Brž sem jo posmuknil ven in skoraj pri priči me je preplavil njen žar, nekaj takega kot glasba, nekakšna notranja sladkost, ki je nerazložljivo presegala globoko harmonijo pravšnjosti, me je pretresala do obisti, kakor se ti dogaja, kadar si z nekom, ob katerem se počutiš varnega in ljubljenega in ti srce bije počasi in zanesljivo«.

Lišček se torej tako kot Skrivna zgodovina (zgodnejši roman Donne Tartt, prav tako preveden v slovenščino) pomensko in vsebinsko razširja v več smeri, povezuje različne ravni, ki se plastijo med estetskim doživetjem in življenjem. Oba romana tudi odlikuje zgoščenost pisanja, ki ni obtežena. Čeprav se pisateljica s filigransko natančnostjo posveča detajlom, Lišček drži hiter tempo in vpenja v napetost. Posebnost romana so tudi živi, večdimenzionalni liki, med katerimi še posebej izstopa Boris, temačno-humorna, ozemljena protiutež krhkemu, občutljivemu, zasanjanemu in pogosto romantično-viharniškemu Theodorju. S preteklostjo in prihodnostjo obremenjeni Theo občuduje Borisa, ki živi iz dneva v dan, z glavo skozi zid: »Pogrešal sem Borisa, vso tisto njegovo strastno neurejenost: mračnost, lahkomiselnost, osupljivo brezbrižnost«. Njegova malomarnost do moralnih omejitev, kričeče potrjevanje življenja v vsem njegovem absurdu in bolečini razbremenjuje Theov globoko zakoreninjen občutek krivde, ki vzklije ob materini smrti.

Fabritiusova upodobitev liščka je v bistvu precej dobro usklajena s teksturo in poanto romana. Priklenjeno drobno krilato bitje, ki uteleša omejenosti in poetičnost in z nenavadno živim pogledom motri opazovalca, ga vključuje v svojo zgodbo; močna, veermerjevska svetloba, topli rumeni toni v kontrastu s senco; trompe l’oeil, ki zmede zaznavo, predstavo same realnost, izziva motrilca in tako dalje. Vse to na svoj način (in tako kot Fabritius z lucidnim pogledom na stvari) preigrava roman Donne Tartt, ki želi, da si zamišljamo lepoto v vsej njeni ranljivosti, pretehtamo meje človeka, njegovih odločitev in dejanj ter ga zaznamo tako skozi svetlobo kot senco. Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • »Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

    Pavla Hvalič

    Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.